Začelo se je pred desetimi leti. Izgubljena, osamljena, brezvoljna… Iskala sem smisel življenja. Zapadla sem v žalost in kasneje v obup. Brez razloga. Ne vem, kaj je bil točno tisti sprožilec.
Bila sem tipična kristjanka – tista »nedeljska in praznična« kristjanka. Ko poberem in poznam le tisto kar je najboljše od biti kristjan. Praznovanje Božiča, Velike noči, kakšna nedeljska maša sem in tja in to je to. Dolgčas, brezveze, vmes pa praznovanje ob polni mizi dobrot. O odrešenju nisem imela pojma, kaj šele o »ponovnem rojstvu«. V moji primarni družini nismo živeli poglobljene vere… In tudi takrat v tistem obupu, nisem našla opore v veri, prave krščanske skupine, Sveto pismo pa je mi je bilo kot kitajščina. Krvavo sem potrebovala rešitev in sem jo našla – med angeli oziroma v new age-u. Vse okoli tega je bilo slišati tako »varno«, tako kot, da bi nekdo kitajščino Svetega pisma prevedel v novodobni jezik. In to področje me je »razsvetlilo«, »prebudilo«. Naenkrat sem oživela, dobila upanje v boljšo prihodnost, omamnost raznih »angelskih readingov«, seminarjev na temo kanaliziranja angelov, meditacij, kristalov pa me je zasvojila. Ja, to vidim šele danes. Ogromno denarja sem zapravila za ta in ona srečanja, skupine, da bom postala boljša, bolj sočna ženska, prenovljena, ker zdaj zdaj se bo odprl ta in oni portal in »maske« bodo začele padati iz obrazov ter tista neprestana »fora« od new age-a »Prehajamo v to dimenzijo in zdaj pa res bo to in to«. Ja, kot vidim sedaj in se smejim: »maske« padajo iz obrazov v new age-u že več kot deset let, prav tako že deset let prehajamo v nove dimenzije in še vedno smo vsi na istem. Smešno. Da sem bila tako zaslepljena in zasvojena. Groza. A veste, to je tisto kar pravijo: »hudič, preoblečen v angela luči«. In tako sem vse doživljala. Kot luč. In se posmehovala kristjanom, ker kot zgleda »radi trpijo«, jaz pa poznam bližnjico in sem novodobna kristjanka in delam na »obilju« vsega. Obilju ljubezni, denarja, sreče, pozitivnosti. Zmota.
Ker od vseh teh seminarjev, kanaliziranj, svetovanj nisem dobila odgovora, zakaj sem v sebi tako prazna, kakšno je moje »poslanstvo«, sem odštela kar nekaj denarcev in si rezervirala termin pri dveh tujih svetovalcih, šamanu in intuitivnemu svetovalcu. Že ko pomislim, kako me je takrat vse želelo obvarovati tega srečanja, vem da me je želel Bog posvariti. Me obvarovati tistega kar je sledilo. Tisto popoldne je bil močan naliv, takšen, da nisem vedela, če bom prispela pravočasno na srečanje. Potem pa, ko sem čakala, sem v sebi občutila močan vzgib: »Prosim te,… tukaj ti bodo prali možgane.« Ta misel mi odzvanjala z očetovskim, zaskrbljenim glasom. Ne, ampak želela sem priti »do konca«, do verjetno te »odrešitve« po new age-rsko. Da enkrat za vselej zvem kdo sem, kakšne spodobnosti imam, kam moram iti, da bom delala z ljudmi na tem področju itd. In prišla sem na vrsto. Strah me je bilo kot še nikoli, kot da je glas obstal ob strani, me pustil pri miru, pa vendarle s prisotnostjo. Ta dva »intuitivna svetovalca« sta mi govorila o tem, kaj sem bila v prejšnji življenjih, za kaj sem takšna kot sem in moram reči, da me v marsikateri zadevi sploh nista zadela. Hm, toliko denarja sem vplačala, pa ja, da sta zelo dobra in priznana mednarodna svetovalca in imata dobro povezavo z onstranstvom, da vesta več o meni, kot jaz sama o sebi. No, in prišli so do točke, ko se mi je vse sesedlo na koščke… Dejala sta: »Iz tvojega moškega ne bo nič, mlačen je, pogleduje za drugimi ženskami in ti prikriva. Pripravila te bova na ločitev, ker si zaslužiš varnega moškega. In prosim otroka ne spusti do njega, ker bo negativno vplival nanjo.« Kaj? Kako je to mogoče? To ni on! Res, da sva se v zadnjem času z mojim partnerjem oddaljila drug od drugega, ampak še vedno verjamem v naju, v našo družino. Ali pa se motim?! Mogoče pa je tako kot pravi tale svetovalec…
Ne vem kako sem prišla iz Ljubljane domov. Spomnim se le, ko sem parkirala na domačem dvorišču. Totalni šok, izguba spomina za tisto vmes.
