Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen.
Psalm 139, 3
Za nami je težko obdobje, ko smo bili prisiljeni raziskovati notranje globine in se soočati z lastnimi sencami, ki so nas želele potisniti iz stanja Njegovega nadnaravnega miru.
Po prehodu moža v večnost je adrenalin v telesu popustil in telo, ki je počelo vse in še več, brez ugovarjanja, je začelo kričati z bolečino, ki je potovala po različnih delih telesa in me opozarjala, da je prišel čas zame.
Kako presekati z obdobjem bolezni, žalosti in žalovanja? S spremembo okolja. S potovanjem.
Gremo torej nekam! Kam? Na toplo. Gremo na Kanarske otoke. Tokrat na Gran Canario. Zadnje naše potovanje z letalom je bilo na Lanzarote leta 2019, ko smo proslavili Žaretovo 50ko. Bilo nam je lepo. Gremo, njemu v spomin, na kanarski vulkan, ki nam je zelo pri srcu.
Prav na hitro rezerviram letalske karte na Ryanairu iz Trevisa.
In že smo na poti.
Gran Canaria je eden izmed bolj obljudenih Kanarskih otokov s preko 800.000 stalnih prebivalcev, ki naseljujejo v glavnem vzhodni del otoka in glavno mesto Las Palmas. Turizem tukaj res cveti, hoteli in apartmajska naselja se vrstijo eden za drugim. Jug je od jeseni do pomladi plaža Evrope, sever je rezerviran za drugačne vrste turizma, zahod ostaja divji, vzhod pa industrijski. Visokogorje tudi na Kanarcih pomirja, Atlantik pa očiščuje. A tokrat ne bom pisala v geografskem tonu, naj slike povedo svoje. Nas bomo spomnile, kaj smo videli, vam pa bodo morda dale idejo, kaj si lahko ogledate in sami raziščete več. Kraji, ki smo si jih ogledali so povezani z google zemljevidi.
Na poti
TREVISO - LAS PALMAS - PLAYA DE PIRATA PRI SAN AGUSTINU
Naš dom je v blizu Piratske plaže pri prijetnem turističnem mestu San Agustin na JV delu otoka. Rezerviram apartma preko Airb&B-ja. Čista desetka. Prenovljen in izjemno čist apartma, na mirni lokaciji. Naš gazda je pedanten in simpatičen Italijan, ki je lastnik odlične restavracije Il Vespino Vecchio v San Agustinu.
Letalo vzleti z več kot eno uro zamude, zato se naš prihod zavleče do večera. Rentacar možakar nas pobere na letališču in zapelje do kraja, kjer prevzemamo avto. A prav gladko ne gre. Najprej nam poskuša ponuditi večji avto, ki je “samo ” 10 eur na dan dražji. Nato ponudi dodaten kasko, češ da tisti, ki smo ga plačali po spletu zahteva vse možne policijske zapisnike in izjave udeležencev, kar pomeni, da bo cirkus, če se kaj zgodi, pa še sama moram krit škodo, dokler se vsi papirji ne uredijo. Mi ponudi dve varianti, ali dam 950 eur pologa, za vsak slučaj, če se kaj zgodi, pajade si mislim, ali pa plačam dodatno 140 eur in imam vso škodo pokrito. To je full kasko.
“Pa saj že imam full kasko, ne razumem, zakaj moram še enkrat plačevat!” mu zabrusim in se mi že dviga pritisk.
“Hja, drugič vam svetujem, da rezervirate samo avto, zavarovanje pa uredite pri rentacaru. Veste, vi ste rezervirali preko agenta,” mi odvrne.
Zavestno se odločim, da mi tale tip ne to pokvaril dopusta, zato se odločim da požrem dodatnih 140 eur.
Pa doda. “Hja, imate srečo, zadnjega Yarisa Crossa imam,” pravi.
Kakšno srečo, si mislim: “Saj smo ga rezervirali.” Mi spet pada tema na oči. Pograbim ključe in v temi pridemo so svojega avta.
