Na vrtu naše hiše v Ankaranu stoji češnja. Že dvajset let jo je samo listje, a s češnjami nas v vseh teh letih še ni razveselila. Vsako leto na njej obvisi le nekaj rdečih zgodnjih hrustavk, ki so sicer velike, ampak jih je za prste ene roke. “Eto vam, za vzorec,” si verjetno misli :”Jaz sem svoje za letos naredila. Če me posekate, ne boste imeli kam privezati viseče mreže. Haha. ” In prav zato smo ji prizanesli in je ostala.
Občasno nas je sicer prijelo, da bi prostor namenili kakšnemu drugemu drevesu, a kaj ko bo trajalo nekaj časa, preden bo lahko drevo služilo občasnemu guncanju na viseči mreži. Da je pozicija ta prava za češnjo, naj bi tastu potrdil tudi radiestezist, prav zato je po prvi, v zemljo romala tudi druga, boljša, ki naj bi obilno rodila. Pa ni. Dvajset let ni bilo od češnje ama ništa. Un, deux, trois, quatre, cinq… voila c’est tout. Cel letni pridelek je tašča z veseljem ponudila vnukom: “Poglejte, češnje.” “Aja, kje pa so? Gremo raje na sosedovo, s katere kar dol visijo,” smo si mislili.
Mnogo besed je slišala tale češnja. Takšnih in drugačnih. Nekaj jih je letelo tudi na njen račun. Upravičeno, bi rekla. A besede, ki so bile pogosto v zraku, so bile kot bodeče puščice, ki so letele vsepovprek, verjetno so tu pa tam zadele tudi češnjo. Da imajo izrečene besede izjemno moč, tega takrat še nismo vedeli, zato smo z njimi ravnali izjemno neskrbno. Mene še danes prav hitro zasrbi jezik in vem, da občasno povem več, kot si Bog od mene želi, a danes, če mi kaj izleti, sem hvaležna, da se tega kasneje zavem in rečem: “Ojoj, mi je spet spodrsnilo. Nisem videla pasti. Odpusti mi, pomagaj mi, da iz mojih ust ne zleti nobena umazana beseda, temveč le takšna, da podeli milost tistemu, ki posluša. Hvala ti.” V tej hiši se je marsikaj izreklo. Dobronamerno, se razume. Ker smo vedno želeli dobro drugemu. A ker smo bili poškodovani in Boga nismo poznali, je sovražnik spretno izrabljal našo nevednost in nas uporabljal enega proti drugemu, nad hišo pa je razprl nekakšen pokrov, da smo se streljali v temi. Ja, so imeli hudobci pravi žur. Žal.
Danes hodimo z Jezusom, vsi po vrsti. Eni se učimo bolj hitro, drugi bolj počasi, a Jezus leze v naša srca in nam pomaga, da se osvobajamo nevidnih pasti, v katere smo se ujeli. Tudi hiša je postala kraj miru in blagoslova, kjer je bivanje prijetno. Je pa res, da vsak dan molim in z avtoriteto izjavljam blagoslove zaščite, ki nam pripadajo, ker smo, božji sinovi in hčere. Že res, da trenutno to počnem samo jaz, ampak deluje. Hiša je spet naša, Jezus jo je osvobodil.
Ko je lansko leto tašča po čudežu preživela in se nastanila v domu upokojencev, je hiša ostala prazna. Lansko poletje smo jo pospravili in nad njo prevzeli duhovno oblast. Vse prostore smo blagoslovili v imenu Jezusa in ukazali vsem nečistim duhovom, da se poberejo stran, saj se tukaj nimajo več pravice zadrževati.
Ko smo letos po dolgem času prišli v hišo, smo opazili, da je češnja polna rdečih češenj. Neverjetno. Po dvajsetih letih je češnja številka dve, deset let prej je bila jalova tudi češnja številka ena, mogočno obrodila.
Ko sem takole premišljevala o češnji, me je Jezus spomnil na smokvo in moč prekletstva. Jezus je smokvo preklel in se je posušila. Hm, tudi naša češnja je bila vrsto let pod prekletstvom. Večkrat so se z nje delali norca, češ: »Samo perje jo je. S tole češnjo ne bo nikoli nič.« Da ne govorim o hiši, kjer se je čutilo, da nisi sam. Nečisti duhovi imajo pravico, da te nadlegujejo, če puščaš vrata odprta in pri nas je bil prepih in je vleklo ves čas.
Jezus nam je odpustil in nas blagoslavlja. Vidim pa, da nam je odpustila tudi češnja. Vse kar je viselo nad hišo je zlomljeno v imenu Jezusa. Vse kar je viselo nad družino, je prav tako zlomljeno, v imenu Jezusa. Jaz in moja družina služimo Gospodu. Nobeno oblikovano orožje ne bo uspelo proti meni in moji družini in vsak jezik, ki se bo na sodbi dvignil proti meni in moji družini bo razkrinkan, utišan, obtožen in obsojen v imenu Jezusa. Mi smo ljubljeni sinovi in hčere, v krvni zavezi z Jezusom. Preliti z njegovo krvjo. Rišemo linijo z Jezusove krvi nad nami, našo družino, našimi premičninami, nepremičninami, službo, živalmi. Vsakršen napad na nas se vrne k pošiljatelju v 100 x moči preden pride so nas. Oblečeni smo v popolno božjo opremo (Ef 6,10). Amen.
Ko gledam letos tole češnjo, se mi poje… vidim, da ni bil problem v češnji in njeni muhavosti, ampak v nas samih. Naše besede so jo poškodovale, a Božja avtoriteta, ki je prišla iz naših ust, jo je osvobodila. Aleluja. Hvala ti Jezus. Vodi nas, vsak dan. Spuščamo in prepuščamo vse tebi. Naj tvoja moč v nas silovito deluje, vsak dan posebej.
Hm, če se to zgodi s češnjo, kaj se dogaja z nami, z našimi celicami. Lahko sploh uspevamo, če iz nas letijo strupene puščice? Se kdaj to vprašamo? Kaj delamo sebi in svojim bližnjim zaradi pomanjkanja znanja?
Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja. (Ozej 4, 6)
A pod njegovim okriljem lahko uspevamo. Tako kot uspeva tale naša češnja, ko je duhovni pritisk nad hišo popustil in je v njo posvetila Njegova Luč. Hvala ti.
Aja, pa hvala tudi za češnje. Sladke so.
