O postu

Post je zame bil vedno neke vrste znanstvena fantastika. Preveč sem bila navezana na materialno hrano, še posebej rada sem se  razvajala s sladkarijami, ki so bile v času mojih  največjih preizkušenj vedno pri roki. Ko je bilo potrebno kaj potlačiti, sem hitro posegla po sladkem, da sem zapolnila čustvene rezervoarje, ki jih je povzročala praznina, ki jo takrat nisem znala poimenovati, niti se nisem zavedala, da jo imam. Ko sem nekoč gledala dokumentarni film o zasvojenosti, se me je močno dotaknila zgodba o spolni zlorabi, saj je povezovala čustveno prenajedanje s spolno zlorabo. Hmmm? Kaj pa če je tudi meni pustila posledice, ki sem jih tako lepo potlačila? Čustvena rana je vedno lačna, še posebej pa je bila lačna sladkega. No vsaj moja rana se je tako hranila. Morda je rana drugih lačna alkohola ali drog ali pa katere druge odvisnosti. Jih je cel kup. Vsakršna obsesija je nezdrava. A čustvene rane ne moremo ozdraviti s hrano. To sedaj vem. Rano ozdravi lahko samo Jezus, ki te pelje čez proces odpuščanja.

 

Pred leti, ko z Jezusom še nisva bila na ti, sem poslušala razumeti, kaj se mi dogaja, zato sem prebirala različne knjige o samopomoči, med drugim tudi knjigo dr. Janeza Ruglja Pot samouresničevanja in Peklensko gugalnico Sanje Rozman, a razen razumevanja mehanizma prenajedanja in začaranega kroga, ki te sili k brezvestnemu požiranju hrane in posledičnemu samoobtoževanju s slabo vestjo, v literaturi nisem dobila. V meni je samo zrasel občutek nemoči. Moja volja ni bila dovolj močna, da bi zdržala preizkušnje mesa. Danes vem, da se je sovražnik vtihotapil v mojo glavo in tam vlekel svoje nitke, bi rekla, da je imel pravi žur. Vlekel je na vrvice, jaz pa sem skakala, ko je zategoval in odpiral praznino, ki ni želela biti prazna. Spoznavanje vzrokov kakršnekoli odvisnosti, v mojem primeru prenajedanja, je bistveno za ozdravitev. Z lastno voljo je nemogoče zamenjati programa. Rugelj je dobro vedel, da lahko zlomi trdo naegano voljo posameznika le z jekleno šibo in trdim delom. A Bog deluje na bolj milosten način. Prevzema naša bremena, odkriva skrite rane in naplavlja na površje, medtem ko praznino polni s svojo ljubeznijo. Jezus je zakon. Meni je mojo jamo brez dna napolnil s svojo Lučjo in pregnal temo, ki me je želela uničiti. Danes lahko jem sladko, če tako hočem, ali pa ga ne jem, če ga nočem. Če se odločim, da se postim, sva v odrekanju skupaj z Jezusom, mojim Judovim levom, ki me nikoli ne zapusti. Pomaga mi, ko mi je težko in tudi pri odrekanju hrani se lahko zanesem nanj, čeprav sem še vedno bolj sladke sorte. A ko se odločim, da nekaj speljem, ne gre več za stanje mojega mesa in odrekanje na nož, temveč sva s dogovoru, da se odrečem določenemu živilu zato, da se zahvalim njemu. Odrekanje je moja zahvala mojemu rešitelju. Ugotovila sem, da če se odločim, da se zavestno odrečem sladkemu, mi to uspe brez večjega stresa. Tudi daljši post še pride na vrsto, da preverim učinke avtofagije, o katerih pišejo strokovnjaki, a to predvsem zato, da se midva še bolj poveževa, da jasneje slišim njegov glas, ki me usmerja in mi govori.

 

Post je duhovno orožje proti sovražniku, a ga je potrebno izvajati milostno in nežno do sebe. Post nikakor ni prisilno odrekanje hrani, da bi s tem zadovoljili svojemu egu in se ponašali pred drugimi, češ, poglej, koliko dni sem zdržal brez hrane. V tem primeru je lahko post zelo škodljiv. Post je zdravilen le v primeru, da je telesni post povezan z duhovnim namenom, s poglobljenim stikom z Bogom in zapolnjevanju praznine z Božjo prisotnostjo.

