Pirhi, šunka in Jezus

Kdor ne čuti, kako temno je, se ne poda na pot iskanja svetlobe.

Phil Bosmans

Zapis ob veliki noči

Danes je velikonočna nedelja. Velik praznik za veliko ljudi. Tudi zame. A ni bilo vedno tako. Če se zazrem vase in pomislim kako smo v naši družini nekoč doživljali ta praznik, se lahko s hvaležnostjo zahvalim Bogu, da mi je dal milost in mi odstranil luske z oči, spremenil srce, da lahko vidim veličino Jezusovega dejanja na križu, ki presega religiozne obrede prenajedanja in umetniškega ustvarjanja. Zame je velika noč, iz čisto običajnega dne, postala res velika noč, ki jo slavim vsak dan. Človeška misija nemogoče je postala božja misija mogoče, kajti našemu Bogu je vse mogoče. S tem, ko je na križu izjavil “It is finished” (v angleščini se precej bolje sliši), je premagal zlo, nam odpustil in nam pokazal pot do prave moči, ki je v njegovi ljubezni.

Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma (Luka 24, 45).

V tem času so socialna omrežja polna objav vzorno obloženih miz. Slike pogrinjkov in dobrot, da se ti cedijo sline, umetnije na pirhih pa ti jemljejo dih. Na žalost nisem umetniško nadarjena in barvanje pirhov mi nikoli ni šlo dobro od rok, a takrat, ko se mi je Jezus približal in me povabil, da ga bolje spoznam, sem začutila, da je čas, da se potrudim in vendarle sodelujem v ustvarjanju umetnij na kuhanih jajcih. A moj trud je bil bolj kilave sorte. Sosedovi pirhi so vedno lepši, tudi potica je najboljša tista, ki jo dobimo od tete Mace. Si večkrat rečem: “Vsak ima svoj namen in kuhanje nedvomno ni moje poslanstvo. Raje jem, kot kuham.”

A za veliko noč pirhi morajo biti na mizi. Se pač spodobi. Velika noč je vendar velik praznik. Največji. Tisti, na katerem temelji krščanska vera. Smrt in vstajenje Jezusa. In običaj je, da se vse napečeno in skuhano tudi poje, da so po veliki noči vsi trebuhi res veliki in da po prazniku pride na vrsti tavelika dieta.

Velika je tudi simbolika v hrani. Rdeči pirhi simbolizirajo kaplje Jezusove krvi, hren predstavlja žeblje, potica krono, jajca oznanjajo pomlad in novo življenje, ki ga prinaša, prav tako je simbol življenja tudi kruh, cvetje pa naj bi bil simbol Jezusovega vstajenja od mrtvih. A kaj ko se pogosto vse vrti okoli hrane, na Jezusa pa se pozabi. Naše mize so polne kapelj krvi, kron imamo tudi veliko in prav slastno jih na veliko pečemo in jemo, medtem ko je Jezusova Beseda nekje v ozadju, če sploh je kje. Pozabljamo, da Sveti Duh, ki v nas živi, potrebuje duhovno hrano, ki je v Besedi, ne v šunki. Nič nisem pametna in ne modrujem, to pišem tudi sebi, ker rada jem, tudi šunko. A v zadnjem letu praznujem veliko noč vsak dan, zame je vsaka noč velika, tudi brez šunke. Ko se v zavedanju Jezusove smrti in vstajenja zbudim, povabim to vstajensko moč, da me napolni in prosim Svetega Duha, da me vodi skozi dan. Večinoma kar gre in lahko dan preživim zadeta od božjega miru, se pa zgodi, da mi odnese fokus na to kar vidim, takrat se z njegovo pomočjo lahko spet vrnem v stanje miru in se pripravim, da opravke v svetu mehansko opravim, vso čustveno navlako, s skrbmi vred, pa v molitvi zapakiram in mu izročim ogromen paket, da ga odnese, on že ve kam, ampak nedvomno stran od mene, ker teže sveta ne želim nositi na svojih ramenih, prav tako pa tudi svojih skrbi ne. Naj jih prevzame on.

