V letu 2018 se je v meni porodila želja, da bi se krstila, a predvsem zato, da se zahvalim Jezusu za vse kar je naredil v mojem življenju. V trenutku zlomljenosti me je našel na tleh z vsemi mojimi napakami, mi odpustil in poiskal čudežne rešitve za nerešljive zaplete ter poskrbel, da svobodna zaživim na novo. Mislila sem, da je krst le simbolična zahvala njemu, takrat namreč nisem vesela, da je to šele začetek novega skupnega potovanja in učenja.
Po moji močni duhovni izkušnji v samostanu Stična, sem iskala način, da z Jezusom vzdržujeva kontakt tudi na “tapravi” način, torej v cerkvi. To je najmanj, kar lahko naredim za njega, po vsem, kar je on naredi zame. Grem v cerkev, da se mu zahvaljujem. Tako sem takrat mislila. Na internetu sem iskala cerkev, kjer izvajajo veseli način slavljenja in v Ljubljani sem našla Binkoštno cerkev.
Nekega dopoldneva me je prijelo, da moram tja. Poklicala sem na objavljeno številko in takoj so me prijazno sprejeli, razkazali prostore in pojasnili, kdaj imajo skupinska slavljenja.
V nedeljo sem prišla na bogoslužje, ki se je začelo z glasnim prepevanjem vseh navzočih.
“Super, vsi pojejo in odpirajo srce,” sem si mislila. Kako so sproščeni.
Poslušala sem petje in začutila izjemen mir. Počasi sem se opogumila in pričela peti skupaj z njimi. Besedila se namreč projecirajo na platno, tako lahko zapoje vsak, ki si tega želi.
Po slavljenju je prišla na vrsto pridiga v angleškem jeziku. Takrat se mi je to zdelo imenitno, saj mi je bilo Božjo Besedo lažje poslušati v angleščini. Moj slovenski um se je včasih še upiral določenim besednim zvezam, ki so bile povezane z mojim starim življenjem in družinsko obremenjenostjo. Prav imenitno se mi je zdelo, ker je skupnost bila tako pestra. Cerkev obiskujejo pripadniki različne narodnosti in kdor se rad pogovarja v različnih svetovnih jezikih, je cerkev idealno mesto za spoznavanje novih kultur in pridobivanju novih znanstev iz celega sveta.
Po koncu pridige pa pride enkrat na mesec na vrsto obred, ki simbolizira zadnjo večerjo, torej kruh in vino. V rimo katoliški cerkvi so me, ko sem stala v vrsti, da jo poskusim, dvakrat zavrnili in me poslali nazaj v klop, enkrat celo pred mojima otrokoma, ki se še danes smejita na ta račun. Ja, danes vem, da če nimaš zakramentov, ne smeš v vrsto, tukaj v Binkoštni cerkvi pa mi je bilo simpatično, da smo na gospodovo večerjo vabljeni prav vsi, ki si tega želijo. Vsi, ki so v srcu sprejeli Jezusa. Kakšen blagoslov. Končno sem lahko dobila blagoslovljeni kruh še preden so me uradno sprejeli.
Nekaj zaporednih nedelj sem bila pri bogoslužju, nato pa sem zbrala pogum, da vprašam: “Jaz bi pa se krstila. Je to možno.”
Pa mi pravi Sabina: “Seveda, ampak daj ti nekaj časa hodi na nedeljska bogoslužja, pa ti javim, ko bomo imeli tečaj pred krstom.”
“Ok.”
Seveda se bi jaz krstila kar takoj, če bi mi rekla, da je to možno. Ampak je očitno želela, da se še malo pretenstam. Mi, ki smo iz new aga prišli do boga, smo na začetku lahko očitno še bolj labilni in morda je res bolj primerno, da želja resnično zraste, saj bo takrat njiva pripravljena za nova, beri prava, semena. V cerkev sem še vedno hodila zaradi Jezusa, da mu rečem hvala.
Čez nekaj mesecev se je pričel tečaj priprava na krst. Sabina si je vzela čas za vsakega posameznika in vsem krsta željnim posameznikom omogočila individualne seanse, kjer smo lahko predebatirali vse mogoče tematike. Izjemno sem ji hvaležna za čas, ki mi ga je namenila in za to, da je vsa moja vprašanja prenesla zelo milostno, brez kakršnega koli obsojanja. Seveda sem se med tečajem odprla in razkrila srce in tako kot me ni sodil duhovnik, me ni sodila niti Sabina. Hvala obema.