 

V nadaljevanju so izpiski iz knjige Post krščanskega avtorja, meniha, ki tako lepo piše, Anselma Gruna, ki je navdihnila mene in mi podala nekaj osnovnih znanj od duhovnem postu.

 

Anselm Grun - Post

Postna praksa zgodnje cerkve

Judovstvo je poznalo en obvezen postni dan. Kot znak pobožnosti so izvajali dvakrat tedensko post, ponavadi ob ponedeljkih in četrtkih. V času stisk so imeli javne postne dneve. S postom so se Judje pred Bogom priznali za grešnike in prosili za odpuščanje in pomoč.

Zgodnja cerkev je za postna dneva izbrala sredo in petek (post do 15. ure). Postili so se  tudi v pripravah na veliko noč (v obdobju 2-4 dni, cel teden ali 40 dni). Pri daljših postih so se odpovedovali vinu, jajcem, mleku, siru in mesu. Običajne postne jedi so bile kruh, voda in sol, stročnice, zelenjava, jagodičevje, fige in datlji. Kuhana zelenjava je imela praznični značaj. 

Kasnejša cerkev je v času posta prepovedala uživanje mesa in vina.

Nova zaveza piše, naj se učenci postijo na skrivnem, ne pred ljudmi, temveč pred Očetom in to naj počno z veselim obrazom (Mt 6, 16-18).

 

Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil

Matej 6, 18-20

Post kot zdravilo za telo in dušo

Atanazij piše: “Poglej, kaj doseže post! Ozdravlja bolezni, posuši odvečne sokove v telesu, izžene zle duhove, prepodi sprevržene misli, daje duhu večno jasnost, očisti srce, posveti telo in končno človeka pripelje pred Božji prestol… Velika moč je post in dosega velike uspehe.”

Dr. Buchinger navaja: “Zaloga glikogena v jetrih in druge razpoložljive hranilne snovi, ki krožijo v krvi, se razgradijo najprej in od tega se telesno ravnovesje zasilno ohranja približno tri dni. Vsi presnovni procesi se naravnajo na največjo varčnost. Zdaj pride avtofagija, gospodarno kroženje v samem sebi. Telo je za ohranjanje svojega ravnotežja prisiljeno lotiti kakršnihkoli beljakovinskih zalog. Na podlagi bogatih izkušenj smemo domnevati, da v ta namen v prvi vrsti uniči in razgradi tvorbe in snovi, ki imajo v celični sestavi motečo, bolezensko vlogo, tako na primer patološki izcedki, stare zarastline, usedline, tujki, ognojki, vse kar je slabotno in kakorkoli obremenjujoče.

S postom se izločijo škodljive snovi, telo se počisti in s tem osvobodi marsikatere bolezni. Post razkroji postarane celice in s tem vzpodbudi nastanek mladostnih celic. Zato ima post regenerativen učinek na telo.

A če želim imeti zdravo telo, moram poskrbeti za dobre misli. Le-te so predpogoj za dobro počutje in zdravega duha. Ne smem pričakovati, da bo moj duh jasen, če telo natlačim s hrano. Če se hočemo odpreti Bogu, svoje rane ne smemo prehitro pokriti. Post ohranja rano odprto in nam omogoča, da telesno občutimo svoje najgloblje poslanstvo in nam odpre pot k Bogu, zato da poteši naš najgloblji nemir.

Bazilij Veliki navaja:  “Tako tudi v tem življenju večina ljudi igra vse življenje kot na odru, v srcu so usmerjeni drugače, kot se kažejo pred javnostjo. Ne pretvarjaj se torej! Kakršen si, takšnega se kaži! Ne delaj se zlovoljnega in mračnega, da bi lahko dosegel sloves asketa! Dobro delo, ki ga raztrobiš, ne prinaša nobene koristi, in post, ki ga razkazuješ, nobenega dobička. Kar storiš iz bahanja, ne rodi sadu za prihodnje življenje, ampak se konča s hvalo ljudi. Hiti torej k daru posta.”

