Pred dnevi se lotim košnje trave. V mini kosilnico vstavim napolnjene akumulatorske baterije in želim pred kosilom zaključiti z delom. A kosilnica se zapelje samo nekaj metrov, nato usahne. Pa kaj je sedaj z njo? Saj so baterije polne?
Akumulatorski bateriji vzamem iz kosilnice, ju priklopim, a ena baterija ostaja mrtva, se ne prižge. Zamenjam polnilca. Nič. Postopek ponovim. Brez uspeha. Ne dela. Baterija je neodzivna. Ne regaira na nikakršen polnilec. Očitno sem s košnjo za ta dan zaključila.
Naslednji dan poskusim ponovno. Brez spremembe. Ampak, resno? Kaj je s temi mašinami? Enkrat ena, drugič druga. Več kot jih imaš, bolj štrajkajo. Tudi s klimo je bilo enako. Ko smo imeli obiske, želim vsa navdušena pokazati našo najnovejšo pridobitev, klimatsko napravo. Je delala ravno 5 minut, ko se je izkopila. Ponovni vklop je bil mogoč le če smo izklopili elektriko v celotnem stanovanju. Takšen postopek zagona klime, ki je žal delovala največ 10 minut, smo ponavljali kar 6 mesecev, ko mi je dokončno presedlo in sem poklicala monterja, naj le pride pogledat, kaj je narobe. Pa je prišel in ugotovil, da ni prav nič narobe. A klima še vedno ni delovala. Pa sem klicala dobavitelja klime, me je vodil čez postopek diagnostike in ja, klima je zaznala neko napako. Sva se domenila, da ga pokličem, čez kakšen mesec. V tem času klime nismo potrebovali. In po enem mesecu je bilo s klimo vse v najlepšem redu. Klima ni več imela nikakršnih problemov.
Takšne zgodbe imam tudi s tiskalniki, računalniki in drugo elektroniko.
In ker sem tega že vajena sem rekla sinu, pa dajva molit za tole baterijo. On pa meni :”A ti to resno?”
“Ja, itak, da resno.”
“Dragi Bog. Eto tukaj je tale baterija, ki nagaja. Verjameva, da jo ti lahko popraviš, midva je ne znava. Pa ne bi ove kupovali. Daj zrihtaj, da bo delala. Amen.”
Nekaj dni je baterija ležala na tleh hodnika, potem pa me je prešinilo. “Saj res, baterija.”
Jo priklopim na polnilec in ta ta – baterija dela. Da se prepričam, če bo šlo tudi v kosilnici, letim na vrt, vtaknem obe bateriji v kosilnico , jo zaženem in se mi zapoje. Aleluja, ti si res velik. Ko tako slavim Boga in kosim, mi začne Bog govoriti: Ja, tako kot s kosilnico je tudi z možgani. Prav z enako lahkoto jaz popravim možgane in telesne okvare. Veruješ? Zmoreš? Baterija poganja kosilnico, možgani poganjajo telo in živce. In ko se takole pogovarjava zaslišim: “Mami, pa kaj delaš zdej? A ti resno? Kosiš? Midve greva, a si pozabila? Pohiti.”
“Ajoj, pa ravno sedaj, ko se tako lepo pogovarjava,” si mislim. Ne mi zbežat Bog, moram it, saj veš kako je z otroci. Skos nekaj.”
Si mislim, da lahko mnogo bralcev zavija z očmi: “Pa kaj zdej tale nekaj sanja o bateriji. Koga to briga.”
Briga mene in Boga. Ker sem se naučila, da mu dajem zasluge za velike in male stvari. Vse mu je pomembno. Saj tudi mi pravimo: “Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.” In verjetno tako razmišlja tudi naš nebeški očka. Mu je treba dati slavo v vsakem primeru. Nekaj sem se v tem času že naučila. Naključij ni, je le njegova pot ali pa moja, le da če hodim po svoji poti vmes padem v kakšno jamo, se zalepim v nastavljeno past ali pa me kaj piči in takrat sem lahko tečna jaz in pikam dalje. Kaj ni bolje, že zaradi moje okolice, da ne trosim strupa naprej. Sem utrujena eksperimentiranja. Trenutno mi najbolj paše, da se mu prepustim, naj hodi pred menoj. V vsaki situaciji. Ker utirati pot skozi džunglo sveta, kjer preizkušnjam ni videti konca, je precej utrujajoče. Naj hodi pred menoj, jaz pa mu sledim, v njegovi luči. In pojem: Jesus. Lover of my soul. I will never let you go.