Včeraj, ko sem se vračala z uvodnega predavanja o ozdravljenju ranjenega srca, s katerimi je v KC Ljubljana pričel naš prijatelj Charles Ndarathi, sem na avtobusni postaji naletela na moškega, ki je ležal na tleh in se neuspešno poskušal pobrati in vstati. Sprva sem mislila, da je z njem kaj narobe, a potem sem v njegovi jakni opazila kozarec in videla, da je tako pijan, da ne more stati na nogah. Ob vsakem poskusu, da bi se pobral, se je zvrnil nazaj in v enem trenutku je malo manjkalo, da bi si na koritu za rože razbil glavo.
»Zakaj imate kozarec na prsih? Boste padli in se porezali?« sem modrovala medtem ko si je on prizadeval pojasniti, kako zelo je navezan na tale kozarec: »Poglejte, v takšni vrečki iz blaga je. Zaščiten.«
Prijela sem ga pod roke, da bi mu pomagala vstati, pa ni šlo.
»Kje ste doma?« ga vprašam.
»Tam čez most, prva hiša,« mi pravi, a ker vem, da sam do tja ne bo prišel, vmes si lahko razbije glavo ali pa pade v Ljubljanico, sklenem, da mu pomagam. Ves čas naju opazuje mladenič, ki se vključi v pogovor, prime gospoda pod desno ramo, medtem ko ga jaz podpiram pod levo in tako ga odšlepava do doma.
»Tale alkohol vam samo škodi,« mu pravim.
»Ne, pomaga mi, da se odklopim. Veste kako stroga je moja žena.«
»Uničujete sami sebe, nikamor ne morete zbežati na takšen način.«
»Ko bi vi vedeli, koliko hudega se je meni zgodilo v življenju,« mi pravi s solzami na očeh.
»Ampak alkohol ni rešitev, odvisnost je le past, Jezus je rešitev, On vam lahko pomaga.«
Pridemo do stopnišča hiše, pozvonim na zvonec in prideta dol dve osebi. Gospod bi se kar pogovarjal in naju s hvaležnostjo vabi, naj
se kdaj vrneva, da bomo kakšno spili, ker ima doma dobro vino.
»Itak,« si misliva in ga prepustiva v domačo oskrbo.
Oba z mladeničem sva presenečena eden nad drugim, saj sva pomagala pijancu, mimo katerega je šlo verjetno že veliko oseb. »Neverjetno, da ste pomagali,« mi pravi mladenič.
»Ja zakaj, a ni to normalno?« »Ne ni« »Pa saj ste vi tudi pomagali,« mu pravim.
»Jaz sem študent medicine.«
No ja, jaz pa sem Jezusov učenec, si mislim.
Seževa si v roke, se zahvaliva eden drugemu in odideva vsak svojo pot. Naredila sva nekaj dobrega in nekomu prihranila pot do urgence.
Pred leti nisem imela takšne empatije do pijancev. Alkohola enostavno nisem prenesla, bolečine so bile prevelike, zato sva se oba z možem odločila, da se ga ne dotakneva. Do alkohola in alkoholiziranosti sva imela ničelno toleranco, a prav takšna naravnanost srca, nama je škodovala. Vsakršna otrdela naravnanost škodi le tistemu, ki jo izvaja. V teh letih je Bog močno spremenil moje srce in moj pogled na takšno in drugačno odvisnost. Preobrazil je moje srce in ga osvobodil, omehčal in poživil, da lahko ljubi in sprejema posameznike, takšne kot so. Bog je namreč ljubezen in če mi delujemo v ljubezni, Boga nosimo s seboj. Če sem se prej jezila in obsojala, danes lahko vidim v srce posameznika in mu namesto obsojanja ponudim sočutje, saj je ljubezen tista, ki osvobaja in pomaga pri rehabilitaciji srca. Odpuščanje z božjo pomočjo je edina pot do ozdravitve notranjih ran in možnosti popolne rehabilitacije posameznika. Namesto obsojanja, raje pomagajmo pri zdravljenju src posameznikov, morda jim lahko pokažemo pot iz labirinta odvisnosti, ki je zelo zahtevna, a z ustrezno podporo zelo mogoča.
Charles je na predavanju govoril ravno o sočutju in o osvobajajoči moči božje ljubezni, ki dela čudeže.
In čudeži obstajajo za tiste, ki si jih želijo videti.