“Pa saj je že ves pobutan,” aaaa, grem nazaj in mu povem, da je avto že cepljen.
“Ja, ni problema,” saj imate zdej full kasko.
Ajoj, predihavam in ga prepuščam, odpuščam, a med vožnjo mi že v glavo seka, da moram takoj napisati mnenje in podat pisno nezadovoljstvo, sploh pa povedat agentu, ki nam je prodal aranžma avta, da je njihov partner nategun in da vse skupaj izpade za stranke velik nateg. Sploh pa da vsem glasno pove, da naj rezervirajo kar direkt, brez posrednika. Čist po balkansko.
Pridemo do apartmaja in srce nam zavriska. Bolje kot vsak hotel. Čisto, urejeno. Vsi smo navdušeni. Zaplet z avtom je v hipu pozabljen.
Po jamah in votlinah na kosilo in skok v morje
TEMISAS - AIGUIMES - LA GARITA
Zjutraj se prebudimo v čudovito jutro. Naša jedilnica ima pogled na ocean in palme. Počutimo se prav počitniško. Spet akcija, kam bomo šli in kaj bomo videli. Čeprav je telo utrujeno in nas bolečina izgube ves čas lovi in želi, da zapademo v obup praznine, ki je nastala po prehodu moža, se trudim obdržati fokus na večnem življenju, ki ga ima tam zgoraj. Vidim ga, kako raziskuje bivališča gospodove hiše in je srečen, da ga je spoznal in prišel v njegovo hišo.
Ko svoj fokus preusmerim na aktivno planiranje dneva, bolečine v telesu čudežno izginejo. Prav to sem potrebovala. Akcijo, ki me je vedno osrečevala in je očitno zame prav zdravilna – raziskovanje lepot neznane pokrajine. Vrsto let smo preživljali počitnice z avtodomom, improvizacija je bila naša vrlina, zadnji dve leti pa skupnih počitnic ni bilo.
Naš prvi postanek v dnevu naj bi bil nek akvadukt, a ga tudi google ne najde, zato pičimo do izjemnih votlin BARRANCO DE LAS VACAS.
Pot nadaljujemo do vasice TEMISAS, kjer pustimo avto in se odpravimo na sosednji hrib, ki je prepleten s sistemom jam. Naše prve jame na otoku. CUEVAS DE LA AUDIENCIA. Ne najdemo nikakršnih označb, a stric Google pravi, da obstaja neka pot in sicer najdemo ovinek 9 in zavijemo na levo po ozki potki.
Pogledi so prav vrtloglavi, luknje so povsod. Vse je preluknjano. Nekako ne moremo razumeti, da so v jamah živeli prvotni prebivalci, tako visoko, kot kakšni puščavniki, prav v živi skali.
Pot nadaljujemo do mesta AIGUIMES, ki je simpatično pobarvano in ga krasijo različni kipi. Mi se poknemo do restavracije in si privoščimo naše prvo špansko pojedino.
GUAYADEQUE RAVINE , ker so prave jamske hiše, je naša naslednja postaja. Danes dejansko ljudje živijo v teh hišicah. Vhode so prebarvali, nasadili rožice in se malo zagradili. Baje imajo vodo in tudi greznični sistem. Izgleda simpatično.
V bližini je tudi muzej, ki prikazuje kako so včasih živeli v jamah in a kaj so jih uporabljali.
Utrujeni od jam si zaželimo morja. Šibnemo do vodnega bruhalnika EL BUFADERO.
Ocean ima res svojo moč. Se sprehodimo do mesta LA GARITA in po zakotnih ulicah lezemo do naravnega bazena, a ga ne najdemo, nas pa preseneti število pasjih kakcev na zapuščeni obali. Psov namreč ni videti.
Za konec dneva še skok v ocean in dan je popoln.
Puščava ob morju in masovni turizem
MASPALOMAS - PLAŽA AMADORE - PORTO MOGAN
Higlight današnjega dne je puščava. Ko smo izbirali destinacijo počitnic, je bila na prvem mestu Jordanija in Izrael, a hvala Bogu, da smo v zadnjem trenutku začutili, da si želimo vseeno malce bolj evropskega kulturnega okolja in smo puščavo, sicer majhno, našli tudi na vulkanskih Kanarcih.
