Danes je zame praznik. Praznujem novo življenje in se veselim vseh daril Svetega Duha. Že v petek smo začeli s praznovanjem praznika v KC Ljubljana, danes zjutraj pa smo slavili skupaj s cerkveno skupnostjo MKS, kjer je bilo vzdušje kot na pravem rock koncertu. Cela dvorana je glasno prepevala in se veselila. Joj, kako je lepo, ko se nas zbere za cel pevski zbor, staro in mlado in ko vsi pojemo v duhu, da bi ga prejeli še več.
1 Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. 2 Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 3 Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 4 Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.
Apostolska dela 2, 1-4
Po kosilu si vzamem čas za krajšo refleksijo in hvaležnost, da se je božja milost izlila name še takrat, ko sem sedela na dveh stolih hkrati. Včasih so mi bili krščanski prazniki “kr neki”, binkošti sploh nisem vedela kaj naj bi bili. V naši bivši Jugi jih nismo nikoli praznovali, niso bili frej dan. Danes pa so poleg božiča in velike noči, binkošti moj dan, dan darov božje milosti, zame. Dan, ko slavim, da lahko govorim v jezikih, ki jih običajni ljudje ne razumejo, ampak moje čebljanje razume Bog. Ko sem pred leti poslušala govoriti druge, se mi je zdelo, da meni ta dar ni namenjen. Moj um je bil v oblasti razuma in kakršnokoli nerazumljivo govorjenje se mi je zdelo smešno. Danes pa vidim, da je govor v jezikih skrivno orožje, ki ga lahko uporabimo tudi takrat, ko se nam um upira in težko izusti besede, nerazumljiva govorica pa lažje leti iz nas, tudi če je komu namenjeno, te itak ne razume. Glavno je, da se pred govorjenjem priklopiš na Boga, ki te usmerja. No, nekateri imajo dar interpretacije jezika Svetega duha. Vsekakor pa je že sam govor v jeziku dar.
Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. 5 Različne so službe, Gospod pa je isti. 6 Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. 7 Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. 8 Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. 9 Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, 10 drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. 11 Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.
1 Korinčanom 12, 4-11
Leta 2018 me je prijelo, da bi se zahvalila Jezusu za vse kar je naredil v mojem življenju in pot me je zanesla v Binkoštno cerkev v Ljubljani. Želela sem se mu zahvaliti, da me je potegnil iz teme in v meni se je prebudil glas, da je prav, da se krstim, čeprav takrat še nisem imela pojma, zakaj me vleče ravno tja. V naši vasi smo vedno veljali za ta rdeče in ene izmed redkih, ki niso sodelovali v vaški cerkvi in o katerih so govorili, da smo polni vsega, beri denarja, čeprav je vsak sosednji kmet precej bolj nabasane štunfe kot naša družina. A ker je moj ata rad imel nove avtomobile in denar vlagal v materialne stvari, da smo se lepše imeli, štunfi pa so zato bili luknjasti in prazni, so tako ljudje mislili in o nas tudi govorili, da smo bogataši. Danes to sicer ni prav nič pomembno in me ne gane več, a takrat me je precej motilo. Večkrat so se z menoj hecali na ta račun, meni pa ni bilo smešno. Ob neki priložnosti so mi dali letak Ata Štrumfa v podobi Kučana z rdečo čepico. Pa kaj mene briga politika. Ampak generacijske nalepke so bile prilepljene tudi name in se nikakor niso želele odlepiti. Morda sem prav zato Jezusa iskala izven lokalne skupnosti. Da bo moj Jezus drugačen od njihovega… In ko sem jim obelodanila, da se bom krstila v Binkoštni cerkvi, so mi rekli: “Joj, pa to ni prava cerkev.” Zame pač je. Jaz imam rada veselega Jezusa, ki živi v mojem srcu in ne visi na križu. Moj Jezus je doma v meni. In pojem mu vesele pesmi.
