Jumbo Kenya

v delu – a objavljam, da lažje preglejujem.

Našo dnevno sobo krasi krožnik, ne leteči, temveč okrasni. S slonom, dvema žirafama in napisom Jumbo Kenya (Pozdravljena, Kenija). Krožnik sta nam pred leti za darilo prinesla Charles in Milcah, naša kenijska prijatelja, ki sta bila z nami v času moževe bolezni. 

Z Milco in Charlesom smo skupaj molili in verjeli v ozdravljenje nemogočega. “Ko boš ozdravel, bomo šli vsi skupaj v Kenijo. Na safari bomo šli, gledat slone in leve,” tako smo vzpodbujali moža, da bi se lahko prepustil obljubi, ki pravi “po Njegovih ranah smo bili ozdravljeni”, in se oprijel vere, ker vse nastane najprej v duhu, tudi ozdravljenje. Navsezadnje je vera obstoj resničnosti, v katero upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo, kot pravi v Heb 11,1.

Kljub naši rastoči veri, ki nam je sicer dajala moč, da smo v nevihtah stali in zdržali nevzdržno, se je Žare od nas poslovil in se preselil v kraljestvo miru. A smrt ni zmagala, vera v Boga v meni se ni ohladila, temveč le okrepila. Ko enkrat odhajaš, je lažje, če veš, kam greš, in prav to vedenje danes mene pomirja. Vem, kje mož je, in vem, kam jaz grem. A v času, dokler sem tukaj, se učim, da je Beseda dvorezen meč, ki, če je izrečena iz duha, prinese mir v vsakršno nevihto, ker v Besedi je Božji duh.

Ko tole zapisujem, mi spomin naplavi še enega Jumba, malega Disneyevega slončka, z velikimi ušesi, ki me spremlja že od mladosti. Torej še pred Jumbo krožnikom z dnevne sobe smo pri nas poznali še enega Jumba, ljubkega slončka z velikimi ušesi. In tudi pri nas v družini imamo radi ušesa, še posebej velika. 

In kaj me je prineslo v Kenijo? Skrivnostna so res pota Gospodova. Nisem šla na turistično potovanje, ampak  na konferenco organizacije Tirzah International.

Bog je najboljši povezovalec in ustvarjalec novih odnosov. Od nekdaj sem rada potovala in se povezovala s tuje govorečimi posamezniki, morda od tod moje navdušenje nad jeziki. V letu 2025 mi je bilo namenjeno, da sem se udeležila evropskega evangelijskega srečanja v Berlinu in za hec sem pomislila, da je v letu 2026 morda čas za svet, a seveda to so bile le neizrečene želje. Na kraj pameti mi ni prišlo, da me bo pot vodila v Kenijo.  

Pred nekaj leti sem  spoznala Žužo, energično voditeljico iz Srbije, brez dlake na jeziku in vedno pripravljeno za akcijo.

Ko sem jo na ženski konferenci v Sarajevu ogovorila, češ, ali bi bila pripravljena biti moja mentorica, ker jaz se rada učim in imam občutek, da se od nje lahko veliko naučim, me je uvedla v Tirzin program ženskega voditeljstva. Takrat mi mi na kraj pameti ni padlo, da bom nekoč, beri, zelo kmalu, spoznala ekipo Tirze tudi osebno. 

A moje želje Bog sliši. Tako kot je slišal moje misli med poslušanjem Žuže:  “Ej, z njo pa bi bilo zabavno na kakšen slovenski hrib zlesti.”
“Pajade, glih s tabo bo šla. Kdo pa misliš, da si?”
“Ja, zakaj pa ne?”
A nekaj mesecev zatem je Žuža z mano lezla na Veliko planino.
Vse je mogoče tistemu, ki veruje.