MASPALOMAS je impresivna obalna puščava z mogočnimi dunami na jugu otoka. V puščavo smo vstopili skozi vhod luksuznega Hotela Palace, malce nenavadno, a nadvse veličastno. Sezuli smo si čevlje in se zapodili po sipinah in škljocali na vse smeri.
Sprehodili smo se do Angleške plaže (PLAYA DE INGLES), beri playa de sardines, si sezuli čevlje in se pridružili toku obalnih sprehajalcev, navdušeni, da nas boža sonce in žgečka puščavski pesek, medtem ko hodimo, nam valovi masirajo podplate.
Ko nekaj časa takole maširamo, nam v tej gruči ljudi, začnejo izstopati nagci. Nekako ne razumem, kako se lahko počutijo dobro, ko takole maširajo med oblečenimi. Silikoni takšne in drugačne starosti zgoraj še nekako držijo, a noge in trebuh niso obdelani, pa se to zelo vidi. Ljudje razkazujejo takšne in drugačne okraske, na vseh možnih delih telesa, a ko zagledam 2 cm prstan okoli pobritega pimpeka starejšega možakarja, me prime smeh. Čez nekaj korakov spet drugi, ki ima okoli kovinski obroček. “A ga nič ne stiska,” si mislim. In se vprašam, zakaj misli, da ga moramo vsi videti? Se vprašam, zakaj posamezniki potrebujejo takšno pozornost, da vsi sprehajalci gledamo njihova okrašena mednožja, ker če ti seka v oči, pač pogledaš. Verjetno imajo kakšno hudo rano na področju spolnosti in mislijo, da jo bodo s tem, ko bodo pozornost drugih pritegnili na ta prav poseben intimen del telesa, rešili. Pa žal to ne gre tako. Rana bo še večja, saj takšna pozornost ne zdravi.
Že ko se bližamo drugi plaži sardin ugotovimo, da je vedno več nagih gejev. Ok. Saj nas to ne moti. Se želimo okopat in predlagam, da se poknemo na pesek, okopamo, potem pa gremo nekaj spit v sosednji bife. Otroka pa zgrožena.
“Kaj, a si ti normalna? Sem pa že ne gremo?” mi pravita.
“Zakaj pa ne?” vprašam. Pa kaj ti res ne vidiš, kje si?”
“Kje?”
“A ne vidiš okoli sebe same geje?”
“Pa kaj. Saj me ne bodo pojedli.”
“A ne vidiš zastave?”
In res malo bolj pogledam. “Ups.”
“A nisi vidla, da je to gejevski bar?”
“Ne. Sori.”
Se obrnemo in najdemo miren kraj, kjer se vržemo v morje. Šola zame.
Naša naslednja postaja je PLAŽA AMAROSE – AMAROSE BEACH, ki je ena izmed najbolj prepoznavnih destinacij Gran Canarie. Hoteli so kot nekakšne jame, ki jih je otok poln, bolj zliti, kot skriti z vulkansko pokrajino.
Naše navdušenje nad plažo se hitro konča, ko se zazremo v številne polne ležalnike. Se poslikamo in krenemo dalje. Lepa barva za sliko, a imamo raje kopanje v manj polulanem morju.
Na jugu otoka je obvezen postanek v PUERTO MOGANu. Simpatično mestece te prevzame z izjemno barvito arhitekturo in rožnim okrasjem. Na plaži je spet vse polno. Nismo samo mi, ki smo si v novembru zaželeli, da nam kožo poboža sonce. Takle je na Kanarcih, ki so zimska in jesenska plaža mame Evrope. Še dobro da, čeprav smo v Afriki, lahko uporabljamo evropsko tarifo prenosa podatkov in žive slike sproti pošiljamo v deževno Slovenijo. Jasno, da malo dražimo domače.
