Seme dvoma

V nedeljo že drugič doživim nenavadno telesno izkušnjo. V trenutku zagorim, koža postane živo rdeča, najprej na obrazu, nato še drugje po telesu. Peče, napenja vsako celico v mojem telesu. Kot da bi želele celice eksplodirati. Napad traja kakšnih 10 minut, nato se vse skupaj umiri in izgine, kot da ni nič. Ko me je prvič napadlo v začetku decembra, sem takoj pomislila na sovražnika, poklicala sem Barbaro in takoj sva začeli moliti. Pa se je v nedeljo ponovilo in molili smo vsi v naši družini.

Kaj je to za ena zadeva? Vem, da lahko sovražnik napade tudi fizično. Se mi je že zgodilo. Ampak ko me nekaj minut kasneje pokliče sestrična, ki je zdravnica in mi začne naštevati kaj vse je lahko vzrok in povedano ni prav nič lepo slišati, v mene pride dvom. Morda pa je res kaj narobe z mano? Kaj če je res? Kako bomo pa potem furali dalje? Mož ima diagnozo, ki je za zdravnike neozdravljiva, deklariramo na polno življenje, stojimo na božji besedi in kličemo v obstoj nekaj, česar že ne vidimo. Učimo se stati na božjih obljubah, da je ozdravljen po Jezusovih ranah, da je bolezen na križu.  Na polno se učim in čutim, da je Bog z nami. Kaj pa je sedaj to?  Jaz moram biti fit in močna, da pomagam njemu in zastopam zanj. In med sprehodom s psom dobim razodetje. 

Aha. Tako to izgleda. Dopustila sem, da je v mene prišel dvom,  ki me je oddaljil od obljube. Čeprav se drugače super počutim, je s telesnim napadom v mene prišel dvom in mi zasejal misli: Kaj pa če…? Želi oslabiti moč bojevanja z avtoriteto in močjo Jezusa Kristusa. Uničiti želi novo identiteto, ki jo dobivam in vzeti moč, ki se v meni izgrajuje s tem, ko zaupam njemu. Zakaj bi torej dovolila dvomu, da seje dalje? Kaj mi to koristi? Prav nič. Torej, kaj moram storiti? Ga zavrniti in zaupati, saj le z vero, lahko dosegamo čudeže. Paziti moram, kaj mislim, saj vem, da se fizično rojeva najprej v duhu. Torej, svoje misli moram imeti pod nadzorom in misliti, da bom premišljena  in da bodo moje misli izključno take, ki me izgrajujejo v to, kar želi Bog, da postanem.

Na drugi strani pa je moj mož, za katerega zastopamo, da je ozdravljen po Jezusovih ranah, in da je duhovno ozdravljenje že prejel, medtem ko v materiji še ni videti izboljšanja, on pa se mora naučiti, da zaupa Bogu, čeprav še tega v obstoju  ne vidi. Jaz sem zdrava, pa mi lahko strah prinese bolezen, on pa je v telesu bolan, a v duhu že ozdravljen. Absurd.

In moja današnja lekcija: 

Za oba pa je pomembno, da misliva to, kar želiva, da zraste.  Zdrav duh v zdravem telesu, je zlajnan pregovor, a drži. Zdrav duh pomeni, da so naše misli usklajene z Božjo voljo za nas. Mi smo zdravi telesno, če je zdrav naš duh. Tudi če smo bolni, lahko ozdravimo, če prenovimo svoje misli, prepoznamo čustvene rane srca, izženemo sovražnika iz naše glave in se napajamo v izviru žive vode.  Jezus Kristus je umrl zato, da mi lahko živimo v zdravju in svobodi. Bolezen je na križu. A na nas je, da smo budni in pozorni na sovražnikove pasti. Jezus ni prišel, da bi prinesel mir, ampak da nam prinese meč. In ta meč je božja beseda. Dal nam je na razpolago svojo kri, ki jo lahko uporabljamo za zaščito in obnovo.