Sončna nedelja naju s hčerko nagovori, da kreneva na Debelo peč, od koder se naš triglavi očak pokaže v vsej svoji lepoti. V avtu ugotovim, da sem pozabila gumico za lase.
»Ajoj. Pa še kapo sem pozabila,« pojamram. »Mah, bom že, pa saj ni nek hud vzpon,« si mislim.
Parkirava na gozdnem parkirišču Medvedova konta, kjer medvedov ne pričakujeva. Prej jih bomo srečali v naši dolenjski hosti. Sem pred dnevi srečala gospoda, ki je šele tri leta v naših koncih in je imel že dve bližnji srečanji z medvedom. Zato grem v tem vročem poletju raje na Pokljuko, kjer so smreke višje in je manj listnatega grmovja, kjer se medo rad skriva.
Pri Blejski koči pojeva zajtrk in ubereva krožno pot čez Mrežce in Brda. Top izbira. Obvezen foto sešn, ker je naš Triglav prav zares fotogeničen.
Malo popijeva, nadaljujeva pot na Brda, a pot se nepričakovano zoži. Zagledam kline in kao neko potrebno plezanje.
»Joj, kaj bo treba plezat.«
Žare bi se kar obrnil in šel nazaj, ker višine res ni maral. V zadnjih dneh je bilo veliko zdrsov in nesreč v gorah. Še preden sva se odpravili, je mama rekla: »Pazita na kače. Veliko je pikov. Glejta veje, da ne bosta kače prijeli. Je zadnjič eden plezal in je mislil, da je veja, pa ga je pičila.«
»Ja, mami, ni problema.«
Jaz zaupam Bogu. On skrbi zame v dobrem in v slabem. Nikoli nisem sama. Vedno je z mano. Tudi kadar sem tečna, le da ga takrat manj slišim, ker sem sama tako glasna.
V hribih pa govori On, jaz pa ga poslušam in v tišini srca molim. Trenutna molitev, ki jo imam na srcu, je iz Filokalije, modrosti atoških menihov: »Jezus Kristus, moj Gospod, odpusti meni grešnici.«
Hodim in ponavljam v mislih ta stavek in napolnjuje me radost. Pa ne zato, ker bi bila grešnica, ampak zato, ker vem, da je On, Jezus, umrl zame, da pomaga meni tukaj in zdaj. In ker vem, da me ljubi, tudi takrat, ko sem tečna. Da nikoli ne obupa nad mano.
In ko se takole meniva in sem mu hvaležna, ker sva skupaj preplezala tiste kline, pred prihodom na vrh Brda na poti med ruševjem zagledam – ta-da – gumico za lase.
»Uaoooo, gumica. Zame. Tukaj sredi ruševja, kjer sprehajalcev sploh ni … ampak gumica pa je. In jaz jo potrebujem.«
»Ja, kako si ti dober, Bog,« mu rečem. »Vse mi zrihtaš. Kdo bi si mislil, da bom jaz sredi hribov našla na tleh prav gumico za lase. Hvala ti. Res. Iz srca. Ker prav to sem rabila,« mu rečem in srce mi zapoje.
Kako malo potrebujem. Samo gumico.
Ampak gumica je zame znak, da je On z menoj. Je tista drobna drobtinica, ki sem se jo naučila poiskati v poplavi vseh drugih kamenjčkov. Je tista drobtinica, ki hrani mojo dušo, da vem, da sem na pravi poti – jaz v Njem in On v meni.
Na vrhu Brda posediva v miru in pogledujeva na gnečo ljudi na vrhu Debele peči. Ja, ni kaj. Enostaven dostop, lep dan in kratka pot … pa si na dvatisočaku.
Se greva pofočkat še na vrh Debele peči, kjer v mojem novem Deuter ruzaku najdem tudi kapo. “Ja, hvala še za kapo.”
Potem pa hop nazaj do Blejske koče, kjer v srčku ni vode, so pa vsaj kamni zloženi v obliki srca.
Hvaležni.