Z avtom do najvišjega vrha in po okoliških hribovskih vaseh
MUNDO ABORIGEN - ROQUE NUBLO - PICO DE LAS NIEVES - TEJEDA
Danes se odpravimo osvajat vrhove, z avtom, da bo šlo hitreje. Naša Toyota Yaris Cross dobro vleče, a že nekaj dni utripa lučka, da je guma prazna. In da ne bomo kje po hribih iskali bencinske, se odločim, da preverim pritisk v gumi. Premerim pritisk, vse ok, a si zapackam roke. Grem na bencinsko, da mi dajo ključ od WC-ja, da si operem roke. Grem v WC, a ključ pustim na zunanji strani vrat. Umijem roke in hočem ven, a ne gre. Vrata se od znotraj ne odpirajo. “Ajoj, zaprta sem v sekretu.” Kdo me bo slišal, ko je WC na zadnji strani bencinske. Začnem razbijati po vratih in vpit. “Ola, Yo soy aqui. Ola.” Kričim 5 minut. Nič. Si mislim: “Kdaj se bosta moja dva spomnila, da me dolgo časa ni. Kdaj se bosta odlepila od telefonov in pogruntala, da nekaj ne štima. Da sem sem mogoče v “školjko” padla.”” A k sreči je moje ropotanje in kričanje slišal mimoidoči in me je osvobodil zaprtih vrat.
Šele potem smo lahko šli na pot. Osvobojeni in pomirjeni, da je z gumo vse ok.
Prvi postanek na MUNDO ABORIGEN, kjer prikazujejo način življenja prvih prebivalcev otokov. Najbolj zanimiva je bila hiša sodnika. Očitno so prestopke rešili po hitrem postopku. Na izhodu nam natisnejo časopis z našo sliko. Simpatično. Ampak glede angleških prevodov so prvaki, saj tudi označevalne table vsebujejo številne napake in na pol dokončane stavke (pa ne da sem jaz kakšen jezikovni puritanec, ampak se vidijo z Lune). Sem rekla tamalima, da jim povem, a sta mi strogo zabičala, da moram biti tiho in nič komentirat. Ok, pa ne bom.
ROQUE NUBLO je impozantna v zrak štrleča skala, do koder vodi cca 30 min pešpot. Veličasten plato s štrlečim izrastkom, med gorskimi borovci, je kraj, kjer razgled seže daleč na vse strani, vse do najvišjega vrha otoka Tenerife.
Najvišji vrh otoka PICO DE LAS NIEVES je dosegljiv z avtomobilom (1950 m). Brez kakršnih koli kolovratnih voženj. V gorah tudi tukaj vlada mir, čeprav je, zaradi dostopnosti z avtomobilom, dinamika menjave obiskovalcev hitrejša.
Že v Sloveniji se nam je v spomin vtisnila slika bazena med vulkanskimi vrhovi. Mislila sem si: “Uaoo, to pa bi bilo super, da bi bili tudi tukaj,” a nisem iskala lokacije, potem pa sem na sliko pozabila. Na poti se čisto po slučaju ustavimo v mestu kokoši (brezglave kokoši s svojimi piščanci in petelini letajo po cesti in prav paziti moraš, da ne zgaziš cele družine). Vidim hotel in neko staro teraso in rečem: “Mah, grem mal pogledat s terase.” In tam me čaka, ta sanjski pogled na bazen visoko nad gorami. Eto lokacije hotela CRUZ DE TEJEDA pa je kraj. Razgledi 1a.
A vreme se tukaj hitro spreminja. V hipu so pridrveli oblaki in se začeli valiti čez naš paradiž.
Obvezni postanek je TEJEDA, čudovita gorska vasica, ker prodajajo tipične mandljeve sladice. Itak smo si jih napokali za na pot. V Tejedi se slavijo mandlji, ki baje prav lepo cvetijo in vulkansko pokrajino oblečejo v cvetje.
Čeprav je dan v tem letnem času tukaj daljši kot pri nas, nas začne loviti večer in cigu migu vožnja z zahajajočim soncem v oči in prepadnimi vulkanskimi stenami na naši strani, ni bila prav nič simpatična.