Čez nekaj mesecev je prišel slavnostni trenutek krsta, ki je nov nov začetek za vsakega novega vernika. Potop v vodo odplakne staro življenje in iz vode stopi novi človek. Na dan krsta sem v cerkev povabila vso družino in prijatelje, a moj oče je ravno na dan krsta (3.2.2019) za nekaj ur zbolel. Simbolično dejanje krsta je potekalo ravno na njegov rojstni dan in glede na to, da so demoni imeli pravi žur v najinem odnosu, je bila njegova bolezen verjetno posledica delovanja teme. Malce razočaranja je z moje strani vseeno bilo, a ni kaj. Prisotnost Svetega duha so čutili vsi, ki so prišli v cerkev. Moja mama in vse prijateljice so jokale od ganjenosti, čeprav niso vedele zakaj, saj je naša družina popolnoma ateistična. Tudi moj mož in otroka so kot ateisti sprejemali moje dejanje, čeprav ga niso razumeli. So pa razumeli in občutili, da me Bog spreminja v boljšo osebo in to se je že čutilo tudi v družinskih odnosih. Mama je postala manj tečna, bolj ljubeča in bolj kul. Ni kaj, mama širi obzorja.
Obredu je sledil kratek govor vsakega novega kristjana in moj je bil neobičajno dolg, saj sem želela celemu svetu povedati, da je Jezus car. On je mene rešil, a veste….. in vsi so me bili prisiljeni poslušati dvajset minut, na mesto pet. Po končanem obredu mi pravi hči: “Mami, oni so rekli, da so zahvale kratke, ti pa si dvajset minut govorila.”
“Ups, me je zaneslo.” Pa saj so zdržali, meni pa je bilo fajn. Nisem sicer vajena govoriti na odru v mikrofon, a me je očitno čisto zaneslo. Moj dolgi govor so celo posneli in mi ga posredovali, a ko sem se slišala, ga nisem uspela poslušati še enkrat… Ajme. Nisem vajena poslušati svoj glas, pa še tako dolgo klobasanje… ampak ni kaj. Jim je že bilo (tistim, ki so sedeli v cerkvi) to namenjeno. Meni pa tudi. Očitno je moj ego užival v 20 minutni slavi. Se bom morala učiti še ponižnosti…
Srečna sem, da sedaj tudi uradno hodiva skupaj. Z roko v roki. Da imam svojega pomočnika vedno ob sebi. Zavedam se, da preizkušnje pridejo, a takrat vem, da ne bom nikoli več sama. Učim se in mu prepuščam skrbi. Včasih mi to uspeva, drugič malo manj, a se učim.
Spodaj je nek izvleček mojega govora v cerkvi ob mojem krstu. No ja, mogoče bi ga danes, ko to pišem, napisala drugače… ampak takrat je bilo to pač takole.
Kako sem srečala Jezusa oz. kako je Jezus našel mene?
Rojena sem v ateistični družini. Pred 10 leti je v službo prišla skupina francoskih misijonarjev in sprva sem si mislila: Joj , nimam časa, ampak ker so bili iz Francije, jaz pa sem študirala francoščino, sem jih sprejela. Takoj smo se ujeli. Ob slovesu so me nahecali, da ponovim nekaj stavkov in sprejmem Jezusa. In sem. Pričeli so se drobni čudeži, takrat naključja.
A takrat Jezus v meni ni mogel delovati. Moj ego je bil preveč glasen.
Ponovno se lahko rodiš šele potem, ko umreš. Prišel je šok, bolečina, z njo jeza: ko zgubiš tla pod nogami, padaš v neznano.
Rešitev sem poiskala v new agu. Prebirala sem knjige in začela raziskovati, spoznavati duhovni svet, ki mi je pomagal, da sem preživela, takrat, ko mi je bilo najtežje. Takrat sem na steno obesila sliko dveh budističnih mojstrov, a nekaj je manjkalo. Šla sem na internet in iskala sliko, pa sem se spomnila na Jezusa. Na spletu sem med vsemi slikami izbirala sliko Jezusa, ki mi je bila všeč. Sliko sem kar natisnila in jo postavila na sredino med oba mojstra. Večkrat sem sedela pred sliko in se z njo pogovarjala. Ostala dva mojstra sta ostala opazovalca, Jezus pa je z menoj govoril, že takrat. To je slika, ki je zelo močna, ko jo gledaš, spreminja obraz in ti govori.
Leta so minevala in vedno bolj sem poznala in zaupala duhovnemu svetu. Spoznavala sem Luč in delovanje teme. Nisem imela slabih izkušenj, a potreba po stiku s samim Bogom je bila vedno večja. Jezus je zame postal Luč rešitve, ki mi je pomagal vsa ta leta, bil ob meni v času najhujšega in mi kazal pot.