V Sloveniji sem začela moderirati program za ženske voditeljice po programu Tirzah in nekega dne rečem Žuži: “Joj, oprosti, ampak nekako se mi je pripeljala v um misel, da bi bilo zame super, če bi te enkrat spremljala na nekem tvojem potovanju po tujini, kjer predavaš. Bom jaz poskrbela za svoje stroške, ne skrbi.”
“Aja,” mi pravi.
“Ja, ampak če ti to tudi dobiš v duhu,” ji odgovorim. “Če se tudi tebi to pripelje, potem ok, če ne, tudi ok.”
“Dobro, stavit čemo to ispred Boga.”
“Važi,” odgovorim.
Po nekaj tednih dobim odgovor. “Greš z mano, so te sprejele.”
“Kdo?”
“Tirzah.”
“Kam pa grem, greva?”
“V Kenijo, Nairobi.”
“Kaaammmm? Jumbo Kenya, prihajam. Kdaj pa greva?”
“Med 8. 2. in 14. 2. 2026.”
“OMG, za rojstni dan mojega moža. Očitno je to njegovo darilo meni. Ker rada potujem.” Sprejmem, si rečem, in že začnem s planiranjem.

Ampak če bom že dol, zakaj ne bi ostala še malo dlje, da si ogledam državo? Najprej si belim glavo, kako bom jaz vse to organizirala.
“Pridružila bi se eni skupini, da ne lazim sama naokoli. Kako naj potujem sama po Keniji? Ni busov. S taksistom sama pa se ne počutim najbolje. Sem slišala, da so bele turistke potujoče denarnice. Jaz pa to nisem. Ne želim, da se kdo prilepi name.”

Ja, na safari je treba, pa na obalo, a razdalje niso ravno slovenske. Kenija je velika dežela. Afriška Švica, ji pravijo. Morda prav zaradi safari turizma in čudovitih plaž, ki privabljajo svetovne popotnike z globljim žepom, ker kljub revščini na vsakem koraku po cenah Kenija ni prav nič afriška, bolj švicarska, kjer za vsakdanji kruh finančno močno švica večina prebivalstva. Ena sama revščina je v tej afriški Švici.”

Konec leta se je v Sloveniji mudila Jana Dular, Slovenka, ki že nekaj let živi v Keniji in vodi Ela Center, ki pomaga tistim malim korenjakom, ki brez naše pomoči nimajo prihodnosti, da bi nagovorila in vzpodbudila nas Slovence, ki radi dajemo, da s svojim prispevkom pomagamo pri nakupu šolskih potrebščin tistim, ki brez nas boljšega jutri ne bodo videli.

Charles me poveže s Francisom, ki mi poda nekaj predlogov safarijev. “Sama na safari pa ne grem. Ne bom sama s šoferjem v jeepu. Saj nisem buržuj …” Vse v meni se upira. Kako se bom pa potem vozila naokoli?”

Potem pa se me usmili moja hči in pravi: “Jaz grem s tabo. V dvoje bo lažje.”
Meni pa se odvali kamen in grem v drugačne vrste akcijo. Že planiram, iščem in dobim pravi veter v moja raziskovalna jadra. Projekt Kenija steče.

Pred odhodom se cepim proti rumeni mrzlici in si nabavim antimalarike. Ne da se mi ukvarjati s “Kaj pa če …” Vzamem, si dovolim, da me špiknejo, in dam z glave. Izberem manjše zlo.

Big five: here we come.

O Keniji

7.2.2026 – Poletim

Zjutraj iz Ljubljane poletim proti Istambulu, kjer se prekladam po različnih klopcah, nazadnje pa se parkiram nekje bolj na samo da se načakam in dočakam polet proti Nairobiju. Že na letalu ugotovim, da mi štrajka baterija telefona, ki se prazni s svetlobno hitrostjo in kljub neprestanemu polnjenju ne uspe napolniti več kot na 66%. Čudno. Valjda bo telefon delal. Jaz grem na safari. Sicer v nahrbtniku trogam še svojega starega Nikona D90, ki sem mu prav za namene slikanja živali, kupila 200 mm podaljšek, beri objektiv.

Po šestih urah čakanja se na letališču, že skoraj pred vkrcavanjem, dobim z Žužo in Gordano, srbskim delom Tirzah ekipe, ki za mišji repek ujame letalo. Skupaj nadaljujemo pot do Nairobija, prav hecno da se Gordana vsede zraven mene.

“Kaj, a ti si od vseh teh potnikov dobila sedež zraven mene? To pa je res hecno. Ti si svojo karto čekirala v Beogradu, jaz v Ljubljani in pri polnem letalu, midve skupaj. Eto, Bog že kaže da dela.”

