Pričevanje in spreobrnitev – Kako me je našel in rešil Jezus
Zadnjih šest let se vsako jutro pogovarjam z Bogom. Najraje to počnem kar v gozdu, ko sprehajam svojo psičko. Zahvalim se mu za vodstvo, varnost in zaščito in mu predstavim izzive tistega dne. Pogovoriva se o tem, kar me veseli in kar me teži ter ga prosim za pomoč. Včasih ga čutim bolj, drugič manj, a ker vem, da je vedno z mano, mu vsako jutro predam svoj nahrbtnik. In mi je lažje, ker vem, da ga nosiva dva in je zato lažji.
Otroštvo
A ni bilo vedno tako. Rojena sem v ateistični družini, kjer nam je bila beseda Bog tuja. Naučeni smo bili, da obstaja tisto kar vidimo, slišimo, otipamo ali pojemo tukaj in zdaj, vse česar ni, pač ni in po smrti materije ni več.
“In kje si ti? “
“Tebe pač ni več. Pojejo te črvi. “
“Kako? Nikoli več?”
“Ne. Nikoli več.”
“Ajoj. Ne morem si tega predstavljati,” sem odgovarjala mami.
Večnost je ja tako dolgo obdobje, mi pa živimo tako kratek čas. Že od rane mladosti mi ni šlo v račun, da nas nikoli več ni. Kje pa smo po smrti? Ko so me kot predšolsko deklico uspavali, da bi mi izvlekli papirček iz sapnika, me je postalo strah, da bom kar umrla in me ne bo nikoli več. Nenehno sem se držala za roko na zapestju in kontrolirala, če mi še bije srce. Precej nenavadno za nekajletnega otroka. Pa me je peljala mami k psihiatru, saj ni normalno, da zdrav otrok premišljuje o smrti. Naj me zaposli, ji je rekel in terapija je delovala, saj je strah pred smrtjo izginil.
Zloraba
Pa je prišla nova preizkušnja. Spolna zloraba s strani starega očeta, ki sem jo pometla v podzavest za dvajset let. Poletja sva s sestro preživljali pri starih starših, ki so živeli ob italijanski meji. V Italiji se je takrat dobila Nutella in parmezan in takšni zvezki, o katerih smo pri nas lahko le sanjali. Preden sem začela obiskovati peti razred osnovne šole, so se mi pocedile sline po zvezkih, ki so jih imeli Primorci, tisti s propustnicami. Moj nono mi je obljubljal, da mi jih bo kupil, zato se je samozavestno privlekel v mojo posteljo vsak večer in me otipaval na neprimernih mestih. Mojo roko je vlekel na svoje nagravžne dolge gate in mene je bilo sram, da sem mu to pustila in se mu nisem uprla. V meni je zrasel občutek, da sem prostitutka in nekaj v meni se je podrlo, brez da bi sama vedela kaj. Dobila sem zvezke, potlačila sem občutke in odprla vrata demonu, ki je začel s polnim delovanjem v meni.
V šoli sem bila tiha uspešna, všeč so mi bili jeziki, a avtoritete sem se bala. V meni je rastel strah in nesamozavest. Strah je deloval na vseh frontah. Bilo me je strah neznanja, neuspešnosti, nisem se zavedala svoje sposobnosti, vedno me je skrbelo česa vse ne znam, zato sem bila vedno vprašana tisto, česar me je bilo strah. Na maturi sem vse znala, a sem tako močno vibrirala tisto česar ne znam, da sem dobila tisto edino vprašanje, ki ga nisem znala. Fokus je bil vedno v pomanjkanju in strahu, nikoli v obilju in odlikah. Duša je bila prazna, lačna, a ni vedela česa. Mislila sem, da je cilj v življenju materialna preskrbljenost in potrjevanje drugih.
Navzven sem živela življenje, ki so mi ga vrstniki zavidali. Doma smo živeli v obilju in predstavljali ideal za mnoge druge, ampak moja notranjost je bila daleč od idealne. Lepa fasada, spodaj pa razsulo. Naučena sem bila, da se z marljivostjo in vztrajnostjo daleč pride, o problemih pa se ne govori, ker obstajajo le tisti, ki so povezani z delom, zato je delo kmalu postalo del mene. Še v času fakultete sem začela redno delati. Sistem me je povlekel vase in mi dajal občutek varnosti. Počasi sem delo postala jaz.