Leta 2017 smo dvakrat šli z družino na Sv. Višarje (enkrat peš, poleti, drugič pozimi, ko smo smučali) Visoko med gorami se tam počutiš, kot v nebesih. Sin mi je kupil ribico, obesek, ki mi je bil všeč, a nisem vedela, kaj pomeni. Ko sem prišla domov sem pogledala na internet. Na lesu je pisalo:
ΙΧΘΥΣ (ichthys)
iesus christus theou yios soter
Jezus Kristus, božji sin, odrešenik
To je bil ključ, ki je odprl srce
Do konca leta 2017 sem s slike snela dva budistična mojstra. Zahvalila sem sem se jim in slike vrgla v smeti. Od takrat domačo steno krasi samo ON. V začetku leta 2018 sem začutila, da moram nekam, kjer se mu zahvalim. Najraje kar v samostan. Poklicala sem v samostan Stično in jih prosila, da pridem k njim za nekaj dni. Sprejeli so me in me priključili skupini, ki je prišla k njim na duhovne vaje. To je bila skupina Emanuel, ki prav tako slavi s petjem. In ko sem prišla do Opatove kapele v samostanu Stična, sem tam Videla NJEGA. Cistercijani prodajajo sliko, ki sem jo jaz po naključju natisnila z interneta. Tole sliko. In ta slika ima IME: USMILJENI JEZUS. V Opatovi kapeli častijo redovnico, ki je to sliko narisala: Maria Faustina Kowalska. Jaz pa v jok. Vedela sem, da sem na pravem mestu. Tam sem šla prvič na spoved, k duhovniku, in začutila da je vse prav tako kot je. Začutila sem, da mi je Bog odpustil. Odvzel je mojo jezo, mojo bolečino in mi pokazal pot ljubezni in v mene naselil MIR. Božji mir. Uao. To je tako fino. Na začetku sem pogosto jokala od hvaležnosti.
In ker sem želela s slavljenjem in zahvaljevanjem nadaljevati sem iskala skupino, ki bi se ji pridružila. Najbolj mi je bila všeč spletna stran Binkoštne cerkve, predvsem zato, ker je ponujala veliko informacij. Kmalu sem poklicala v cerkev in Sergeja me je prijazno sprejela. Prišla sem na slavljenje in nekaj nedeljskih slavljenj sem jokala od hvaležnosti.
Jezusov glas je postajal vedno bolj jasen. Me usmerjal, mi odgovarjal na postavljena vprašanja in mi kazal pot. In tako mi je tudi v letu 2018, ko sem ga vprašala, kam naj grem na naslednje potovanje hitro odgovoril. Poklicala sta me znanca in mi rekla: Ej, a nisi ti rekla, da bi šla na Camino. Greš z nama. In tako smo šli v maju na pot od Porta do Santiaga, 260 km. Vsak je hodil sam , na koncu smo se dobili v mestu, kjer smo skupaj spali. Ko smo prišli do Santiaga je bila BINKOŠTNA NEDELJA. Brez da bi vedela za datum prej. V ponedeljek ob 6.00 smo imeli letalo, a meni nikakor ni hotelo potrditi karte. Vsi so že imeli karto, meni pa je kazalo, da bom ostala v Santiagu. Poskusili smo iz različnih telefonov. Nič. Pa nič, sem si rekla, grem k maši, poskusim kasneje. V katedrali smo bili priča veličastnem spektaklu, ko nad nas spustijo kadilo, govorili so o BINKOŠTIH, prazniku svetega duha.
Ko sem prišla ven, mi pravi prijateljica. Ej Mojca, sem poskusila spet tvojo karto čekirat. Ne gre. Ne se sekirat. Greš z nami na letališče, bomo že nekako. Jaz sem bila mirna.
Usedli smo se v bar in reče: Daj poskusim , za hec, še enkrat.
In volila…. Bog je vse uredil. Je hotel, da grem v katedralo, da se napolnim s svetim duhom in z besedo. Brez tega me ni pustil iz Santiaga di Compostele.
In to je tudi odgovor, zakaj sem jaz tukaj. Ker se moram krstiti v Binkoštni cerkvi.
Leto 2018 je bilo zame leto miru, ljubezni, zaupanja in čudežev.
Jezus deluje v meni, me vzpodbuja, usmerja in me zdravi. Pomiri me, kadar potrebujem. Vem da je moj prijatelj, vedno ob meni, v dobrem in slabem. Zato z veseljem pridem sem.
V Jezusu je neizmerna moč, energija, ki te vzpodbudi, da si dejaven, aktiven, predvsem pa te usmerja, da postaneš boljši človek. Da znaš pogledat čez svoje planke in razširiti obzorje.
Jezus ti ozdravi bolečino preteklosti, te pomiri in fokus iz preteklosti preusmeri na trenutno delovanje, ki ga osvetljuje z Božjo lučjo.
Hvala Jezus, da mi kažeš pot in da si Luč, ki me usmerja. Pomagaj še drugim, da bomo skupaj ustvarjali boljši svet.
Hvaležna sem pastorju Chrisu za lep obred, Sabini in Sergeji za pripravo, mojim sošolkam na krstu in vsem članom cerkve, ki so me sprejeli medse. Dali so mi priložnost, da se spoznam tudi ostale krščanske skupnosti. Jezus združuje in povezuje. Ustvarja most med generacijami, narodi in različno mislečimi. Uči nas ljubezni in strpnosti. Osvobaja nas vezi in varuje pred sovražnikom. Hvaležna sem, da se lahko učim od različnih skupnosti in dobivam podporo, ko jo potrebujem. Hvala vsem, ki me spremljate na moji poti.
Hvala predvsem tebi Jezus, ki me vodiš. Zaupam ti.