Večina voznikov je pred večerom pobegnila z goratega predela otoka, na cesti smo se vozili skupaj s samo še enim vozilom. Vse naokoli nas noč in ognjena gora.
Po prihodu v naš kanarski dom smo dali možgane v ler.
Naravni bazenčki in bazeni - gremo mi na sever
EL CAVO - CENOBIO DE VALERON - LOS CHARCONES DE BANADEROS
Otok je prepoln naravnih bazenčkov, ki se najpogosteje nahajajo na severu otoka. Bazen številka 1 je v neturističnem naselju EL CAVO, kjer ni tipičnega kanarskega turizma, ampak naselje domačinov. Prav hecno je, kako potem zaradi takšnih slik, ki so na googlu, vsi turisti s svojimi rentacari rinemo tja, kjer ni naše mesto, samo da naredimo lepo sliko. Naravni bazen je resnično izjemno fotogeničen, slike so res čudovite, a na površini plava nekaj čudna brozga, zato ostanemo na suhem.
Da bi prišli do bazena št. 2 smo zaglavili med bananovci v neki slepi ulici skupaj še z dvema drugima googlemaps fanoma. Poskušali smo se pripeljati na destinacijo po drugi cesti, a nam očitno ni bilo usojeno. Ko stric google zatrokira in se že tretjič peljem po istih cestah, ker me v rit tiščijo nestrpni vozniki in ko temperatura v avtu naraste, takrat počim in se v jezi odločim, da gremo drugam. Nič ne bo z bazenom in plavanjem, mama rabi na hladno v “jamo”.
Še dobro, da je na poti CENOBIO DE VALERON.
V Cenobiu so spet same jame. Prvi raziskovalci so mislili, da so v jamah imeli zaprte ženske, da je to neke vrste samostan, zato nosi takšno ime. Kasneje so si prišli na jasno, da so bile vse te jame in jamice skladišča za raznorazna žita. Impresivno in simpatično za videti, z izjemnimi razgledi na divjo vulkansko pokrajino.
Čeprav je vreme na severu malce bolj kilavo kot na jugu, si po jamski pohladitvi, zaželimo mokre osvežitve v divjem oceanu. Sproti poiščemo plažo in pikiramo v prvo restavracijo, da zapolnemo praznino želodcev. Brez “Canari potatoes” ne gre.
Po nekem čudnem naključju se pred našim nosom pojavi naravni bazen, ki ga nismo iskali. Bazen, ki je našel nas je pri kraju – LOS CHARCONES.
Vsesplošno navdušenje nad močjo oceana.
Moč vode je res izjema. Valovi nas vsak dan navdušujejo, ne glede na vreme. V sosednjem zalivu uživajo posebne vrste deskarji – s plavutkami na nogah.
Ustavimo se še v LAS PALMASU, kjer smo za ogled akvarija prepozni, zato zavijemo v Muzej tehnologije, ki je v neposredni bližini pristajališča križark velikank. Nikomur od nas se ne da sprehajati po mestu, se raje zabavamo ob vožnji dirkalnega avtomobila in ogledovanju razstave. Proti večeru se sicer sprehodimo po ta slavni mestni plaži, a kaj kmalu ugotovimo, da nismo mi za mesta, zato nabavimo sadje in našo večerjo ter se vrnemo v naš kanarski domek.
Pavza za našo plažo - San Agostin
SAN AGOSTIN
Danes je čas za počitek in morje, saj smo vendarle na morju. Res je, da se tukaj v morju ne plava, ampak se skače v valove, včeraj zvečer je namreč nekaj ur ponoči krožil helikopter in iskal nekoga, ki ga je odnesla moč morja, zato bomo upoštevali nasvete in ne brezglavo ponavljali naše drznosti iz Valencije (kjer nas je nosila moč morskega toka ob sami plaži, ja, žal, ob rdeči zastavi, nismo bili samo mi nepremišljeni, cela množica nas je bila, ki nismo videli opozorila in smo uživali v vodnem toku morja).