Odvisnost
Praznina v meni je rasla, a sem jo redno zapolnjevala s prenažiranjem in basanjem s sladkarijami. Da mi je padel cukr in da moram nujno nekaj sladkega pojest, je bila dnevna fraza. K sreči se mi to ni poznalo na teži, saj je moje telo že od malega naučeno, da polni praznino s cukrom in sirom. Ko sem mnogo let kasneje gledala dokumentarni film, kjer so analizirali motnje hranjena, me je šokiralo, ko so klienta vprašali, če je bil kdaj spolno zlorabljen. Ti šment, spolna zloraba gre vkup z raznoraznimi odvisnostmi. Pa sem začela brati Sanjo Rozman, saj sem se počutila kot na peklenski gugalnici, ki jo opisuje v svoji knjigi in Rugljovo Pot samouresničevanja. Ni mi bilo pomoči. Nisem se uspela znebiti glasov, ki so postajali vedno glasnejši in so mi šepetali tisto, česar si nisem želela.
Zlom
Mislila sem, da se jih bom znebila, če bom pridno delala. Bull shit. S priznanjem drugih si nikakor ne moreš zapolniti praznine, ki se razrašča v tebi. A čas še ni bil pravi. Služba prinese odgovornost, uspešno reševanje odgovornih del pa priznanje in zadovoljstvo ega. Sodelovala sem v očetovem podjetju, ki je bilo v bistvu moje, a se je delalo na očetov način. Občasno se je v meni prebudila misel, da nekaj ne špila, da je potrebno delovati drugače, a je bila moč v meni premajhna. Nisem uspela zapustiti barke in zato se je nekega dne vse potopilo. Jaz pa sem ostala na barki sama. Kapitan, ki so ga vsi zapustili. V meni se je razrasla jeza, ki me je požirala. Krivica, ki se mi je zgodila, ni bila odpustljiva. V tistem času sem želela zamenjati življenje. Umreti in se ponovno zbuditi v nekem drugem svetu. Tudi partnerski odnos se je podrl in samo zahvaljujoč potrpljenju mojega moža sva še danes ostala skupaj. Navzven se mi ni poznalo, znotraj mene pa je bila neizmerna bolečina.
New age
Zgubila sem sebe, svoje ime, svoje delo, svoj razum in svoj ego. Sesul se je svet, ki sem ga poznala. Moje telo je delovalo samo mehansko, moja duša je bila mrtva. Poiskala sem pomoč, kjer sem dojela, da je svet okoli nas zelo živ. Svojo bolečino sem želela deliti z umrlo staro mamo, zato sem se vpisala na tečaj pogovarjanja z mrtvimi. Dan pred odhodom na tečaj, sem imela v spanju vizijo, da če se ga udeležim, se mi bo skegljalo. A ker je bila moja bolečina precej močnejša od zavedanja kaj je prav in kaj narobe, sem si resnično želela povezati z mojo nono. Pa sem šla. In tam ugotovila, da je komunikacija mogoča. A kot se je izkazalo mnogo let kasneje, ko sem že sprejela Jezusa za svojega najboljšega prijatelja, se lahko demoni prelevijo v kogarkoli želijo in tako izrabijo kanal povezovanja z mrtvimi ter ti narekujejo tisto, kar želiš slišati, saj tako kot Bog, tudi oni poznajo vse o nas. Ob neki priložnosti sem se povezala z “mojo nono”, ko mi je kar naenkrat v polje prišla druga ženska. Takrat sem se ustrašila in z mojim eksperimentom zaključila. Začutila sem, da sem prešibka, da bi prenesla vse, kar se odpre s tem kanalom.