V meni je bil živi kaos. Sposobna sem bila dati še otroka spat, potem pa kot običajno ostaneva midva s partnerjem v dnevni sobi. Začutil je, da je nekaj hudo narobe, da res med nama že dolgo časa ni bilo vse najbolje in mu je žal. Pa vendarle je mislil, da s tem ko sva se dogovorila, da dava zvezi še leto popravnega izpita, da sva zaenkrat dala manjši obliž na rano, ki ji bova dala priložnost, da se zaceli. V meni pa je divjala nevihta, obup, strah, kot neka potreba, da to želim čim prej zaključiti, da si želim umreti, da želim končati življenje, da grem čez balkon. Te močne samouničevalne sile sem se tako prestrašila, da sem se mu zaupala. Kaj sem pravkar doživela, kaj nama je bilo napovedano, da bo naše družine konec… In ja, tudi sam je bil šokiran. Ni zamahnil z roko, kot bi to naredil marsikdo drug. Slišal me je, videl je mojo stisko, čemu verjamem in začutil, da to ni neka nedolžna stvar. Spraševala sem se kaj sem zakuhala, ali je to vse res?? Do sedaj so se vse napovedi podobnih svetovalcev večinoma uresničile. Res midva ne moreva ničesar več rešiti? Je to to? Konec? Ker se je »svetloba« (takšen izraz imajo new-agerji) tako odločila, da kar ne moreva biti skupaj, da ni več karkoli za popraviti?
Zelo težko mi je zopet pogledati na to obdobje, ki je sledilo. Ponoči preganjanja, nočne more, zjutraj nisem vedela, če bom sploh lahko oblekla otroka, kaj šele odpeljala v šolo. Bala sem se biti sama, da si ne bi kaj naredila. Vseeno mi je bilo, če moj otrok ostane brez mame. Vseeno mi je bilo za družino. Ne, saj nisem vedela, kaj pomeni družina v pravem pomenu besede. Želela sem si ostati sama, izolirana, da partner odpelje otroka. Da sem samska, pa ne v smislu, da si najdem novega partnerja, ampak popolnoma sama do konca življenja.
Pa vendarle je bila v meni velika potreba, da govorim, da delim, da spregovorim, kaj se mi je zgodilo. Seveda, iskala sem pomoč, iskala sem sočutje. Partner se je v sebi na nek način pripravljal, da je resnično konec, pa vendarle… Prešinilo ga je: »Zakaj se poslavljam, če pa še ni konec. Boril se bom do konca!« In se je. Čeprav ni zgovoren človek, ne deli svojih občutij, ne debatira z mano o tem in onem, ampak tokrat nisem mogla verjeti, kako mi je vsak dan več kot pol leta neprestano stal ob strani, govoril z mano, razmišljal o smislu življenja, o tem kje je Bog, zakaj bi si Bog sploh želel, da gre družina narazen (je res Bog tako sebičen?), kaj je odnos, kje je moja pot, kako najti pot ven iz tega. Da ne bo pomote – tudi on je imel ob sebi mojo predrago mamico, da ga je spodbujala in mu dajala moč. Normalno, človek se ob depresivnem človeku (ja, kasneje mi je bila diagnosticirana depresija) izčrpa. Zato se sedaj toliko bolj zavedam pomena skupnosti in družine. Skupaj smo, se podpiramo, pomagamo si. Človek ne zmore sam in pika.
