Obletnica

Februar je v naši družini mesec praznovanj rojstnih dni. Med 3. in 9. se zvrstijo osebni prazniki cele serije mojih bližnjih, z očetom, kot prvim na čelu, ki slavi 3.2. In prav 3.2. je tudi moj praznik, saj je, po nekem hecnem naključju, datum mojega krsta sovpadal z njegovim rojstnim dnevom. In takrat, v tistem obdobju, je med nama bilo veliko napetosti in v srcu precej bolečine, verjetno na obeh straneh. Njegov rojstni dan je postal najin skupni praznik. Hmmm, verjetno z nekim razlogom, ki ga takrat nisem videla.

Na krst sem povabila družino in prijatelje, a moj oče v cerkev ni zmogel, saj se je, ravno pred odhodom, začel počutiti slabo. “Zbolel je,” je rekla mama. “Ja prav, pa naj bo doma,” sem si mislila, a mi je bilo žal, ker tudi on potrebuje duhovno ozdravljenje, saj je že v mladosti obrnil Bogu hrbet. Oba z očetom sva si po karakterju kar malo podobna, hitro zavihtiva jezik in greva v napad, kadar se pripravlja nevarnost in prav midva v naši družini sva bila tista, ki so ju duhovne sile zla najbolj uporabljale, da bi nas zastrupile in med seboj skregale.  V družinah se prelije največ besed, ki niso nikomur v izgradnjo, ker za štirimi stenami, potreba po notranji kontroli ponavadi popusti. Pa to ni prav. S svojim nepremišljenim obnašanjem smo le orodje, ki deluje proti nam samim, a se tega ne zavedamo.  Nepoznavanje Božje besede, ki je vir prave ljubezni, vodi do propada odnosov, družine in skupnosti. 

Ko se zgodijo krivice, se išče krivca, a naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem in svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. A le kdor to ve, se zna boriti drugače, midva z očetom pa takrat tega nisva znala in sva padla v past neodpuščanja, tako da naju je oba bolelo. A Bog je našel mene in me začel voditi po poti notranjega ozdravljenja, me počasi opremljal z njegovo milostjo in modrostjo, da me zaceli, nas poveže.  Bog je ljubezen in ima moč zalepiti vse kar je razbito in uničeno, če so le posamezniki sposobni pogledati čez lastne planke, prenavljati um in izbirati prave odločitve. Le tako lahko družina postane močna in zdrava celica, da se obvaruje pred napadi zla, da se zavestno odloči, da z njim ne bo več sodelovala. A nekdo mora začeti in pri nas je Bog najprej našel mene. Zaradi hvaležnosti, kar je naredil v mojem srcu, sem se odločila, da se krstim.

Bila sem nevedna nova stvaritev, brez korenin in izgrajene identitete.  Vstopila sem na pot učenja, brez da bi vedela, da se pred mano pripravlja nevihta neviht. A bila sem poslušna, notranje sem rastla in iskala trdno skalo, na katero bi se prestavila, da se lahko ozdravim in vidim življenje drugače, kot mi ga želi pokazati svet.

 

Danes razumem zakaj se določene bolečine, slabosti in neugodnosti zgodijo v fizičnem telesu, danes mi je po milosti občasno dano videti v duhovni svet, kjer potekajo prave bitke, preden jih v fizičnem sploh zaznamo. Mislila sem, da bo s potopom v vodo svet drugačen, da se bo v srcu zgodila korenita sprememba v hipu, pa se ni. A želela sem se učiti in naučiti slišati Božji glas in spoznati resnico s strani pravega kreatorja, Boga samega. Svetega pisma do takrat nisem prebirala. Če povem po resnici, ga nisem prav nič razumela in mislila sem si: “Kdo sploh to razume? Nova zaveza je še nekako berljiva, Stara zaveza, z izjemo Geneze, pa je zame too much.” Moj duh ni bil pripravljen, Sveti duh v meni je bil sicer posejan, telo z možgani vred, ki so toliko let služili in se napajali s pametjo sveta, niso bili pripravljeni na močno duhovno hrano, moj duh je potreboval božje mleko, kolostrum, da me počasi nahrani, okrepi, preden dobim zobe, začnem žvečiti duhovno meso in vihteti bojevniški meč. Dojenčki ne morejo vihteti meča, nimajo duhovnih mišic, nimajo kondicije.

 

A Sveto pismo je čakalo name. Božja Beseda je hrana Svetega duha, ki živi v nas. Brez božje hrane, Sveti duh v nas ne more živeti, kaj šele rasti. Brez božje hrane hodimo naokoli v nevednosti sveta in se prilagajamo temu svetu, čeprav znotraj nas raste uporniški duh, ki se upira in kriči, a na ne pravi način, namreč pogosto otrdelo udriha, da se dvigne nad sogovornika, a znotraj nas pušča razdejanje in  polomi v nas samih tisto nežno drobno bit, ki je izvir pravega življenja. Kolikokrat se je v meni dvignil ta uporniški duh,  sekal vse naokoli, ranil marsikoga ali pa se je včasih dvignil samo zato, da bi ranjena duša dobila potrditev, da je nekaj vredna, pa tudi če od nekoga, ki ima tudi sam upornika v sebi. Uporništvo brez pravega vodstva in častnega namena je nevarno.

