O meni

Kdo sem?

Jaz sem učenka. Jezusova učenka. A nekoč nisem bila.

Bila sem tista, ki sem se smejala in obsojala, vse dokler nisem padla v brezno, kjer mi um in razum nista prav nič koristila. Morda bi lahko kdo rekel: »Ja, pač nisi dovolj pametna.« Morda res ne, a sedaj vem, da nič zato, ker poznam Tistega, ki je svet ustvaril in ima pamet vesolja, ne pameti sveta. On vse ve in drži vse v svojih rokah, za tiste, ki verujemo, in tiste, ki ne. Pač, tako je.

In moj Bog ima ime. Imenuje se Jaz sem, ki sem.

Vsak dan se spoznavava na novo in vem, da me ljubi navkljub vsem mojim napakam in pomanjkljivostim. Uči me, da se zavedam popolnosti v svoji nepopolnosti. Vem, da je milosten in me uči ljubiti še bolj. Vem, da mi odpušča in mi pomaga, da nadaljujem tudi takrat, kadar je težko, nemogoče, kadar se vse okoli mene ruši, kadar se znajdem v temi in ničesar ne vidim.

Tudi takrat, ko upanja ni, je On z menoj, da me tolaži in mi daje vedenje, da nisem to, kar vidim, temveč to, kar postajam v svojem srcu. Da sem duh, ne telo, tako kot je On duh. Telo je le lupina, ki jo bom pustila na tem planetu, moje duhovno telo pa bo živelo večno. In v večnosti bom srečala tudi svojega moža. Takrat mi bo verjetno povedal, da se je duhovno bojevanje za njegovega duha obrestovalo.

Sem morda malo nora? Morda. Za nekatere. Pa nič zato. Tudi jaz nisem razumela. Šele sedaj se učim razumeti. Vse se zgodi ob svojem času. Vsak se sreča s seboj, ko pride njegov čas. Jaz pa se učim ljubiti in žareti. Ko padem, se spotaknem, a grem v ponižnosti in Njegovi moči naprej, v srcu spremenjena.

Vem, da je On v meni in jaz v Njem. To me pomirja in mi daje moč, da nadaljujem in iščem smisel v nesmislu življenja.

Zato sem Mu hvaležna. Zato živim, da Boga žarim.

Je morda naključje, da je bilo mojemu pokojnemu možu ime Žare? Ne verjamem.

Žare me je prižgal, da je Božja ljubezen zažarela v meni na način, kot si ga je On zamislil.

Preizkušnje v bolezni so me namreč pripeljale do spoznanja, da se je za večnost vredno boriti. Da je najpomembnejše vedenje, kam gremo, ko se telo utrudi. Da je tukajšnje življenje kot nekakšna priprava na tisto, kar šele prihaja.

Če se ozrem nazaj, v sebi vidim spremembo in upanje, ki se ga dnevno oklepam, ko odpiram srce Bogu, da me preobraža. Da vendarle postajam boljša oseba in se zavedam, da nisem center vesolja, da sama nimam nadnaravnih moči, a sem del Kristusovega telesa, ki je v Njem in v Njegovi Besedi močno, da lahko živi nadnaravno v vsakdanu tukajšnjega življenja.

Da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

Ker On je pot, resnica in življenje.

On je Jezus.