Na letalu izberem film Southpaw in prav hecno je, da je isti film izbrala tudi Goca, pa tudi Žuža, ki je sedela daleč stran. Očitno smo bile usklajene v duhu.

V zgornjih jutranjih urah pristanemo in kar eno uro po vojaško stojimo poleg svojih kufrov, da jih pred vnosom v državo pregledajo po dolgem in počez. V bistvu nihče ne gleda tistih mašin, skozi katere grejo kufri, a procedura to zahteva in me, vse utrujene, čakamo.

8.2.2026 – Jumbo Kenija

Naše kenijsko domovanje je Homecare retreat center v predelu Nairobija, ki se imenuje Karen, po Karen Blixten, slavni pisateljici, ki je napisala vsem znano Out of Africa. V filmu sta blestela Merly Streep in Robert Redford. Karen je živela tukaj, v predelu Karen.

Predem srečamo ostale, si po dolgem potovanju privoščimo uro in pol spanca v horizontali, na letalu ga je bilo sedečki bore malo.

Tirzina ekipa se počasi nabira, pri zajtrku se začne spoznavanje ženskih voditeljic..

Danes imamo prost dan in z Žužo sva takoj za akcijo. Gremo kaj pogledat. Kaj je blizu?

“Kako pa naj gremo? Kdo nas bo peljal?”

“George bo prišel,” nam pravi Njambi in tako spoznamo Georga, ki kasneje postane tudi moj osebni voznik po Nairobiju. V Toyoto Yaris nas napoka štiri in pelje najprej v menjalnico, kjer dobimo cel šop bankovcev. Se počutim kot v stari Jugi. V Keniji pa si plačujejo kar preko Mpesa, beri preko telefona, seveda, če imaš kenijsko številko.

Najprej zavijemo k žirafam v Giraffe center, nato pa si ogledamo hišo Karen Blixten. Premožna Danka je svoje premoženje vložila v Afriko in proizvodnjo kave. Pokupila je zemljišča, sem pripeljala vso možno kmetijsko mehanizacijo, ki jo je Evropa premogla. Verjetno je bil takrat traktor prava kmetijska pošast. Pripeljala je celo stroje za praženje kave. A na žalost kava tukaj ni dobro uspevala. Danes se lahko sprehodite po plantažah, vrtu in se vživite v duh časa izpred prve svetovne vojne, medtem ko se sprehajate po njeni hiši, kjer je živela med leti 1917 in 1931, vse dokler ni zaradi bolezni, ki ji jo je predal nezvesti mož, smrti ljubimca in propadlega posla, zapustila Afriko. Na Danskem je nadaljevala z ustvarjanjem in pisanjem knjig vse do smrti zaradi ulkusa.

Takrat je bila njena hiša v divjini, danes pa je Karen najprestižnejši del Nairobija, kjer so stanovanjske hiše obdane z varovalnim zidom, v vratarnici pa stoji varnostnik.

V Karen je tudi hotel za bolj zahtevne goste, ki nosi ime po Hemingwayu. Zakaj? Ker je stric Hemingway zelo rad hodil v Kenijo na safari. Verjetno s puško v roki. George nas v svojem mini Yarisu pripelje mimo stražarjev. Me se sprehodimo po parku in obsedimo na sladkih torticah. Ženske pač.

Cel dan se ukvarjam s telefonom, ki pri 40% kar na enkrat mrkne. Da pa je ironija še večja, se mi pokvari tudi moj Nikon. Ostanem brez fotoaparata. V Afriki.

“Na safari grem, pa ne bom mogla nič slikat. To ni normalno. Pa nov objektiv sem kupila. Kako lahko prav zdej crkne fotoaparat.”

A ne bom se poslušala glasu v glavi, ki postaja vedno glasnejši.

Vse bo ok, si rečem. Blagoslavljam svoj telefon v imenu Jezusa Kristusa. Amen.

9.2.2026

Prvi dan našega uradnega srečanja je na rojstni dan mojega pokojnega moža. Z mano je. To vem.

Spoznavam izjemne ženske, polne modrosti in žara, ki delujejo v dobro drugih, povezovalno, izgrajevalno, ki živijo zato, da žarijo Njega, da izpolnjujejo Njegovo voljo. Vse drugačne, vsaka s svojo zgodbo, a prav vse dopolnjujejo ena drugo.

