Dokončano je…

Pred štirimi dnevi smo izvedli logistični podvig in nepokretnega moža prestavili na Obalo. Malo na silo, a sem ocenila, da je sprememba nujno potrebna. Za oba. Zamenjati okolje in se iz majhnega stanovanja, kjer se včasih počutim, kot da živim v komuni ali kakšnem kibucu, saj doma nikoli nismo sami, je bilo zame nujno potrebno. Vedno imamo nekoga, ki nam pomaga, saj mož potrebuje 24 urno asistenco. Za prejeto pomoč smo zelo hvaležni in lahko rečem, da smo blagoslovljeni, da imamo tri čudovite asistentke, ki nam pomagajo, a naša družinska intima ni več samo naša, ampak je vsem na očeh. Kaj se pritožujem, vsi tisti, ki zbolijo po 65. letu niso upravičeni do pomoči in ni mi jasno, kako posamezniki zdržijo takšne fizične obremenitve. Še sama sem ves čas v pogonu, če pa pomoči ni, pa si tisti, ki skrbijo za takšne paciente zaslužijo olimpijsko medaljo, sploh tisti, ki pri vsem tem ostanejo vedrega srca. A verjetno so le redki takšni junaki, ki se v takšnih preizkušnjah ne bi najraje skrili v svoj brlog in se izolirali od ponorelega sveta, ki jih itak ne razume. Ti ostajaš imobiliziran, ljudje mimo tebe pa drvijo…. nekam… tam kamor si drvel ti, sedaj pa si na mestu, v drugem svetu.

Hvaležna sem, da imam v teh trenutkih pomočnika, Jezusa, ki me tolaži, daje moč in prevzema breme na svoj križ. Uči me modrosti in ljubezni, predvsem pa skrbi, da se ne zaprem v svojo jamo, kjer sem lahko še lažja tarča sovražnika. Okoli mene je postavil vojsko ljudi, ki me duhovno podpirajo in z molitvami pomagajo, ko opešam.

Dejstvo je, da je Als ena najbolj grdih bolezni, ki obrne vse na glavo , te trešči ob zid in te prisili, da se ji prilagajaš in ji služiš. Posameznike ohromi tako telesno, duševno in duhovno, k služenju pa prisili najbližje člane družine. Izzivi služenja ohromelosti se stopnjujejo do meje, da lahko tudi tisti, ki služi popolnoma ohromi in otopi, zato je izjemno pomembno, da se priklopi na vir, ki mu pomaga, da drži glavo nad vodo. Zase lahko rečem, da bi brez Boga, že zdavnaj kapitulirala. Tako pa poslušam in se učim, da bolezen ni od Boga. Vsak dan posebej, hvaležno vdihavam zrak in se zahvaljujem, da sem čudovito ustvarjena. Poskušam videti in držati fokus na drobnih čudežih in videti mimo bolečine. Včasih mi uspe, drugič malo manj. A verjamem, da se bo tole centrifugiranje počasi zaključilo, saj se je iz mene izželo že marsikaj. Po temeljitem pranju in ožemanju iz mene teče sokec, včasih malo krvav, ampak bo vsaj tisto, kar je ostalo bolj čisto.

Bog si ne želi, da bi bilo njegovo ljudstvo bolano in umiralo pred svojim časom, torej preden kot posamezniki izpolnemo svoje poslanstvo. Bolezen je napad na posameznika s strani sovražnika, ki nas želi uničiti pred našim časom. Seveda pri tem uporablja različne taktike in vsakega matra in utruja na svoje načine. Nekateri imajo lažje, drugi težje življenjske šole, pomembno je, da v vsem tem procesu nihče ne izgubi fokusa – Jezusa. A ko ga najdemo, ga ne smemo spustiti, saj je le on tisti, ki nam lahko pomaga, da se izvlečemo iz godlje kot zmagovalci. Živeti se moramo naučiti znanstveno fantastiko. Bogu namreč ni nič nemogoče. Odpreti oči za še nevideno in verjeti, da vse kar prosimo, že imamo.

Noro, bi rekli mnogi. Ja, saj mi pravijo, da sem fanatik, ampak brez norosti in orožja, ki ti ga daje Bog, pri tej bolezni gre vse v maloro. Ne samo bolnik, še cela družina zraven. A tega mi ne bomo dopustili, zato vsak dan posebej aktiviramo božjo moč, ki v nas mogočno deluje, saj je večji ta, ki je v nas, od tistega, ki je v svetu. “Molitev je rešitev,” je preverjeni rek naše MKS skupnosti, ki mogočno deluje….