Če pa bi vsa ljudstva za reševanje svojih vprašanj sprejela nasvet posta, ne bi nič več preprečevalo, da bi na svetu vladal najgloblji mir; ljudstva ne bi več vstajala eno proti drugemu in tudi vojske ne bi drugo druge razbijale na kose. 

Vse naše življenje ne bi bilo v tako veliki meri napolnjeno s stokanjem in vzdihovanjem, če bi ga urejal post. Post bi vse poučil, da bi opustili ljubezen do zlata, do odvečnih stvari in na splošno, nagnjenosti k sovražnosti.

Post je mir telesa. Nemir nastane iz nezmernosti, zato ker te obvladujejo strasti in nagoni. Post disciplinira človeka, ga osvobodi od oblasti njegovih strasti in tako podaja notranji mir. Toda ta mir ni nekaj čisto duhovnega. Je tudi mir telesa, saj ne potrebuje prebavljati in se osvobodi nagonov. 

S postom ozdravimo telo in dušo.

Če človek pravilno živi, če pravilno prisluhne svojemu telesu in svojemu duhu, tedaj tudi zdravo živi. Post je vaja, pri kateri naj bi celoten človek prešel v pravo stanje. Telesni post mora spremljati tudi duhovni post, saj se pri postu človek bojuje s svojim telesom in svojimi strastmi.

Post kot boj s strastmi in grehi

Menihi uporabljajo post kot sredstvo v prizadevanju za čistost srca, ki je njihov resnični cilj. Postati hočejo odprti za Boga, doseči hočejo, da bi stanovitno živeli v Božji navzočnosti ter da bi v svojih mislih in čustvih bili stalno pri Bogu in v Bogu. Čistost srca zanje pomeni, da v svojem srcu dosežejo mir, ker je srce popolnoma usmerjeno k Bogu in je prežeto z njegovim duhom.  Da bi dosegli ta cilj, menihi uporabljajo različna sredstva: molitev in meditacijo, molk, ročno delo, bratovsko ljubezen in post. 

Menihi v postu spoznavajo svojega sovražnika. Dobra jed sovražnika skrije in potlači rane. Nerazpoloženje in praznina, ki se skrivata globoko v srcu, ne moreta na površje. V postu se posameznik sreča sam s seboj in s sovražnikom svoje duše, tistim, ki ga drži ujetega v svoji notranjosti sebe.

Izogibanje lastni slabi volji na način, da se vedno razvajamo, nam preprečuje, da se spoznamo. Potrebno je preiskati temelje lastnega notranjega miru? Kaj nas ohranja dobre volje? Je to hrana ali pijača? Smo zadovoljni z Bogom le, če so naše potrebe po hrani in pijači potešene?

Spoznati moramo, kaj je naš temelj. V postu zavestno odložimo nadomestke potešitve, ki nas omamljajo, oslepijo. Šele takrat lahko spoznamo našo notranjo resnico.  Post odstrani zagrinjalo nad našimi čustvi in mislimi in pokaže vse, kar je v nas samih: neizpolnjene želje in hrepenenja, poželenja, misli, ki se vrtijo okoli lastnega uspeha, prepoznavnosti, lastnine, zdravja,  potrditve in  čustva, kot so jeza, zagrenjenost in žalost. Odprejo se rane, ki smo jih zapirali s tolaženjem s hrano. Post nam pokaže, kaj nas ogroža in kje je naše pravo bojišče.

Tudi Jezus je skušan med samim postom v puščavi. 

Prva skušnjava je bila v tem, da bi svoje Božje sinovstvo zlorabil za to, da bi zadovoljil svoje potrebe in užival ob jedi in pijači. Božja beseda mu je pomembnejša kot hrana in pijača. 

Druga skušnjava je bila v želji po veljavi in ugledu. Božjo moč naj bi zlorabil za to, da bi sebe postavil v središče in bi ga ljudje občudovali. 

Tretja skušnjava zadeva oblast in lakomnost. Satan bi Jezusu dal v posest vsa kraljestva sveta, če bi ga molil. Jezus je  premagal to skušnjavo, ker se ni priklonil pred malikom oblasti in denarja. Gora skušnjav postane rajska gora, pridejo angeli in mu strežejo.