Zjutraj grem sama na daljši sprehod po sosednjih plažah in ugotovim, da je ob obali speljana peš pot do Maspalomasa. Če bi imeli več časa, bi nedvomno več hodili.
Za zajtrk poskusimo “neletalski” mango, papajo in zmajevo sadje (dragon fruit).
Dan je bil namenjen valovom, ki so nas ribali iz vseh možnih strani.
Opazovali smo valove, jih preskakovali, plavali pod njimi in se jim nastavljali, da so nas premetovali kot drobne kamenčke. Preizkušali smo moč morja in ugotovili, da nas premagovanje s silo lahko utrudi in polomi, kot v življenju. Umetnost preživetja je v predajanju in prepuščanju.
Ure so minevale kot minute in dočakali smo večer. Zaželeli smo si spoznati našega lastnika stanovanja, zato smo zavili do stare vespe (Al Vespino Vecchio) in tam nas je sprejel in postregel Gaetano. Restavracija prva liga, italijanska kuhinja na višjem nivoju.
Do ušes napokani s tiramisujem smo s polnimi trebuhi odpešakali do našega apartmaja.
Gremo še zadnji krog po otoku
LOS AZULEJOS - CHARCO DE LA ALDEA - MIRADOR EL BALCON - PUERTO DE LAS NIEVES - FIGRAS
Da bo naše potovanje lepo zaokroženo, zadnji dan izberemo krožno pot po otoku in raziščemo še bolj divjo zahodno stran.
Prvi postanek je pri zelenkasto obarvanih vulkanskih kamninah, ki se vidijo s ceste LOS AZULEJOS. V daljavi se svetlikajo od vode zlizane vulkanske kamnine, preko katerih v deževnem času tečejo slapovi, v kotanjah pa naj bi bila mini sladkovodna jezerca.
Naše prvo sladkovodno jezerce najdemo pri LOS CASERONES in se imenuje CHARCO DE LA ALDEA in kot se izkaže imajo ob tej “mlakici” enkrat na leto celo fešto.
Eden izmed lepših pogledov na strmo vulkansko obalo se nam odpre z balkona – MIRADOR EL BALCON. Čeprav je cestica ozka, se izkaže, da na ta mirador pripeljejo tudi avtobuse polne ljudi. Večji skupini pobegnemo v zadnjem trenutku. Balkon smo k sreči imeli le zase.
Simpatično mestece valov in bazenov je AGAETE, kjer se v pristaniškem delu PUERTO DE LAS NIEVES naužijemo mogočnosti oceana in novembrskega sonca.
Raziskovanje sladkovodnih poti otoka zaključimo v mestecu FIRGAS, ki slovi po akvaduktu in poslikanem mestnem vodopadu, ki je “must see.”
Še zadnjič jame in papa Kanari
CUVEA DE QUATRO PORTAS - PLAYA DE OJOS DE GARZA
Začeli smo z jamami in zaključujemo z jamo s štirimi vrati, ki se nahaja blizu letališča – CUEVA DE QUATRO PORTAS. Da postavimo piko na i. Vse svoje težave in breme puščamo tukaj, na tem otoku, v teh jamah.
Oprani in spolirani z močjo morja se domov vračamo prenovljeni in opolnomočeni. Bremena puščamo tukaj, na vulkanu.
Za slovo obiščemo sosednjo plažo in občudujemo odhajajoča letala.
Vrnemo avto in prav nič se ne spotaknem na rentacaru. S hvaležnostjo oddam ključe in se zahvalim za super avto. Zaplet prvega dne je pozabljen. Ko spustim svoj prav, se vse uredi. Očitno je to šola mojega življenja. Kaj mi torej preostane… pusti, popusti in spusti, a drži se Resnice. Vse ostalo pa odpusti sproti in takoj. Itak.
Hvaležni za novo moč, ki nam jo je potovanje dalo, zremo v prihodnost z zaupanjem in se veselimo blagoslovov, ki so nam namenjeni. Zaupamo življenju in gremo dalje.
... tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.
Izaija 40, 31