V teh dneh smo se preselili na Obalo, kjer je dom mojega moža. Če pomislim, da sem še dva dni nazaj ležala v postelji 24 ur, zaradi pregorelosti, potem je današnji premik res čudež. Tudi zame. Da sem zmogla vso logistiko, ki jo pri takšnih premikih ni malo. Je treba zelo sistematično pakirati, ker ne smeš nič pozabiti. So tako specifične zadeve, ki se jih naroča in če nimaš, pač nimaš. Na Obali je zame nov svet, saj imam končno svojo sobo in možnost, da se zvečer odklopim in v samoti počnem, kar prej nisem. Kakšen luksus. Tudi Ankaran so zame Maldivi. Če samo pomislim, da me je v preteklosti vedno nekam vleklo in mi je bil Ankaran pač nuja in ne luksus, sem sedaj tako zelo hvaležna za tale kotiček na naši obali. Mi da misliti, da sem bila zelo razvajena. Potovanja so se mi zdela samoumevna, vsakoletno smučanje, iskanje priložnosti za dogodivščine takšne in drugačne pa nuja. Danes pa mi je cel žur, če grem v taščino hišo. “Kam smo prišli?” bi rekla. Očitno je čas, da se učim ponižnosti, potrpežljivosti, hvaležnosti in služenja….

A brez uslužnosti Društva distrofikov, ki nam je na Obalo pripeljalo električni invalidski voziček, ki ga doma še nismo imeli možnosti uporabiti, tale zapis ne bi mogel nastati. Rajko in ekipa so nam vedno na voljo. Bog je imel očitno vse splanirano in je čakal, da vdihnemo primorski zrak in da nov zagon možu, ki je kmalu prišel na plan z idejo, da bi se mal vozil. “Uaooo, kakšen napredek,” si mislim.

Pa smo šli. Z vozičkom naokoli. Jaz, Vesna, mož in naša Bela. Najprej nekaj kilometrov, naslednji dan pa je padla ideja za še večji podvig. “Do Valdotre gremo”. “Aja?” Pa gremo. Kmalu ugotovimo, da so cesto proti obali popolnoma razrili, zato smo spremenili smer naše poti in namesto proti morju ubrali pot do cerkvice pri Stari Muggi, od koder se odpre najlepši razgled na Trst. Pot nas je vodila mimo čudovitih oljčnih nasadov s pogledom na Debeli rtič.

Med potjo sem za hec omenila, da se vračamo na kraj, kjer so se začeli duhovni napadi na našo družino v fizični obliki. Na silvestra leta 2018 sem se pri tej ljubki mali cerkvici Jezusa željna, še ne kristjanka, pogovarjala z Bogom in ko sem zapustila cerkveno dvorišče sta mene in mojo psičko Belo napadla dva nemška ovčarja brez lastnika (tukaj si lahko preberete zapis in ogledate rane). Belo sta močno ogrizla in je komaj preživela. Sem kasneje razmišljala, kaj se je sploh zgodilo in uvidela, da sem hodila naokoli brez zaščite. Ko spoznaš Jezusa in postaneš njegov učenec se moraš zavedati, da boš napaden. Prenavljati moraš um in izvajati redno duhovno zaščito sebe in svoje družine. Spoznavati kdo si v Kristusu in vihteti meč Božje besede. A tokrat sem si rekla: “Končano je. Vsa prekletstva so uničena. Sedaj je na potezi Bog. Dovolj je. Bomo zmolili tokrat drugače. Sedaj smo oblečeni v popolno božjo bojno opremo. Sedaj vemo, kje smo in kaj se dogaja. In tudi vemo, kdo smo in kaj nam pripada.”

V trenutku ko privozičkamo na dvorišče cerkve, nas pozdravijo zvonovi: “Din don, din don. ” “Olala, kakšna dobrodošlica,” si mislim. “Kako Bog vse ve. Kakšen tajmnig je pripravil. Saj smo bili namenjeni na Valdoltro, v drugo smer. Res si Bog čudežev,” mu rečem. Pri cerkvi je priložnost za mal fotosešna, naj se ve, da se tudi tisti, ki so bili pol leta doma v stolu, nepokretni, vozijo naokoli. Ja, smo hvaležni Soči za voziček. Se je bilo treba malo izpogajat in bi koristilo, da bi take sorte pacienti bili terminsko priviligirani. Naj vedo, da z vozičkom dobijo nepokretni nov zagon. Ta dan prevozimo 5 km. Ubrisano, a ne? Se odžejamo in se zahvalimo njemu, ki hodi pred nami, da je naš korak lažji in ravno, ko odhajamo nas spet blagoslovi s pozdravom zvona: “Din don, din don…” “O, thx in aleluja tebi, ki si tukaj z nami” mu rečem.