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo (2 Korinčanom 5, 17).

Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? (Matej 6, 25)

Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.  In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. (Filipljanom 4, 6-7).

Vsi smo iz mesa in krvi in da zna meso slediti duhu, je treba duha zalivati. Le tako se lahko meso preobrazi. Ljubitelji žlahtne kapljice hitro najdejo izgovor, da zvrnejo še en glaž, pravijo: “Riba mora plivat!” in ja tudi Sveti duh rabi potoke fluidne Besede. Žal se naše “meso” ob šunki z jajci težko preobrazi samo od sebe, ker tisto o klinih, ko pravijo, da se klin s klinom zbija, ravno ne velja. Alkoholik ne bo postal absitent, če bo še naprej pil. Če hočemo videti spremembe v našem “mesu” in na našem mesu, moramo ubrati drugačno taktiko – duhovno. Prava preobrazba nas samih se začne v duhu. Lahko namreč do onemoglosti telovadimo, bildamo mišice, se gremo neke kao zdrave fore, ampak če se ne spremenimo v samem našem jedru, naši notranjosti, bodo uničevalni programi še vedno delovali v nas. Dobra novica je, da je z Jezusom možna popolna preobrazba za tiste, ki ga povabijo v svoje srce.

Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost (Jakob 4, 6).

In ko v tem prazničnem času na FB zasledim objavo, kjer so posamezniki izlili toliko svojega žolča ob napisu Jezus je živ, se sprašujem, ali so to morda tisti, ki so tudi jedli šunko in barvali pirhe ali pa so to morda takšni, ki se v življenju še niso znašli pred oviro, ki bi jo lahko s svojim veleumom premagali. No, saj ne da ne govorim iz lastnih izkušenj. Če si lahko dovolim, da me spomin zapelje v mojo mladost, ko sem se tudi sama čudila dejstvu, da nekateri res verjamejo, da je Jezus božji sin in da je celo vstal od mrtvih, se zavem svoje arogantne vzvišenosti. Za tiste, ki so zaupali v Boga, sem mislila, da so zavedeni, sama sebe pa sem videla kot razsvetljeno in napredno. Znakov ranjenosti, zvezanosti pri sebi nisem prepoznala, a dejstvo je bilo, da sem bila zaslepljena in paralizirana v ljubezni. Moje srce je bilo okamenelo. Ko sem bila napadena, se je iz mene vsul vulkan gorečih besed, ki so se najraje valile proti meni bližnim. V domačem okolju smo najbolj pogumni in si lahko največ dovolimo. Tako v bistvu nisem bila prav nič drugačna od zgoraj navedenih aktivistov, le da svojega mnenja nisem javno razglašala. Danes vem, da je ena izmed večjih pasti, kjer nas sovražnik vleče kakor želi, v lastnem ponosu, ki ga napaja naš um in se izgovarja na zdravo pamet. A žal ranjena duša, ki se zanaša na intelekt, Boga enostavno ni sposobna razumeti. Vedno znova se zapleta v nove pasti ega in pametovanju ni konca, dokler ne kapituliramo in se predamo. Zavedati se moramo, da je Bog ustvaril nas in ne mi njega, zato ga v stanju lastne ranjenosti ne moremo razumeti in pojasniti, lahko pa se odločimo, da mu zaupamo.

Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti, 3 brez srca, nespravljivi, obrekljivi, brez samoobvladovanja, divji, brez ljubezni do dobrega, 4 izdajalski, predrzni, napihnjeni. Raje bodo imeli naslade kakor Boga, 5 držali se bodo zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa njeno moč (2 Tim 3, 2-5).