Menihi se v postu bojujejo predvsem proti požrešnosti, nečistosti in lakomnosti. Požrešnost škodi telesu in otopi duha. Obilna jed nam vzame energijo, tudi duhovno nas naredi site in lene, zato se proti požrešnosti bojujemo tudi z branjem duhovne literature in molitvijo. 

Človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od Božje besede. 

 

Post ne sme voditi do zanikanja življenja, predvsem pa se iz strahu pred svojimi nagonskimi vzgibi v postu ne smemo  bojevati proti samemu sebi. Z zdravo askezo prikličemo na dan dobro v nas, nagone pa spreminjamo, da nam je moč, ki se skriva v nas, še naprej na razpolago. Gre za krotitev strasti, ne za nasilno lomljenje. Ne postimo se iz strahu pred jedjo, ampak zaradi upanja, da bomo mi sami lahko svobodno ravnali s svojimi nagoni in ne nagoni z nami.

Če želimo kontrolirati lastne misli, moramo telesnemu postu dodati tudi duhovnega. Telesni post je pogoj, da se tudi duhovno postimo in zmagamo v boju s slabimi mislimi. Pri telesnem postu vplivamo na duha in ga pripeljemo do stanja večje budnosti.

Post koristi k ponižni drži duha, saj spoznavamo lastno senco, ki nas vodi do lastnih meja. Pokaže nam, da se ne moremo dvigniti nad svoje telo.  Moramo ga sprejeti, z vsemi hibami. V postu smo soočeni z lastno pomanjkljivostjo in potrebo po izpolnitvi od zunaj, kar nas naredi ponižne in lačne Boga.

S postom se približamo lastni resnici in se zavemo, da moramo dobro ravnati sami s seboj. Le-tako lahko svoje jedro osvobodimo vezi, ki so se ovile okoli njega. Ne bojujemo se proti samemu sebi, ampak proti sovražnikom duše, ki nas hočejo odvrniti od tega, da bi postali mi sami, božje hčere in sinovi.

Post ni pravilo, ki se ga moramo držati za vsako ceno. Pomembno je, da ga izvajamo z ljubeznijo do Jezusa, brez kakršne koli sile, da znamo s postom prekiniti, če moramo izkazati bratovsko ljubezen do nekoga, saj z njim ne želimo doseči lastne popolnosti, temveč je naš namen, da se približamo Kristusovi ljubezni. Nikakor nismo sužnji lastne askeze.

Post ima svoj namen, le je storjen na skrivnem, ne pred ljudmi, da bi se z njim ponašali. Takrat, ko post žene potreba po pohvali in spoštovanju drugih, postane post brez vrednosti, saj nas ne loči od nas samih. Gre za to, da smo svoje želje po oblasti, veljavi in priznanju samo preložili na drugo ravnino in podlegli skušnjavi, prav tisti, ki jo je Jezus prestal v puščavi. Boga smo uporabili za potešitev svoje sle po veljavi in želji po oblasti.

Post in molitev

Post podpira molitev in jo naredi učinkovitejšo. A molitev ni le verbalna, prava molitev je predanost in drža celotnega telesa, ki omogoča, da molitev ne ostane samo v glavi, ampak zaobjame celotno eksistenco. Takrat Boga prosimo s telesom in dušo in priznamo, da smo odvisni le od Božje pomoči. 

Post je krik telesa k Bogu. Omogoča nam, da postanemo eno s človekom, za katerega se postimo, saj svoje drobovje ne napolnimo s hrano, kar bi nas naredilo neobčutljive, temveč postanemo odprti in solidarni medtem ko druge sprejmemo vase, v najranljivejši del svojega bitja. Molitev v postu je molitev iz rane drugega. 

 

Nikoli se ne postimo proti nečemu, ampak vedno za druge. Gandhi, ki je post uporabljal za način duhovnega bojevanja, pri čemer je večkrat poudarjal, da ne gre za izsiljevanje temveč za čiščenje ozračja in izpoved.  S postom namreč ne moremo ničesar izsiliti. Post, ki ga podpira molitev, lahko v človeku nekaj premakne. Zavedamo se lastne nemoči in solidarno trpimo v upanju, da Bog pozna rešitev za vse nas in ima moč, da nam jo tudi uresniči.