Med vso to borbo, prejokanih službenih in prostočasnih ur, sem imela ogromen odpor do partnerja. Ničesar nisem več čutila do njega in te brezčutnosti sem se bala. Kaj če tako ostane, da ga ne bom več imela rada, da ne bom zmogla biti več z njim intimna. Je to konec?? Ne zmorem več nazaj na tista občutja kot prej?? Obadva sva molila. Vsak zase. Ponoči, ko sem imela preganjavice tudi skupaj.
Poleg odlične psihiatrinje, sem iskala tudi duhovno oporo. Vedela sem, da je moje življenje brez nečesa, v kar lahko verjamem in zaupam, brezsmiselno. Bila sem pri eksorcistu, opravil je čudovito molitev in me preusmeril naj se udeležim kakšnih duhovnih vaj. Joj, vse te krščanske skupine so mi delovale tako suhoparno. Kje naj najdem kakšno primerno srečanje? »Bog, tole pa ne vem, če sploh kaj obstaja zame« sem si rekla.
No, pa mi dobra starejša prijateljica, ki ima res občudovanja vredno lepo živo vero v Boga, predlaga, da naj pogledam seminarje Ženska na polno. A? Kaj je to? Ok, bom pogledala, boli ne, če poklikam in pobrskam in na spletnih kanalih pogledam, kakšni seminarji so to in kdo je sploh Mojca Giacomelli. Všeč mi je bila njena energija, začutila sem, da res živi z Bogom, da ve kaj dela, da ima za seboj preizkušnjo. Naročila sem se ji na osebno srečanje. Vrata mi je odprla preprosta ženska, kot sonček, sprejela me je v svoje stanovanje, sproščena s sladoledom v roki. Še celo ponudi mi sladoled. Počutim se kot doma. Preprosto stanovanje me gane. Prostori svetovalcev v new age-u so bile vedno tako beli, poduhovljeni, z velikimi kristali, energetskimi slikami,…. Tukaj pa je bilo vse tako domače – križ, Sveto pismo in knjižne police dobre krščanske literature. Mojci sem se zaupala. Počutila sem se tako krivo, tako umazano, tako grešno. In me je ganila ko je rekla: »Jezus je tukaj, ob tebi je. Prav zdaj je s tabo.« Zmolila je lepo molitev, zapela in prebrala odlomek iz Svetega pisma. Bila sem pomirjena. Ne v evforiji, ampak pomirjena. Kot da je tam nekdo, na katerega se lahko obrnem – na Jezusa. Bolečina je, pa vendarle drugačna. Malo pomešana z notranjim veseljem.
Ker sem potrebovala več te duhovne hrane, ker sem želela spoznati kdo je Bog, kakšen je, kako deluje, sem se prijavila na zadnji vikend seminar, ki so ga v Zavodu Živi na polno še imeli na razpolago. Ne spomnim se več, kakšen je bil točen naslov tega vikend seminarja, ampak je bil res zaključen v sklopu več vikend seminarjev. Spraševala sem se, kako bom doživela te duhovne vaje, če nisem bila na predhodnih. Pa še izlitje Sv. Duha je bilo… Hm, kaj je to? Čudno mi je zvenelo, bala sem se da ne bi zopet padla v kakšno sekto. Priznam, šla sem prestrašena. Z menoj sta šla tudi hčerka in partner, kot podpora. Čez dan sta kolesarila, plavala, jaz pa sem bila na duhovnih vajah. Za vsak slučaj, če se zgodi kaj neprijetnega, da pobegnemo.
