Dolgo časa nisem pisala. Niti stavka nisem spravila iz sebe. Nikakršen zapis se ni rodil, čeprav mi je Bog veliko govoril in me preko novih preizkušenj učil, da se ne zaletavam, temveč se preizkušam v potrpežljivosti in enostavno zaupam življenju vsak dan posebej. A misli niso stekle – zataknile so se v moji glavi in tam ostajale. Nekatere so sčasoma izpuhtele, se razblinile in počasi izginile, druge pa so ostajale združene na posameznih otočkih, med seboj nepovezane, v pričakovanju trenutka, ko se bodo morda lahko povezale v smiselno celoto in razlile v nekem prihodnjem zapisu.
Pisanje je v času največjih preizkušenj zame bila terapija. Izraziti neizgovorjeno, povezati misli in se trenirati v iskanju smisla v vsem nesmislu, videti luč in smisel odhajanja v večnem življenju duha, medtem ko se tukajšnje življenje izteka na najbolj krut način, je bil vsakodnevni trening.
A kljub moji pozitivni naravnanosti in gledanju čez ovire sveta je občasno v moj um prišla misel: »Kaj pa če…« z negativnim nadaljevanjem. »Kaj pa če se tudi meni kaj zgodi? Kako bosta otroka sama?«
A tudi negativnost »kaj pa čeja« se lahko obrne v pozitivno.
Ko sem v četrtek v službi premišljevala, ali bi v petek šla v hribe, se je spet pojavil glas: »Kaj pa če…?«
»Kaj pa če pride v petek tista stranka? Kaj pa če te ujame v hribih nevihta? Naj bi deževalo. Nevihte v hribih res niso prijetne. Kaj pa če ti spodrsne, kdo ti bo pomagal? Kaj pa če se poškoduješ? Ja, v hribe pa res ni pametno iti sam.«
V teh letih se treniram, da počnem stvari sama. Človek se sam rodi in sam umre, a sedaj, ko imam Svetega Duha v sebi, nikoli nisem sama – Jezus je vedno z menoj. On je »lover of my soul«, kot pravi pesem. Je oseba, ki me nikoli ne razočara. Vse vidi, vse ve in me neizmerno ljubi, čeprav ga ne vidim. A občasno začutim to prečudovito Božjo ljubezen, občasno slišim njegov glas v notranjosti svojega srca, občasno se v solzah zlijem z njegovo ljubeznijo – od same hvaležnosti, da sem, da je, da sva – midva skupaj, povezana.
Vse to je za svet morda malce noro, ubrisano, a imeti oseben odnos z Bogom je nekaj najlepšega, saj te napaja nadnaravno ter daje mir in moč, da lahko radostno vijugaš skozi preizkušnje življenja. Da živiš, preživiš in ob svojem času preideš v večnost k Bogu, ki je ljubezen.
Slabe misli nimajo mesta v mojem umu. Enostavno jih ne poslušam več, ne premišljujem o njih, zame niso relevantne. Zavedam se, da so slabe misli kot drobna semena, ki se v našem umu lahko razrastejo v bodeče vrtnice, ki nas pikajo in jih je, ko se ukoreninijo, težko odstraniti.
Vsak dan znova se treniram, da razmišljam le to, kar mi je v izgradnjo. Da vsako misel, ki prileti v moj um, dam pod sito Jezusove modrosti, ki v Filipljanom 4,8 pravi: Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo,
kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami.
Torej, na vprašanje: »Kaj pa če…?« nadaljujem: »Grem sama v hribe. Juhuhu!«
»Kam pa naj grem?«
»Hmmm… Grem na Ratitovec, kamor me je moj mož nekoč peljal na zmenek. Grem pogledat, če gor še vedno pečejo flancate.«
Povem mami, da grem v hribe, pa mi pravi:
»Joj, a greš kar sama?«
»Ja.«
»Kaj pa če…«
»Ja, kaj pa če mi bo zelo lepo.«
»Pazi nase.«
»Itak. Saj On pazi name.«
Parkiram pri cerkvici Prtovč, grem gor čez Razor, nazaj pa po drugi poti. Na vrhu pojem ričet s flancatom in spoznam tri pohodnice, ki so si petek vzele za team building. Bravo. Ni vse v delu.
Na Ratitovcu imajo radi takšne obiskovalce, ki večkrat pridejo. Nekateri od njih so na vrhu prav vsak dan in njihova imena so obešena na posebni tabli. Deset let zapored naj bi bila zmagovalka starejša gospa.
V hribih je zrak drugačen. Egoizem izgine, ljudje se nasmehnejo eden drugemu, podelijo lepo besedo in se zavedajo, da smo vsi enaki, ne glede na naše ozadje. V naravi smo mi “ludeki” tako zelo nemočni.
A ker je narava lepa, je v hribih vedno lepo.
»Kaj pa če grem še do Dražgoš, ko sem že tukaj? Pa do Svetega Primoža, potem pa se še do tete Mace zapeljem v Tržič. Zakaj pa ne?«
Kakšen prečudovit dan. Nevihta me ujame šele v Tržiču.
»Kaj pa če… bi šla večkrat takole na izlet? Tudi sama se imam zelo lepo.«
Zakaj pa ne?
