Včeraj je pastor Steve govoril kako je pomembno, da včasih znamo pogledati na svoje življenje z ustrezne razdalje. Uporabil je slovenski pregovor, ki pravi “Zaradi dreves ne vidi(mo) gozda” , saj se mi kot posamezniki zapletamo v svoje zgodbe in ne vidimo večje slike, ki jo ima Bog za nas. To še posebej velja v času stisk, ko se počutimo tako nemočne in nas krivi od bolečine, kot trenutno krivi mene. Bolezen bližnjega je udarila kot strela z jasnega in želela pokončati tisto, kar se je začelo rojevati na novo – Jezusa v meni in moji družini. Če sem pred udarcem bolezni ostalim navdušeno razlagala o srečanju s svojim rešiteljem, jih navdihovala, da nas ima Bog rad in je z nami, sem se za trenutek znašla tudi sama pred vprašanjem : “Če me ima Bog rad, zakaj dopušča, da tako trpim, jaz in moja družina? Zakaj nas je napadla bolezen?”
A Bog nas je prav v času stiske pripeljal med nove ljudi, ki so nam v navdih, kjer se Božja Beseda živi in čuti. Učimo se, da Božja Beseda zdravi in dela čudeže. Vodi nas v odkrivanje nadnaravnega znotraj nas samih in razkriva skrite zaklade Svetega Duha. V naš vsakdan vnašamo hvaležnost za drobne stvari, ki smo jih prej prezrli in sprejemamo milost, ki je njegov Dar. Pred nami se ustvarja nova pot, rojeva se novo poslanstvo, pridobivamo nove darove, za katere nismo vedeli, da jih imamo. Povezujemo se med seboj bolj kot kadarkoli prej in se z Njegovo pomočjo učimo umetnosti odpuščanja, tudi neodpustljivega. V življenju poskušamo žareti zase in za druge, usmerjati k pravi Luči, in sprejeti dejstvo, kot je izpostavil pastor Steve, da smo tukaj na Zemlji le na prehodu, na tako imenovanem začasnem bivališču. Naše stalno bivaliče je za vse, ki ga sprejmejo zagotovljeno pri Njem, Jezusu, Princu miru. Za navadne smrtnike je zgoraj zapisano kaj slaba tolažba, tudi sama sem bila med njimi, zato dobro vem, da je za razkritje resnice potrebna milost, ki so jo deležni le tisti, ki mu odprejo srce. Napajanje v izviru Besede obnavlja duha in daje novo življenje v Njem. Ko dovolimo umu, da logos postaja rema in se Beseda preseli iz uma v srce, takrat se rodi kot živa Beseda, ki ima Moč, da prenovi duha in telo.
Pa da se vrnem nazaj na moj sprehod. Gozd me je vedno pomirjal. Večkrat sem si predstavljala, da sem drevo. V zavetju ostalih dreves poganjam globoke korenine v Jezusu in segam visoko v nebo, kjer me napaja Božja Luč. Povezana od spodaj in zgoraj. Kot mali tranformator med Zemljo in Nebom, sicer še z napakicami, ki jih Bog z rednim priklapljanjem potrpežljivo popravlja. Ko se danes med sprehodom po gozdu ustavim in prosim mojega nebeškega Očeta, naj mi že pokaže tisto “bigger picture“, ki mi jo on hoče pokazati in ne tisto, ki jo jaz želim videti, dobim v svoj naglavni tranformator naslednje videnje.
“Mi kristjani smo kot drevesa. Če delujemo sami zase, smo ranljivi in nas lahko poškoduje vihar, ne glede na naše korenine. Sami ne moremo obstati. Sami sebi nismo namen. Naša moč je v skupnosti, v gozdu, ki daje zavetje tudi manjšim drevesom, novim vernikom, ki niso še globoko vkoreninjeni in so ranljivi. Tudi če pride vihar, so zaščiteni, saj so v svoji skupnosti, ki jih varuje in se v njihovem imenu z Besedo bori proti viharju. Tako smo tudi mi v naši družini varni v skupnosti, ki nas obdaja. Hvaležni smo za ljudi okoli nas in besede vzpodbude, hvaležni smo, da so okoli nas drevesa z globokimi koreninami in tista višja, ki v našem imenu prestežejo močne sunke vetra in nas, mlada drevesca, obvarujejo pred močnimi viharji.
