Pred tednom dni je Jezus spet pokazal, da je v tej nevihti z nami. Včasih so njegova sporočila zelo jasna, drugič malo manj, a vsak dan si želimo, da bi sledili njegovemu vodstvu, saj On bolje ve, v katero smer naj zavijemo, katero odločitev naj sprejmemo. Naša glava nas zelo hitro zavede na spolzki teren. Včasih v glavi slišimo glas, a čigav je ta glas? Je prav, da ga presojamo preko Božje Besede.
Še vedno smo na Obali, kjer je mož dobil nadnaravno voljo za vozakanje po okoliških vaseh. Vsak dan si želi, da ga z vozičkom peljemo do kampa Adrie ali pa do cerkvice pri Stari Muggi. V vsako smer tja in nazaj je približno 5 km, pri čemer je pot do morja zelo strma, kar pomeni, da navkreber sopihamo skupaj z vozičkom. A Ortosanin voziček zvozi tudi najhujše klance in potegne tudi tam, kjer bi morda kakšen drugi že omagal.
A moževe želje po vozakanju je potrebno malce filtrirati, saj si včasih zaželi na svojo dnevno ekskurzijo tudi pri 35 stopinjah celzija, kar mu nedvomno ne koristi. Tako v dnevu večkrat poskusi zanetiti željo, da ga peljemo. A če ocenim, da je prevroče, se ne pregovarjam in izlet prestavim na kasnejšo uro.
In tako si je nekega dne, ko sem se jaz zaklepetala s patronažno sestro zaželel malo adrenalinske akcije. Medtem, ko sem se jaz zapletla v pogovor, sta se z osebno asistentko na hitro organizirala in mahnila na pot. “Samo malo greva ven,” sta mi rekla.
“Prav,” sem odgovorila in sem mislila, da bosta v eni uri nazaj. Sonce je pričelo že pošteno nabijati.
Ko je patronažna šla, sem se zamotila z delom okoli hiše, a ker jih ni bilo že več kot 3 ure, sem se odločila, da ju pokličem.
“Kje pa sta?”
“Na Lazaretu. Sva šla na Debeli rtič?”
“Kaj!!!! Po takšni vročini. A sta normalna,” mi zleti iz jezika.
“Saj sva v senci,” mi pravi osebna asistentka.
Pa da se razume. Ko gremo na sprehod, je mož priklopljen na dihalni aparat, na voziček je privezan tudi aspirator sline, ki je nujno potreben za sportno odsesavanje.
Malo zavijam z očmi, a sem tiho. Grem na vrt in začnem na glas moliti in peti. Ni drugega. Molim, da prideta nazaj in da nimam kaj narediti. To je sedaj v Božjih rokah. Jaz mu vse predajam. On že ve.
Čez 4 in pol ure privozičkata do vrat, prepotena, se vidi, da sta utrujena.
“Sva naredila več kot 10 km.”
“Aja?”
“Poglej, kaj sva dobila? Knjigo.” In z usti do ušes privlečeta iz vrečke knjigo Jezusovo življenje.
“Kje pa sta to dobila?”
“Na Debelem rtiču se je pri naju vstavil en fant na kolesu. Najprej se je peljal mimo, nato pa se je obrnil in iz ruzaka potegnil tole knjigo in se odpeljal dalje.”
“A bejž no?” rečem : “A vidiš, da je bil Jezus z vama. Vama je po bukvalno povedal.”
Verjetno si oba mislita svoje. A ko smo ga čez nekaj minut pripeljali v dnevno sobo in je izdihnila druga baterija na respiratorju, Je Jezus spet spregovoril: “Poglej, vse imam pod kontrolo.”
In res. Ko smo ga pripeljali v hišo, je respirator javljal, da je brez druge baterije. Hitro smo ga priklopili na elektriko.
Aleluja Jezus. Hvala ti za vsa tvoja sporočila. Zaupam ti…
Brez tebe bi bil mož že na drugi strani. Pa ni. Je tukaj in se uči od tebe. Hvala ti.
Za piko na i pa poskrbi druga osebna asistentka, ki mi isti dan pošlje sporočilo: “Poglej kakšno knjigo sem našla v knjižnici?” In mi pošlje sliko knjige Veliki boj med Kristusom in Satanom – Končna zmaga dobrega. Pogledam avtorja in me zmrazi. Avtorica obeh knjig je Ellen G. White.
Kako je mogoče, da isti dan dobimo knjigo in sporočilo, da je v boju dobro zmagalo? In to iste avtorice. Še nikoli prej nismo na Obali dobili nobene knjige o Jezusu.
Božja pota so za nas skrivnostna, a smo hvaležni, da se nam občasno malce pokaže. Tako se lažje držimo njegove poti. Vsak dan je polno preizkušenj in lahko zelo hitro iztirimo. Sama zase vidim, da me še zelo hitro odnese.