 

Svojo prvo duhovno hrano sem dobila od prijatelja Ljuba. Ljubo je ljubil Boga daleč pred mano. Takrat se mi je zdel fanatik, ki vsak pogovor obrne na Jezusa, a Ljubo je našel svoj mir. Nisem ga razumela, a sem občudovala njegov žar za Boga. Ko so me preizkušnje sveta pred dvanajstimi leti spotaknile, da sem okrvavljena obležala v prepadu sveta, na smetišču odpadnikov, sem šla iskat Boga v druge religije, a na koncu me je našel Jezus. Hecno, a ne. Okoli riti v” varžet”, pravijo, in tako je bilo.

 

Ljubo mi je prvi podaril prvo Novo zavezo, ki je takrat sploh nisem odprla. Postavila sem jo na polico in bila sicer hvaležna, da imam sedaj del Svetega pisma tudi sama doma. To pa je bilo vse. Ljubova Nova zaveza pa je čakala, da jo odprem in nekega dne jo za hec vzamem v roko in v njej zagledam datum 3.2.2014 s pripisom: “V življenju moramo prehoditi mnoge poti in odpreti še več vrat, predno spoznamo, kaj je prava ljubezen… (1 Kor 13, 1-13)”. Ljubo mi je podaril Novo zavezo 5 let pred mojim dejanskim krstom, na točno tisti dan, torej 3.2. in danes od tega dne mineva 10 let.

 

Pa naj še kdo reče, da so to samo naključja. Zame naključij ni, je le moja pot, ki je bila začrtana že daleč pred mojim rojstvom. Lahko ji sledim in pustim, da me življenje preko preizkušenj uči in mojstri, dovolim, da me vodi čez ogenj in sem hvaležna, da na tej poti nisem sama. On je z mano,  Emanuel, čeprav ga ne vidim, se mi razodeva vsak dan posebej, z drobnimi čudeži in me boža z njegovo besedo, zaliva mojega duha in me vodi v duhovni rasti. Opremlja me za boj in v meni dviguje njegovo avtoriteto, ker ve, da s svojo se lahko samo polomim. Druga varianta pa je, da pozabim na te duhovne pravljice, grem nazaj v svet, prevzamem vlogo žrtve, ki jo svet tako zelo hoče nalepiti na mene in se vrnem nazaj, na mesto, kjer sem bila prej. Da stopim v vlogi polomljene žrtve z novo identiteto vdove v stare čevlje. Ne hvala, kajti zelo verjetno je, da bom obtičala kje v smrdljivem blatu. Zame ni dvoma, kam grem. Grem samo naprej, po poti, ki vodi do Ljubezni. Trkam na vrata in vstopam in trkam dalje, da se odpirajo in odpirajo vrata novih spoznanj v globino Njegove skale.

 

Ljubovo sporočilo pred desetimi leti je bilo zelo preroško, saj sem v sebi iskala pot do izvira ljubezni. Pred leti, ko sva se z Bogom že pogovarjala nekaj let, sem mu na skrivnem rekla : “Bog, zelo sem ti hvaležna, da si me našel. Ampak jaz v sebi čutim, da ne znam prav ljubiti. Nauči me ljubiti. Kaj sploh je ljubezen?” 

 

Krvave družinske preizkušnje so zlomile otrdelost mojega srca in me odprle za Božjo ljubezen. Oba z možem sva se v zadnjih letih njegovega življenja povezala v tej božji ljubezni in skupaj stala pred prestolom milosti, z odprtim srcem in nadnaravno močjo, da sva zmogla to, kar je v življenju najtežje – slediti luči vsak na svoji strani večnosti, jaz tukaj, on pa tam, kjer je doma ljubezen. 

In danes mi mnogi pravijo: “Ti si se čist vrgla v to.” Ja, si mislim, brez predaje, ni njegove zmage. To je pač to… Dopuščam, da me vodi Njegova modrost, pokrita z njegovo milostjo in pogumno hodim naprej, z mirom v srcu. Le da to mnogi vidijo kot slabost, jaz pa vem, da sem v tej slabosti zmagovalna. To je to. ,

 

1 Korinčanom 13

“Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.  In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine.
 
Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.  Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
 
Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.”

Pričevanje iz mojega krsta

Predhodna objava

Sprehod po dolini Glinščice

Naslednja objava

Prva spoved v samostanu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prični s tipkanjem za iskanje želenega prispevka
Na vrh