In se je začelo. Prišla sem v Veržej, Center Marianum, in vstopila v prostor, kjer bodo potekale duhovne vaje. Vse je bilo zopet tako preprosto. Nikjer nobenega kristala, bujnega cvetličnega aranžmaja, lažno pozitivnih in evforičnih žensk, polno neke marketing prodaje izdelkov… Tukaj so celo zbirali darove… Zanimivo. Bilo je preprosto, domače, intimno, ranljivo, sočutno… Realno življenjsko. Čutila sem, da je vsaka prišla s svojo zgodbo in v tem iskala Njega. Prvič sem se počutila jaz. Tako kot sem se počutila, tako je bilo v redu. Nobenemu se zgleda nisem potrebovala delati pozitivne in brezskrbne. Imela sem skrbi, velike skrbi, ampak tukaj sem čutila, da je to čisto v redu. Nisem »zahojena«, nisem izgubljena. Prišla sem. Šla sem korak za korakom. Petje, slavljene, ples, molitve voditeljic duhovnih vaj, Mojce in Žive, so me prevzeli, še prevečkrat ganili. Hvala Bogu, za maske! Da ostale niso videle mojega popačenja ustnic ob jokanju. Malo sem se skrivala, ker nisem vedela ali bom sprejeta ali ne. Ko sem videla, da je drugim udeleženkam vseeno, ker so prišle zaradi sebe in Njega, sem se počasi sprostila tudi sama. Ne glede na to, da smo zrle v bolečino, je bilo vse lažje, ker smo delale to skupaj in z Njim. Dotaknil se me je. Resnično. Mene se je dotaknil. On preko Sv. Duha. Tako nežno. Na zadnji večer slavljenja in izlitja Sv. Duha. Nisem verjela, da bi bilo to možno pri meni, ki mi um ne dovoli, da se prepustim, ker želim imeti vse pod nadzorom. Pa je prišel tudi k meni. In s tem nežnim dotikom, mi je pokazal, kako bi sama s sabo morala ves čas ravnati. Izredno nežno, sočutno, z veliko merico ljubezni in pozornosti. Ker, kot je rekla Mojca, da jo vsakokrat gane, kako se je Bog dotakne – ker On ve, kdo si, kaj potrebuješ, ve veliko več o tebi kot boš kdaj koli ti o sebi. Neverjetno. S tem sem se prepustila.
To je bilo najboljše posajeno seme v mojo neobdelano zemljo. Samo to sem potrebovala. Ker neverjetno – ko sem bila napolnjena z Njim, sem videla tudi vrednost odnosa z mojim partnerjem, najine družinice. Po tej preizkušnji sva tudi midva postala bolj zavestna do najinega odnosa, našega skupnega časa in to da si podelimo kar čutimo ter si pomagamo.
Kaj naj rečem, začelo se je. Poznam ga, čutim ga. Da ne bo pomote – še vedno padem globoko v lastni brezen, da bi se maščevala tistim, ki so mi to naredili, pa vendarle pomislim na to, da pa sem v vsem tem končno našla svoj smisel, brez katerega mi živeti ni. Boga in družine. Vsa ta leta sem obračala svoje življenje, ga nadzorovala, delala po svojem »navdihu«, nazadnje pa je Bog obrnil tako kot je prav zame. In ima prav. Tukaj sem. Čeprav še vedno z delčkom bolečine, pa vseeno rešena. Živim, ljubim, trpim, zaupam, se veselim, jokam, se jezim, obupujem, ampak vse skupaj z Njim. Res veliko, veliko milosti sem prejela, ki jih na tem mestu nisem niti omenjala. Še zdaj jokam, ko se vsega tega ponovno spominjam. Veste, večkrat sem si v tem blatu, po katerem sem rila, rekla: »Blagor tistim, ki verujejo!«. Tako sem zavidala tistim, ki imajo živ odnos z Bogom. Res, ne zmoremo sami. Nismo tako močni in modri. Žal. Samo Bog je tisti, ki odrešuje in nas pripelje k živi vodi. Jaz sem bila rešena. Bila sem ponovno rojena.