In tako sem že na drugem slavljenju Sabini omenila, da bi se krstila. Pa mi pravi: “Ti kar malo obiskuj slavljenja, pa boš videla, če ti bo to ok.” Ok, sem si mislila, bom pač hodila. Vsako nedeljo sem prišla v cerkev, skupaj s cerkvijo zapela nekaj pesmi, poslušala pridigo in pobrisala domov, brez potrebe po druženju. V cerkev sem hodila zaradi njega in ne zaradi ljudi. Imenitno se mi je zdelo, da so pridige v angleščini, saj mi je na tak način bila prišparana terminologija, ki mi je bila bolj nova, slovenskih prevodov, pa nisem toliko poslušala. Meseci so minevali in pot me je pripeljala na Camino (več si lahko preberete tukaj).
In po nekem čudnem naključju, ali pa tudi ne, smo pripešačili do Santiaga prav na binkoštno nedeljo. In šele takrat so mi začeli delati klikerji: “Kaaj, kakšno naključje? Jaz pa sem našla v Ljubljani binkoštnike. To je očitno znak, da sem na pravem mestu. A štorija v Santiagu se je takrat šele začela. Že dan prej so si moji kolegi uspeli čekirati povratni let do Ljubljane, meni pa nikakor ni šlo. Ko smo prišli do katedrale in se z ruzaki vred zvrnili po tleh, sem si mislila: Mah, bom že nekako prišla domov. Grem pa na vlak, če me ne letalo ne bodo vzeli. Rezervirali smo namreč nizkocevnovni let in po pripovedovanjih drugih, se lahko zgodi, da za kakšnega prostora zmanjka. Pač, bom že nekako, sem si mislila.
Mi pravi Iris: “Pa daj poskusim še z mojega telefona.”
Ne gre. Pa poskusi še iz Rokovega. Ne gre. Še Katja se ponudi. Ne gre. OK, pa ne gre, si mislim. Grem jaz v cerkev na obred. Pa mi pravi Iris: “Dej, bom jaz še poskušala.” Naš let je bil predviden ob 6.00 zjutraj.
In grem jaz v cerkev. Skupaj s celim svetom poslušam obred in kljub gneči, užijem nadnaravni mir. Po uri poslušanja španščine prilezem ven iz cerkve vsa mirna in se zleknem na ruzak, Iris pa mi pravi: Ej, ne gre.
“Pa kaj”, si mislim. “Bom že.”
Pade ideja, da gremo nekaj popit. Pajade, zakaj pa ne. In ko nas na binkoštno nedeljo leta 2018 greje špansko sonce, medtem ko srebamo osvežilno pijačo in se napajamo z zadovoljstvom prehojenega portugalskega kamina, poskusim, bolj z hec, kot za res, še enkrat čekirat karto.
Tata…. uspelo je. imam karto.
Na binkoštni ponedeljek priletimo domov. In tako je meni Bog potrdil, da sem na pravi, binkoštni poti. Zato so binkošti tudi moj praznik. Vsako leto si sedaj zaželim še več darov, še več moči, še večjo preobrazbo.
Očitno je Jezus hotel, da grem v cerkev poslušat mašo. Aleluja, si mislim, Glavno da sva sedaj v stiku. Povezana. vem, da si vedno z menoj, ne glede na vihar v katerega zabredem. Hvaležna sem, da se sukaš tudi okoli mojih domačih in se jim razodevaš, vedno bolj. hvaležna sem za vse nove ljudi, ki si jih pripeljal v moje življenje in mi pokazal kaj je v mojem življenju dejansko dragoceno.
Danes obiskujem tri skupnosti (MKS, KCLJ in BCLJ), ki so v Ljubljani. Vsaka od njih je nekaj posebnega in deluje na svojem področju srčno in odlično. Učim se žareti in živeti dejavno, a na način, da skrbi prepuščam Njemu, ki živi v meni, a je hkrati tudi v Očetu. In ker vem, da me ima Oče rad, se mu pustim usmerjati. Spoznavam svoje pomanjkljivosti in mu dovoljujem, da me usmerja. A še vedno se zalotim, da njemu pustim več, kot mojim bližnjim. Še vedno včasih rinem preveč na silo in se ne znam prilagoditi počasnejšemu tempu okolice…. no, morda mi enkrat le uspe.
Danes smo v MKS prepevali glasno in srčno. Komaj čakam, da spet zapojemo.