Po poslušanju profesorice Liz Marvel, ki nam predstavlja vlogo in zamolčani status žensk, razmišljam, koliko globine je v njenem raziskovalnem delu in kako je v času mojega navduševanja in preučevanja grške antike mimo mene odbrzela informacija o statusu žensk.

Ženska je bila za Aristotela plaho, nečastno, nepošteno in prebrisano bitje. V Hamurabijevem zakoniku je celo zapisano, da lahko ženski, ki preveč govori, razbijejo zobe. Ženska naj bo raje tiho doma, zastrta, da ji ne napadejo kakšne neumnosti po glavi in da ne vidi.

Ženske so bile le za rojevanje, nekakšne hodeče matrice, a rojevajo naj moške potomce. Če se je rodila deklica, naj bi prišlo do nekakšne okvare, napake.

V stari Grčiji naj bi glasovali o imenu mesta Atene. Na eni strani so bili moški s Pozejdonom na čelu, na drugi pa ženske z Ateno. In ker je bilo žensk več, so izglasovale, da se mesto poimenuje po Ateni. Ker je bil Pozejdon užaljen, je kot bog morja poskrbel, da je mesto poplavilo, zato so ženskam v stari Grčiji odvzeli volilno pravico. Če ženske volijo, se torej zgodijo slabe stvari.

V času Rimljanov so ženske zapirali v zgornje prostore, saj so le tako imeli kontrolo in nadzor nad njimi, da je otrok pravi potomec. Otroci so pripadali moškim, ki so bili pater familias. Ženske so lahko kaznovali po svoji volji, ker so šle ven brez pokrivala, ker so šle na igre, ker so pile vino.

A vdove so bile brez skrbnika, pogosto vplivne, preskrbljene, zato so bile nevarne.

Posebno mesto so imele vestalke, skrbnice ognja, prerokinje v Delfih in razne duhovne svetovalke, a še vedno so bili moški tisti, ki so potrdili ali zavrgli povedano.

Osebno predstavitev ima danes Njambi, ki je hči Judy, ustanoviteljice centra Homecare Retreat Center in Fellowship, ki pomaga in hrani preko 1.300 otrok v drugem največjem slumu v Afriki, v Kiberi, kjer živi ogromno ljudi.

Okoli šestih se odpravimo na safari v Nairobi National Park, kjer poslikamo nosoroga, noja, žirafo, vodnega konja in divje, najgrše ptiče v Afriki.

Zvečer večerjamo v restavraciji, kjer jem jem solato. Ups. Že prvi dan se zmotim. Seveda tudi zobe umivam z vodo izpod pipe…. Kot se izkaže, vse ok.

10.2.2026

Zjutraj imamo prav poseben bingo. Tekmujemo v tem, kdo bo najhitreje zbral čim več informacij o posameznicah. Zmagovalka je Žuža, druga pa jaz. Očitno smo Balkanke ta hitre. Dobi vsaka svojo knjigo. Žuža o pastorjevi ženi, haha, normalno da nisem jaz zmagala, jaz pa o ženski vlogi v sodobnem svetu.

Ko poslušam pričevanja posameznic si rečem: Uaoo, kakšno plemenito poslanstvo. Bog jih res uporablja…

A hitro se pridruži še en glas: “Kaj pa ti? Kaj pa je tvoja vloga?”

Kdo mi sedaj to govori. Bog ali tisti drugi.

A čez dan se mi nekako posveti: Ja CBN – Christian Business Network, to potrebujemo. Začeti s poslovnimi zajtrki.

No ja, otom potom, kakor pravimo pri nas. Ne bom se prav nič zaletela.

Liz Marvel nadaljuje z navdihujočim predavanjem.

Upravni odbor Tirzah International pa je vse članice počastil s pedikuro. In Kdo je spet med prvimi. Balkan. Tale pedikura res paše.

“Prvič, a ne zadnjič,” sklenem po koncu. Paše, da ti masirajo noge, jih namažejo in polakirajo nohte.

“Kako imam sedaj urejene noge. Prav za med leve.”