Otopi srce temu ljudstvu, otéži mu ušesa, zatisni mu oči: da ne bo videlo s svojimi očmi, ne slišalo s svojimi ušesi, da njegovo srce ne bo razumelo, da se ne bo spreobrnilo in ne bo ozdravelo! (Izaija 6, 10)

In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi (Rimljanom 1, 28).

Zaradi lastne izkušnje vem, da so tisti, ki najbolj bentijo, najbolj ranjeni in potrebni ljubezni, a ne tiste človeške, ampak božje, za katero mislijo, da ne obstaja. Tako kot je našel mene in me usmeril na pravo pot, je Jezusovo poslanstvo, da pomaga vsakemu izmed nas. Tukaj je, med nami v duhu. Mi imamo lahko odnos z živim Bogom. Ali se tega sploh zavedamo? In to je sporočilo velike noči, da je Bog med nami. Emanuel. Poslal nam je Svetega Duha. Mi smo tempelj Svetega Duha. Naša telesa so bivališče Boga. Božja vstajenska moč mogočno deluje v nas. Prišel je čas za čudeže. Svet se prebuja. Ni več prostora za sivino. Je črno ali belo. Potrebno se je dvigniti iz lastne zasanjanosti in sprejeti odločitev – mu zaupamo ali ne? Božji mir je njegovo nadnaravno darilo. Vsak izmed nas ga lahko občuti. Božji mir je kot senzor znotraj nas, ki nam pokaže, koliko smo napolnjeni z njegovim Duhom. Naš tempelj mora biti poln duhovne hrane. Kot lonček kuhaj. Prelivati se mora iz nas v svet. Ko smo pod njegovim vodstvom , smo samo orodje v njegovih rokah. Za svet izgledamo malo zadeti. Tudi počutimo se lahko tako. Ampak vam iz lastne izkušnje povem, da je ta zadetost tako prijetna, da se jo vsak dan zaželim še več. Najboljša brezplačna droga ever.

“…kajti Bog je ljubezen.” (1 Janez 4, 8)

Ta svet nas želi ujeti v past, da mu služimo in se potrjujemo na način, ki nas ne more izpolniti. Sili nas, da se dvignemo nad druge, tudi če jih na naši poti precej poteptamo in poškodujemo. Žrtve niso pomembe, nam pravi. Zaradi lastne ranjenosti se hranimo na prejemanju potrditev, saj je treba v tem svetu nekaj postati, pustiti svoj pečat, biti opažen, viden, pomemben. Svet ustvarja nezdravo hierarhijo v obliki piramide, iz katere nas ne spusti. Zgoraj stoječi gnojijo spodaj stoječe, ki se pod pritiski dušijo. Kaj ne bi bilo lepše, če bi zgoraj stoječi sejali kvalitetna semena, da bi od spodaj lahko poganjala mogočna drevesa na katerih bi temeljila zdrava družba. Morda pa je čas, da se začnejo saditi drevesa, da prekinemo cikel gnojenja in se vzpostavi cikel rasti in preobrazbe družbe? Odvisno je od nas. Smo pripravljeni nehati gnojiti drugih in udrihati s svojim jezikom? Smo pripravljeni poiskati izvir lastne teme in se soočiti z lažno identiteto? Naj vam iz lastnih izkušenj povem. V hipu jo lahko izgubite. Vaša lažna identiteta se podere kot hišica iz kart. Prah ste in v prah se povrnete. Vaše prejete potrditve niso vredne prav nič. Tudi moje niso bile. Čez noč lahko izgubimo sebe. Včasih je tudi padec v gnoj milost, saj nam omogoča, da se soočimo sami s seboj.

Smrt in življenje sta v oblasti jezika, kdor a rad uporablja, bo jedel njegov sad (Pregovori 18, 21).

da dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta (Luka 6, 45).

ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni… (Rimljanom 12, 3)

Jezus je Bog milosti. Rad odpušča, še posebej tistim, ki so ga najbolj zavračali. Ko je umiral je rekel: “Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.” Svet se ne vrti le okoli nas in naših potreb. Z omejenostjo lastne pameti ne bomo daleč prišli. Sprejeti dejstvo, da je Jezus Bog, je nekaterim v času življenja težko. A Jezusovi učenci nosimo v sebi spoznanje in pomirjenost s svetom, ne glede na okoliščine, ki se dogajajo v nas in okoli nas. In ta mir je največje darilo, ki ga lahko prejmemo od našega nebeškega očeta. Mir, ki presega vsak um in varuje naša srca. Ne glede na to ali smo verni ali ne, mi smo minljiva bitja. Na tej zemlji smo le kratek trenutek in ko se naše življenje bliža koncu, takrat Jezusovi učenci preidejo v večnost pomirjeni, z nasmehom na obrazu. A tudi tiste, ki ga še niso spoznali, bo pred prehodom vprašal: “Greš z mano? Si pripravljen. Odpustil sem ti.”

Velika noč je praznik, ko Bog žrtvuje svojega sina, Jezusa, da reši človeštvo. Jezus ve, zakaj je bil rojen in kakšna je njegova misija. Njegova smrt je naša zmaga. Umre, da nam da oblast in zlomi moč sovražnika. S svojo smrtjo nam podari ključe, ki odpirajo vsa vrata in nam omogoča, da se priklapljamo na njegov izvor moči. On deluje skozi nas, v njegovi ljubezni, nas obnavlja, prenavlja, usmerja in uči. Pomaga nam, da se preobražamo v podobo, ki nam je namenjena, navsezadnje nas je Bog ustvaril po svoji podobi. Na nas je le, da ga sprejmemo in se ukoreninimo v novi identiteti, ki nam jo daje. Mi smo ljubljeni sinovi in hčere. Več kot zmagovalci. S smrtjo na križu je moč teme zlomljena, človeštvo je rešeno.

Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen (Rim, 10, 13).

Nekaterim gre v nos, da je umrl in vstal. Naš razum tega ne more doumeti. Kako lahko mrtvi vstanejo? Tudi Pavel v Korinčanom razglablja o vstajenju mrtvih in pravi, da če Kristus ni bil obujen, je naša vera prazna in vsi, ki o njem govorijo so pomilovanja vredni in so lažnive priče. Ko sprejmemo Jezusovo seme v svojem slabotnem propradljivem telesu, se dvigne nepropadljivo duhovno telo, ki živi v večnosti. Verjetno si marsikdo, kateremu je krščanstvo “kr neki” misli, da ga prav nič ne briga, kaj bo z njim, ko bo v zemlji, a najbolj osupljivo je, da njegova moč, ki izhaja iz duhovnega sveta, vpliva tudi na ta svet, na naše telo, naš mir in okoliščine, ki nas premetavajo. Pred leti bi rekla, da je Jezus za v znanstveno fantastiko, danes pa se veselim, da lahko to znanstveno fantastiko tudi živim. Biti Jezusov učenec je posebna čast. Njegova Beseda mogočno deluje v nas, da nas preobraža in vodi da začnemo hoditi po poti, ki nam je bila namenjena tudi v tem življenju. In prav zato je blagoslov, če se ti uspe priklopiti na moč Svetega Duha, ki ti ves čas govori in z novim rojstvom v tebi mogočno živi. Včasih ti lahko celo uspe, da prepustiš Svetemu Duhu, da iz tebe govori in postaneš orodje v božjih rokah. A biti orodje v božjih rokah pomeni biti Božji služabnik in hkrati strelovod za vse mogoče takšne in drugačne napade. A s ponižnostjo v zmagovalni avtoriteti, lahko posežemo po zmagah, ki so nam namenjene za njegovo kraljestvo.

Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. 17 Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih (1 Korinčanom 15, 16-17)

Hvaležna sem mu, da sem lahko del njegove zgodbe na zemlji tudi jaz. Da me je potegnil iz moje greznice in mi pokazal svojo milost in mi odpustil. Dal mi je novo identiteto. Ukoreninja me na skali, kjer se učim. Vtkal me je v kristusovo telo, da sem v neurju varna. Obnovil je odnose v naši družini. Rešil me je iz nerešljivih situacij. Finančno skrbi zame in podjetje, v katerem delam. Daje mi nadnaraven mir. V moje življenje je pripeljal nove ljudi, ki v tej nevihti stojijo z mano in me učijo. Vsak dan mi govori in vzpodbuja, da sem pred njem v ponižnosti, v svetu pa z njegovo avtoriteto. Učim se biti služabnik, a hkrati general.

Sprejel me je za njegovo učenko. Sedim v prvi vrsti in se učim, berem in preučujem in vsak dan posebej. Vodi me po poti življenja in me prenavlja. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, a da nas preobrazi, moramo biti mehka glina in suhi kot puščava. Vse kar je v nas otrdelo, je potrebno zlomiti in prelomiti, da sploh dovolimo in priznamo, da po naše pač ne bo šlo več. Tale moja vzgoja je tudi takšne posebne sorte, saj sem se po tem, ko me je našel, znašla pred tako visokim zidom, ki ga z lastno iznajdljivostjo in vso pametjo sveta ne morem preplezati. Lahko le sprejmem njegovo milost in pustim, da me s Svetim Duhom, ki mi ga je podaril, vodi po njegovi poti. In potem nekako gre. Dan za dnem, z mirom v srcu in novimi uao trenutki. In ko sedaj pogledam, kje sem bila in kje sem, lahko rečem: “Uaoo, se pa že nekaj pozna…Kakšna norica sem bila. Odpusti mi.” In vem, da mi je odpustil in mi odpušča, vsak dan posebej.

Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli (Matej 16, 17-18).

 Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave.

Nekateri znanci menijo, da se mi je odpeljalo, da sem postala “verski fanatik”. Nekateri pravijo, da sem religiozna. A biti veren nima nobene veze z religioznostjo. Živeti Jezusa in mu slediti nima veze z obrednimi ceramonijami, ki ne prodrejo do srca in grejo le v želodec. Vsak izmed nas naj pogleda v srce in poišče kakšne besede mu silijo iz ust. Obsojanje, obrekovanje, povzdigovanje svoje pameti. Verni ali neverni, vsi mi imamo enake izzive. Obrekujemo in ustvarjamo lastna pravila. Že Sveto pismo opozarja na pasti, ki nas čakajo. Zelo pa boli, ko se človek dvigne v imenu Boga, takrat je ranjenih mnogo.

Da se ponašaš s postavo, pa žališ Boga s kršenjem postave? (Rim 2, 23)

…prerekanje ljudi, ki so v umu pokvarjeni in oropani resnice ter mislijo, da je pobožnost le vir dobička (1 Timotej 6, 5).

Spletno stran sem začela pisati, ko sem prepoznala, da me Bog ves čas vodi. Želela sem popisati številne drobne čudeže v svojem življenju, mnogi so še ostali nepopisani. A tudi za veliko noč sem že doživela čudež. Pred leti sem se namreč udeležila duhovnih vaj v Stični in sem želela izvedeti ime duhovnika, kateremu sem se prvič zaupala, ko se mi je za veliko noč prav prešerno nasmejal iz prve strani Nedela. Resnično je zvest, tale naš Bog. Do sedaj me je rešil še iz vsake godlje in z mano je tudi v tej preizkušnji. Ne glede na to, kako se izteče, se učim, da se počutim zmagovalno.

Joel Osteen tako dobro pove, kaj je Jezus naredil na križu. It’s already defeated.

Kjer ljudje v ljubezni

drug za drugega

postanejo zopet ljudje,

se odpre nebo

nad zemljo.

Phil Bosmans
Predhodna objava

Shalom zate, Mojca

Naslednja objava

O, baterija dela

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prični s tipkanjem za iskanje želenega prispevka
Na vrh