In gremo dalje. Ko pridemo na slovensko stran, pravi Vesna: “Ej, samo tri lučke so še. Ena oranžna in dve rdeči.” “Ajoj, voziček se ni filal, mi pa na takšno dolgo pot. Kaj smo zmešani? Valjda bo zdržal. Še dobro, da nismo šli do Valdoltre, ker bi navzgor zmanjkalo baterije.

Ko takole maširamo v hvaležnosti, da smo se preusmerili proti Miljskim hribom in le nismo zavili proti morju, pridirja od nikjer nemški ovčar. “O šit.” Trenutek panike. Bela se strga s štrika od strahu, meni pa se vrne film napada. Pograbim psa, ki začne panično tekati naokrog in naganjam psa, ki k sreči ni bil agresivno nastrojen. Pes steče naprej, jaz pa si rečem: “Kaj pa je bilo zdej tole. Haloooo. Kr neki.”

“Dovolj je. Dokončano je. Sedaj je Bog na potezi. Večji je ta, ki je v nas od tistega, ki je v svetu. Več kot zmagovalci smo s teboj. Nobena oblikovano orožje ne bo uspelo proti meni in moji družini…. Hudič, premagan si. V ognjenem jezeru je tvoje mesto. V imenu Jezusa sproščamo božji ogenj in stojimo oblečeni v popolno Božjo opremo, premazani z Jezusovo sveto krvjo, ki jo škropimo nase, na našo družino, premičnine, nepremične, firmo, psa, vrt, vse kar nam pripada. Pokaj, kamor ti je mesto.”

Ko končam z deklariranjem, na cesti zagledam povoženo kačo in zavpijem: “Aleluja. Končano je. No weapon formed against me shall prosper… ” Še pokazal mi je. Kaj lepšega. Zapečatim z amen.

Na meni je samo, da držim fokus na Jezusu in se počutim zmagovalno kot Viktorija.

Ko se pripeljemo v dvorišče, je na vozičku samo še ena rdeča lučka. Hvala ti, tudi za to si poskrbel.

Največji od vseh čudežev pa je, da je moj mož, ki je bil več kot pol leta samo v dnevni sobi na počivalniku, brez želje, da bi se ga premaknilo na balkon, danes prevozil 5 km. Pa naj kdo reče, da to ni čudež.

In ko pomislim, kateri dan je danes, si rečem: “Danes so binkošti, praznik Svetega Duha. Aleluja.” Na tale praznik pa je Bog zame že delal čudeže. Leta 2018 sem namreč na binkoštno nedeljo, čisto po naključju, končala Portugalski kamino v Santiagu in dobila čudežno čekiranje povratne karte. A takrat nisem imela pojma, da bo moja pot tako trnova. A verjetno bi me tudi brez Jezusa trnji čakali in me močno opraskali, le da se danes učim čez trnje gaziti in zreti v obljubljene blagoslove. Vmes šprica kri, a vem, da ne izkrvavim, saj se moja kri ves čas obnavlja. “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč,” si rečem vsak dan in grem naprej. Dih za dihom, v iskanju drobnih sporočil, preko katerih se mi vedno znova razodeva.

Čeprav imam včasih roke krvave, sem mu hvaležna, da je ob meni in da nisem sama.

Cikel napadov na našo družino je končan. Zaključen. Sedaj smo drugačni. Usposobljeni, da se on bojuje za nas, preko nas. Danes me je Bog spomnil, da so na tem seznamu večjih napadov, poleg napada na našega psa, tudi izziv s sanacijo kopalnice, ki je zamajal odnose v naši družini, napad na moje podjetje z nerazumljivimi reklamacijami, napad na moža. Mene je poskušal že prej uničiti, a me je Bog rešil iz vseh stisk in preizkušenj. Nadnaravno. Zato mu zaupam, da me vodi dalje, kamor želi, z njegovo močjo. Sem pod okriljem njegove milosti. Jaz in moja družina služimo Gospodu in zahtevamo da se v Jezusovem imenu sprostijo vsi blagoslovi, ki nam pripadajo. Amen.