Zvečer pa je bazar. Ženske različnih držav so prinesle svoje izdelke…. Kako mi je žal, da nisem kupila usnjene torbice….

Jutri odhaja Tea na pot.

11.2.2026

Telefon je začel delati. Aleluja. Spet je poln. Bodo slike vsaj na telefonu. Fotoaparat pa je bil v Keniji na turizmu, žal samo za utež v ruzaku.

Zjutraj nas peljejo v proizvodnjo usnjenih izdelkov in nakita v Anchor Leather, ki ga vodi Izabel. Pot nas vodi mimo sluma Kibere ob robu nacionalnega parka v predel Nairobija, kjer je revščina. Tam so ustanovili skupnost, ki pomaga ženskam, da se izučijo ročnih spretnosti in izdelujejo prečudovite usnjene in keramične izdelke. Sprejmejo nas po kenijsko, to pomeni s plesom in petjem, nas popeljejo skozi proizvodnjo in nam dajo priložnost, da se preizkusimo v izdelovanju denarnic, keramičnih vaz in nakita. Jaz pristanem pri denarnicah, a brez očal so moje spretnosti nikakve. Nisem jaz za ta natančna dela. Ne vidim.

Si pa rečem: hakuna matata, Vsak je za nekaj.

Cene izdelkov presežno predrage, dražje kot v ljubljanski trgovini. Torbice preko 200 usd. Pomagam vedno in povsod. A gledam, opazujem, vidim in se čudim. BMW na eni strani in občutek, da če ne kupiš ne pomagaš družinam tistih, ki nič nimajo. Tega ne maram. Stisnem zobe in si mislim svoje.

Raje pomagam tam, kjer vem kam gre denar. Take torbice ne rabim.

V Keniji imam posvojenčka preko organizacije Ela center, kjer na gori Kenija deluje šola. In za 120 eur na leto pomagaš enemu otroku.

12. 2. 2026 – Četrtek – Nairobi

Tea prileti v Kenijo v zgodnjih jutranjih urah, a ker vem, da bo postopek pregledovanja viz in prtljage trajal najmanj eno uro, jo z Georgem pobereva uro kasneje, ob štirih zjutraj. Ob petih se za dve uri zlekneva še pod odejo v sobi mojega kenijskega domovanja – Homeretreat centra, je kar dolga pot iz Ljubljane, z dolgim postankom v Istanbulu. Zjutraj se pridružim ženam na zajtrku in medtem ko Tei organiziram doživetje z afriškim frizerjem, ki bo njene kodre spremenil v čisto prave afriške kitke s podaljški, s Tirzah nadaljujemo z našim uradnim delom srečanja in srečevanja.

George, ki ga sprejmem za svojega osebnega taksista po Nairobiju, mojo hči zapelje do frizerke in po opravkih, kjer poskrbi za menjavo denarja in uredi najin stik s svetom – priskrbi ji telefonsko kartico. Za vsak slučaj.

Uradni del Tirzah srečanja se zvečer zaključi s prepevanjem ob karaokah, kjer Balkan team Slovenija–Srbija deluje prav sestrsko. Prav začuti se, da smo me še iz naše stare Juge, sestre po duši in v Jezusu.

13. 2. 2026 – Petek – Maasai Mara

Prvi dan safarija. George naju ob 5.15 pobere v Home Care Retreat Centru in pelje pred Savana Hotel, kjer se dobimo s Francisom. Pričaka naju z darili, majico, bidonom in torbo ter nama predstavi najinega šoferja Chrisa.

Ob šestih že krenemo proti Maasai Mari, kjer naredimo hiter postanek na vrhu velikega tektonskega jarka Great Rift Valley. To ni le ena velika uravnava, ampak mogočna tektonska udorina, del vzhodnoafriškega riftnega sistema, ki se vleče v dolžini približno 6.400 kilometrov. Skozi Kenijo poteka njegov vzhodni krak, ki razcepi višavje na dva dela: na zahodu je Mau Escarpment, na vzhodu Aberdare Range. V Keniji je ta dolina široka približno od 50 do 130 kilometrov, njeno dno pa se od severa proti območju jezera Naivasha dvigne, nato proti jugu spet pade.