Post krepi molitev, ker prebuja molilca. Jed namreč nasiti in dela človeka zaspanega, v postu pa postanemo budni za duhovno, odprti za Boga, prepustni za Božjega duha.  Post lahko zelo podpre meditacijo, saj s polnim trebuhom ne moremo dobro moliti in lahko le-ta postane samozadovoljna. 

 

Post je tudi neke vrste čaščenje, ko človek noče nič zase, temveč se skloni pred večnim Bogom. Sklonjen in izčpran od lakote, ki jo s telesom občuti, človek v postu vpije k Bogu. Naš nagon nas vodi k jedi, vase želimo stlačiti vse in napolniti praznino niča. V postu človek spozna svojo ustvarjenost in prepad niča v svoji eksistenci ter prizna Boga kot svojega stvarnika. 

Post menihom pomaga pri nočnih molitvah, saj se uspešno bori proti spancu. 

V postu človek prizna, da je prekoračil mero, da je postal kriv pred svojim Stvarnikom, da je s svojim grehom prekoračil red in ga skalil. V postu čuti, da je v svoji krivdi porušil harmonijo med seboj in Bogom. Ni več gospodar samega sebe. Postane notranje razdvojen in nezadovoljen. Post ga spravi v red, vzpostavi harmonijo med dušo in telesom in tako omogoči mir človeku, ki je zaradi greha postal nemiren. 

Post kot pot do razsvetljenstva

Mnoga ljudstva se postijo, da prikličejo sanje, vizije in stanja duha. Antični preroki so se postili 3 dni preden so dobili besedo. 

Post nas naredi deležne spoznanja skritih reči. Spravi nas v Božjo bližino, omogoči nam, da jasneje gledamo Boga in njegove skrivnosti, in nam omogoča trajno občestvo in zaupljiv odnos z Bogom. Izostrijo se nam čuti in naše oči postanejo bolj živahne. Začutimo Boga v nas in pričnemo se zavedati, da smo že del Božjega kraljestva.

Kdor se začne postiti, najprej doživi krhkost svoje eksistence, čuti težave, občutek lakote, morda glavobol in slabost. Toda kdor se ne prestraši teh izkušenj, lahko sčasoma vedno bolj doživlja osrečujočo stran posta, da ga osvobaja oblasti poželenj,  ga dela bolj duhovnega in da ga odpira za Božjo resničnost.

Post poduhovi naše telo, ga odtegne oblasti trebuha in ga osvobodi zemeljskih potreb.

Ambrozij

Molitev naj bo del posta, saj moramo paziti, da ga ne zlorabimo za pretiravanje občutka lastne vrednosti. Postiti nikakor ne pomeni ugajati. Če motivi posta niso čisti je lahko post škodljiv. Znano je, in to izkušeni menihi dobro vedo, da lahko tudi demoni koga priganjajo k postu. Takrat post vodi v pogubo. Postanemo slepi za resničnost, soljudi, lastne meje in ponavadi končamo v občutku precenjevanja samega sebe.

C.G. Jung pravi, da je post dostop do nezavednega. A moramo biti pozorni, saj nas nezavedno , ki se mu odpremo v postu, lahko preplavi, da  izgubimo orientacijo, utonemo v nezavednem ali si prilastimo Boga zase. Nevarnost je, da bi zlorabili Boga in Božje moči. Zato bi se morali postiti ob spremstvu izkušenega človeka, kar je bila praksa tudi v cerkvi.

Naravnih učinkov posta, kot na primer izostritve čutov, večje budnosti in senzibilizacije ne smemo zamenjati z razsvetljenjem. Post nas bo do pravega razsvetljenja pripeljal le tedaj, če nas obenem vodi v nemoč, ko v prepadu lastne slabotnosti srečamo Božji prepad.

Post danes

Post je danes pogosto znamenje posameznikovega socialnega angažmaja za svoje cilje. Nekateri se postijo za mir, za življenje, drugi hočejo dokazati, da se lahko obvladajo, nekateri pa želijo intenzivirati svojo molitev in meditacijo. Spet drugi želijo izboljšati svoje zdravje.

Potrebno se je zavedati, da post skriva v sebi nevarnosti, če izgubimo pravo mero.

Predhodna objava

Utrinek iz gozda

Naslednja objava

Sodobna Pepelka in policist

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prični s tipkanjem za iskanje želenega prispevka
Na vrh