A kot kristjani se moramo zavedati svoje odgovornosti in se krepiti v ponižnosti. Nam smrtnikom se kaj hitro rado zgodi, da se s svojo zemeljsko pametjo dvignemo nad druge in vztrajamo pri svojem prav, češ da smo mi tisti, ki že vemo kako in kaj, pa tudi kdaj in zakaj. Naučiti se moramo sprejemati tudi ostale resnice in znati videti gozd in ne samo dreves, videti “bigger picture” pa je ponavadi v domeni Boga, a morda nam kdaj le uspe ujeti fleš razodetja božje milosti in ujeti tisto večjo sliko tudi v našem življenju.
Gozd nam kaže, da je sožitje med različnimi posamezniki mogoče. V naših krajih bukev, hrast, jesen in smreka rastejo v sožitju, res je, da se rastje v gozdu spreminja glede na geografsko lego in nadmorsko višino, a posamezne drevesne vrste so del gozdnega rastja in čeprav različne, skupaj tvorijo enovito celoto. Za Amazonski pragozd so včasih rekli, da so pljuča sveta, enoten organizem, ki proizvaja kisik in daje življenje. Danes sicer vemo, da mlajša drevesa sproščajo več kisika v ozračje kot stara, zato lahko tudi majhen gozd imenujemo mini pljuča sveta, vsako drevo, tudi tisto mlado je pomemno in zato je vsak posameznik, tudi mladi kristjan pomemben pri ustvarjanju mreže življenja, ki jo pletemo skupaj.
Lahko bi rekli, da smo tudi mi kristjani “pljuča sveta”. Posamezna drevesa z globokimi koreninami in segajoči visoko v nebo z večjimi ali manjšimi krošnjami, listi ali iglicami, ki proizvajajo kisik, ki daje življenje. Globlje kot so naše korenine, več napisanih listov proizvedemo. Napisani listi pa so Beseda, s katero dajemo oporo tistim, ki se trenutno dušijo. Koliko sadov bodo obrodila naša drevesa je odvisno od naše pripravljenosti in predanosti k poslanstvu, h kateremu nas kliče.
Jezus nas želi povezati v skupnosti brez obsojanja in razdeljevanja. Kakršno koli obsojanje, razdruževanje in nadvladovanje je v domeni teme, ki nas neprestano napada. Vsak naj se poveže z Bogom na način, kot mu ustreza. Nismo mi tukaj, da sodimo, ampak tvorimo mrežo, za katero nas je poslal, da smo njen del, zato da celota sveti z Njegovo Lučjo in napaja ostale dele, ki so še v temi. Vsaka denominacija, najsibodi protestantska, katoliška ali pravoslavna je del skupne mreže Jezusovega telesa. Tudi nismo mi tisti, ki sodimo ostale religije. Lahko žarimo z vzgledom in učimo kot nas je učil Jezus, z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Bodimo drugačni. Za vzpodbudo ostalim. Čas je, da se povežemo v enotnosti in vidimo preko naših razlik. Združimo različnosti v izgradnjo vseh nas. Stopimo preko naših lastnih omejitev in pomagajmo pri ustvarjanju boljšega sveta, ki bo dihal skupaj. Tako kot drevesa. Tako so si različna, pa vendar delujejo v skupno dobro. Proizvajajo kisik, da lahko živimo vsi.”
Kar zadeva moje večje slike vidim, da je Bog z menoj. Hrani me z besedo, vzpodbuja me v rasti in mi daje nova spoznanja. Uči me uporabljati Besedo, da se mojstrim v bojevanju na način, kot mi ga kaže – z ljubeznijo, ki izvira iz srca in ne z jezikom, ki včasih še vedno uide izpod nadzora. Razteguje meje moje potrpežljivosti in me uči jezika ljubezni. V nevihti mi daje mir in odpira pot do izjeme moči, ki se skriva v meni.
Spodaj povezava na pridigo Steva Telzerowa.
Tale pa je meni najljubša…
Hvala ti, Jezus.