Prebrala sem mnogo knjig iz new agea, hodila na meditacije, se udeleževala raznih izobraževanj na to temo, zanimala me je hipnoza, raziskovala podzavest in z regresijo blodila po prejšnjih življenjih, kjer sem se videla v različnih vlogah in spoznavala razloge za mojo bolečino sedaj, širila sem obzorja, sprejemala in se učila o bogastvu duhovnega sveta, začutila, da se želim izobraziti tudi v zdravljenju, zato sem postala mojstrica reikija. Učila sem se o čakrah in energijah, svojo zavest sem se naučila premikati na točke v telesu in izven telesa, se učila dvigovati kundalini, hodila na jogo, brala knjige o budizmu, hinduizmu, pela v sanskrtu itd. Bog kot beseda mi je šel vedno bolj v ušesa.
Jezus
Ni mi bilo več težko izreči besedo Bog, čeprav še ta Bog ni bil tisti, ki je navdihnil Sveto pismo. New age mi je omogočil izhod iz ateizma, a pravega miru mi ni nudil. Spoznavanje delovanja podzavesti in delovanja duhovnih sil me ni napolnilo z mirom, ki sem si ga tako želela. Saj trajno ne. Vedno znova je bilo potrebno raziskovati, se učiti in poglabljati spoznanja. Vse dokler me ni med neko meditacijo poklical Jezus. Tisti Jezus, ki je že nekaj let visel v moji dnevni sobi, ko sem po nekem naključju, ali pa tudi ne, natisnila sliko, ki mi je bila všeč, z namenom, da bom delala vaje fokusa, je prišel, da me reši. Ko sem ga gledala v oči, se mi je zdelo, da se on sam spreminja in mi govori. Pa je rabil dolgo časa, da sem ga spustila v srce in spustila vse ostalo “znanje”, ki sem ga v času iskanja svoje identitete pridobila. Jezus je nekaj tednov hodil z menoj, vsak dan, držal me za obe roki in sva šla na sprehod, kot da bi hodila s kloniranim dvojčkom Ob njegovi prisotnosti sem jokala in se zjokala in čutila sem, da mi je odpustil vse neumnosti, ki sem jih v iskanju sebe počela in vse grdobije, ki sem jih zaradi svoje sebičnosti storila drugim. Zacelil je moje srce in na mesto jeze vsadil v mene ljubezen, ki iz dneva v dan raste.
Sedaj, ko je z mano, je življenje lažje. Vem, da nisem sama, vem, da me vodi, usmerja in je z mano v najtežjih preizkušnjah. Osmislil mi je življenje in mi pokazal, da je lepo takšno kot je, in edino tisto pravo, da ne potrebujem strmeti po dobrinah in uspehih, ki so namenjeni drugim. Da ima zame, kot za vsakega posameznika, izjemno pot, ki je polno dragocenosti, ki jih ne moremo kupiti. Vsakodnevni uvidi hvaležnosti pripomorejo, da začutimo radost in se zavedamo bogastva, ki nas obdaja.
V življenju žarim in živim, kot me vodi. Odpustila sem drugim, kakor je bilo odpuščeno meni. Vsak dan berem Sveto pismo in se udeležujem predavanj, ki jih organizirajo evangelijske skupnosti v Sloveniji. Ko sem polna Svetega duha se počutim, kot da bi bila ves čas malo zadeta, čeprav se z drogo nisem nikoli omamljala. Ta občutek je fantastičen, zato si želim, da ga brezplačno prejme čim več ljudi. Vse kar je potrebno narediti je, da se utiša svoj um, ki ti pravi, da je Jezus samo za ovce. Jezus je rešitev in edina možna pot do notranjega miru in ozdravitve svojega uma.
Na spletni strani zapisujem utrinke, kako se Bog razodeva meni. Učim se mu slediti in zapisujem drobne čudeže, ki me vodijo skozi življenje. Dolgo časa sem jih zapisovala le zase, v zadnjem obdobju pa je glas, ki me nagovarja, da jih zapišem tudi za druge, postal vedno glasnejši. Naj si misli vsak kar si hoče. To je moja pot iz popolne ateistke preko new aga do Jezusa. Želim vam, da naj najde tudi vas.
Na spletni strani bi želela deliti tudi pričevanja drugih, zato vas opogumljam, da me kontaktirate in posredujete svoje zgodbe. Naj svet ve, da je Jezus tisti, ki nam oprosti, ozdravi in nas vodi v prihodnosti.
“Jaz sem pot, resnica in življenje.”