Chris pravi, da so v tem delu tla zelo nestabilna, da se zgodi, da cesta kar na lepem izgine, da reka ponikne v novo nastalo jamo. Včasih se kar malo udre, le da je ta udrtina malo večja kot pri nas na kraškem svetu.

Glede na to, da je to območje posejano z ugaslimi vulkani, se mi v glavi oglasi stara geografija. Spomnim se zemljevida, kjer je bila na tem delu Afrike pikica pri pikici, ena zraven druge. In res ni čudno. Rift ni samo neka dolga razpoka, ampak živ tektonski sistem, kjer se zemeljska skorja razteza, zato je pokrajina polna vulkanskih osamelcev, jezer in termalnih izvirov. Tudi večeri tukaj niso prav nič afriško topli. Ker je vse skupaj na precejšnji nadmorski višini, je jopica obvezna.

Skratka, v naselju v samem jarku so tudi toplice, springs. Čez nekaj lukenj se občasno kaj pokadi, naj bi imeli tudi neke tople lužice,a ko pogledaš vso infrastrukturo, ki je v zelo elementarnem stanju, ti ravno ni na prvem mestu, da bi se tukaj namakal. Raje samo opazujemo življenje in smo hvaležni za evropski infrastrukturni luksuz.

Chris je zgovoren voznik. Med potjo mi natrosi vse mogoče informacije. Predelujeva različne teme, med drugim tudi to, da imajo tudi oni svoje politike, ki obljubljajo, da bodo uredili Kibero, pa potem pozabijo na živeče v drugem največjem slamu v Afriki. Tudi pri njih nekako velja pregovor: korita ostajajo ista, samo svinje se menjajo.

Prav mimo Kibere se v času mojega bivanja v Nairobiju vsak dan vozimo, saj leži neposredno ob cesti. Več kot 600.000 ljudi živi v barakah brez vode, urejene kanalizacije.

Francis nam je organiziral šoferja Chrisa, ki je prav simpatičen. Izgleda precej mlajši, kot je v resnici. Bivši nogometaš ima 39 let, a jih kaže najmanj deset manj. Opažam pa, da imajo prav vsi Kenijci zelo lepo kožo.

“Pa kako to, da imate tako lepo kožo.”

“Ja negujemo jo z oljem, zato je tako žametna,” mi odgovori, jaz pa pomislim, da se je moj mož prav bal kreme. Ni govora, da bi se kaj mazal.

Pa naju vodi pogovor iz kože do HIVa, ki je ogromen problem.

“Pa kako veš, da tvoja punca nima HIV-a.”

“Ne veš. Čakaš in si potrpežljiv. Moliš in jo spoznavaš ali je iskrena. Ne greš v odnose brez glave. Tisti, ki so nepotrpežljivi, dobijo HIV. Pa na teste redno hodiš.”

Chris prihaja iz poljedelskega ljudstva Kikuj, ki živi na območju Mt. Kenya. Ko so konec 19. stoletja prišli Britanci, so si enostavno prisvojili njihovo rodovitno zemljo, njih pa nekako odrinili, češ, vam bomo mi pokazali, kako se dela z zemljo. Vi pa boste delali za nas. Tako bomo lahko več pridelali. Tudi Karen Blixten je v tem duhu začela s plantažnim gojenjem kave, Kikuji so delali na njeni zemlji po njenih navodilih. Kikuji so bili tudi tisti bojevniški uporniki, ki so 1963. leta izborili samostojnost države. Prvi predsednik je bil zato Kikuj, tudi danes vlada Kikuj, s katerim niso zadovoljni, ker je v korupciji tako spreten, da je podkupil prav vso opozicijo. Kjer je pomanjkanje, se zelenci hitro primejo na vsakršne nasportnike.

Po petih urah vožnje prispeva v najin hotel Mara Simba Lodge, pravo kraljevsko domovanje v osrčju savane. Prve naju pozdravijo opice vervet monkeys, prav ljubke kradljivke, in takoj nas opozorijo, da moramo zapirati vrata, ker bomo hitro imeli sostanovalko. Hotel je na robu parka, od katerega ga ločuje le presušena struga reke, a ker je ob dežju voda v strugi verjetno zelo visoka, je hotel postavljen na kole.