V zadnjih jesenskih dneh, ko je namesto snega, notranjosti Slovenije ovita v meglo, je na Obali sonce. Že nekaj časa me vabi dolina Glinščice, a pot čez mejo me je nesla le do trgovin, tokrat pa sva skupaj z mamo naredili korak v neznano in se podali na pot, kjer se v Tržaškem zaledju kraška pokrajina dotakne morja.
Avto sva pustili v vasi Dolina pri informacijski točki, kjer je tudi kulturni dom Franceta Prešerna in tam dobili vse potrebne informacije kar v slovenščini, s karto vred. Nato sva jo mahnili skozi Dolino, simpatično vasico zamejskih Slovencev, kjer se še danes s ponosom govori slovensko. Verjetno so na slovenščino bolj ponosni v Dolini kot v Ljubljani in verjetno je Prešernova genialnost cenjena predvsem zaradi izjemnih rim in manj zaradi neuslišanih prepovedanih ljubezenskih štorij, pred katerimi je bežal v takšne in drugačne odvisnosti.
Na informacijski točki nama je mladenič v brezhibni slovenščini svetoval krožno pot številka 2, a naj bi bil del poti pri starem akvaduktu zaradi del zaprt, zato naju usmeri na levo. Naj se drživa levega dela poti številka dve.
Itak da sva šli do starega akvadukta, a potem je bila pot res zaprta in tam, kjer se Glinščica razliva po gozdu, sva obrnili in jo mahnili na prisojno stran, kjer je grelo sonce.
Izbrali sva Poti prijateljstva, a sva se zagovorili in končali tam, kjer Glinščica zareže v apnenčasto kamnino, kjer se Pot prijateljstva izgubi. Ker mama šteje 73+ in nima nog gamsa, ocenim, da je bolje, da se vrneva nazaj in poiščeva pot z označbami.
Vrneva se do točke, kjer na drugi strani potočka vidiva klopco, a kaj ko ne moreva do tja. Zaradi dežja, je Glinščica bogata z vodo, zato pade odločitev, da greva malo v hrib, do razgledne točke Muhovega gradu.
Na poti do tja srečava dve Slovenki, ki nama pravita, da krožna pot, kljub označbam, da je zaprta, funkcionira in je prehodna, če se malo zrineš čez. Hja, ni kaj, sem poslušne sorte in z mamo se ni za hecat.
Na poti do razgledne točke ugotoviva, da mami odpadajo podplati čevljev, zato se v hipu odločiva, da greva bolj na lagano, da podplati ostanejo na čevljih. Maširava po soncu, pojeva potičko, mandarince, poslikava čudovite razglede do morja in apnenčaste stene, se posončiva in z odlepljenimi, a še vedno delno prilepljenimi podplati, odpeketava nazaj do Prešerna.
V Dolini nas pričaka večerno sonce. Na trgu se okoli naju zaradi male psičke Bele, zbere gruča otrok. Navdudšeno naju ogovorijo v slovenščini. Med seboj govorijo malo po italijansko, malo po slovensko, podijo se skupaj po ulici, brez mobilnega telefona in žarijo radost, ki jo mnogim mestnim otrokom primanjkuje.
Podplati so ostali delno prilepljeni vse do Prešerna, a kaj ko rabi sedaj mama nove čevlje. Ni kaj, greva v akcijo. Takoj do Decathlona v Muggio. Da bo lahko hodila v hribe. Itak.
Medtem ko ji na probo nosim podobne čevlje, kot jih je imela sedaj, gledam čevlje še jaz. “Hmmm, tile Salomon pa izgledajo fino.” Jih dan na nogo. Kot uliti zame. Medtem ko hodim in mami prinašam že peti par čevljev, ji rečem: “A bi probala tudi ti Salomon.” “Ne, ne bi,” mi odgovori. “Jaz rabim bolj pohodniške čevlje,” mi pravi. “OK.” Maširam in nosim par za parom, mama pa hodi gor in dol po trgovini, a v finale prideta dva para. Razmišlja, ali bi vzela ene ali druge, ko ji rečem: “Pa daj probaj še tele Salomonke. Jaz jih bom vzela.” In res jih proba. “Oooo, tile so pa najboljši,” pravi. Itak, da so. Obe kupiva torej Salomonke. Velike in male Salomonke za veliko hči in malo mamiko.
V dolino Glinščice se še vrnem, da z novimi čevlji obhodim, kar se obhoditi da.
