Božanska zamenjava

Korona me je ujela v času, ko pri Ellelu poteka tečaj na temo odpuščanja in me nekako prisilila, na zoomiranje, moj mož, pa je odšel na srečanje v živo. Očitno sva morala biti vsak na svojem koncu.  Ob odhodu je sicer nekaj mrmral in negodoval, saj bi mu verjetno bilo bolj udobno  spremljati tečaj iz kavča, ampak ta je bil danes namenjen meni, njega pa je očitno  Sveti  duh moral obdelati v skupini, kjer se ga še bolj čuti. Aleluja, da je šel sam. 

Bog mi ga je danes pokazal, da moj mož operira v svojem tanku, se vozi po isti špuri in ne vidi izhodov iz tiste zagrajene avtoceste. Bog  ga sicer nagovarja, da stopi iz tanka, a ga ne sliši, saj se v tanku nič ne sliši. Iz tanka je tudi  pogled zelo omejen, z dolgo cevjo lahko streljamo v neprave tarče. Prav tako smo v tanku zelo okorni in se težje prilagajamo, težko se obrnemo in nismo hitri za spremembo. Danes pa je svet okoli nas ena sama sprememba. Poznati moramo okoliščine in širiti obzorja za različne resnice, brez da se ujamemo v past obsojanja. 

Verjetno se več ljudi vozi v tanku. Tudi jaz sem se, samo da sem bila včasih kot rjoveč bik, ki kot na bikoborbi čaka, da bo z rogovi nabodel torrerosa, bikoborca, pa ga v resnici ne, ker ga slednji ves čas provocira in mu nastavlja pasti. Bik misli, da je njegova tarča rdeča zastavica, a je le orožje v rokah sovražnika, ki bika spravi do stanja besa, utrujenosti, obupa in na koncu ga privede v smrt. “Paf, pa sem te , ”  verjetno reče zmagovalni bikoborec, ves pošprican in ovenčan z bikovo krvjo. 

Hja, pa to ne velja za nas? A da ne? Kaj nismo tudi mi eni biki, ki se zaganjamo v neprave tarče in nas sovražnik tako lepo vleče za lase, da cvilimo in se med seboj obmetavamo, dokler se ne utrudimo. No, nekateri pa se raje vozijo v tankih in nič ne vidijo in nič ne slišijo, ker je življenje ok in iz njihove perspektive je kot je in je treba pač zdržat. Pa bolje je, če rineš v smer, ki jo dobro poznaš, saj je vse novo lahko nevarno.

Zase vem, da so me nekatere stvari v moji mladosti zelo zaznamovale. Čeprav sem morda spolno zlorabo pometla pod preprogo, danes vem, da je takrat v moje življenje vstopil še nekdo, ki nima telesa ima pa zelo slišen glas. Prilezel je v moje možgane in me polnil z mislimi, ki mi niso bile v izgradnjo. “Nisi dobra. Ne znaš, nimaš pojma, poglej kako to drugi počnejo. Pa kaj misliš da si. Hahaha, a ti misliš, da kaj veš? Kdo bo pa tebe hotel? Saj nisi sposobna? V ničemer ne boš dobra. Kako si grda. Debela si. Poglej si zobe. Haha, špeglarka z razmakom med zobmi. Pa ušesa ti šrtlijo….” Da niti ne nadaljujem, ker ni konca, ampak kraj pa je, z Jezsuom je teh misli konec.

Če pogledam sebe in moža, sva zaradi svojih vrst trmoglavosti in uporništva, vsak je dobil svojo porcijo,  vozila življenje precej na ozko, z mnogimi omejtvami in odrekanji. Pa da ne bom razkrivala sedaj moža, povem zase, da sem od rane mladosti bila upornica. Moj jezik je bil našpičen,  še posebej proti mojim staršem, moji mami in očetu. Po eni strani sem jezikala nazaj na polno,  hkrati so v mojem srcu rastle trdnjave in obzidja, da me nihče več ne bo mogel prizadeti. Moja dejanja uporništva so izvirala iz jeze in inata: “Mene pa že ne bojo….. Ni šans, da to dovolim….. Briga me….. Ko se je komu zgodila krivica, sem bila prva, ki sem si nataknila rogove, da se zapodim v krivičnega nasprotnika. Krivice nisem prenesla. Bolj ko me je jezila krivica, več krivičnih dejanj sem privlekla nase. Na koncu je bilo že tako težko, da me je použila jeza in sem padla na kolena. Ne zmorem se več sama boriti proti takemu krivičnemu svetu. Spraševala sem se, kako je mogoče, da se meni dogaja toliko krivic? Kako to, da moji starši tega ne vidijo tako? 

Ko enkrat začneš raziskovati življenje in se potapljati v globine ugotoviš, da življenje ni to, kar ti misliš da je,  kar ti kaže  svet in kar poznaš. Življenje je pot raziskovanja nepoznanega. Rane iz mladosti nas pogosto zaznamujejo tako, da se zapremo in preživimo življenje v tanku ali pa tekamo brezglavo kot biki, nekateri morda iščejo potrjevanje, drugi pa živijo na ramenih drugih, nekateri pa so v konstantni depri in ne zmorejo iz vloge žrtve. Lajf pač ni zmeraj fer, ampak nas vodi skozi tunele in vratolomne ovinke, včasih se obrnemo tudi na glavo, ampak če se držimo življenja, obstanemo.

Danes mi je jasno precej več, zato tudi odkrito pišem. Morda se v podobnih zgodbah najde še kdo, pa ne ve, kako bi šel ven. 

Čeprav sem sama včasih mislila, da so kristjani zavedeni fanatiki, me je očitno Jezus izbral, da me preizkusi, saj je prav on v meni naredil čudež in mi dal novo identiteto.  Sedaj sem jaz ena izmed ubrisanih fanatikov, ki govorim : “Haloooo. On je živ. Dejansko vam lahko spremeni življenje. Poglejte kaj dela z mano. Adijo pamet. Vse na glavo. Jaz govorim o Jezusu, včasih pa sem ga obsojala. Z njim v srcu sem dobila novo identiteto in postajam imuna za mnenja drugih ljudi. Ne bodo me sodili oni, temveč on. Postajam boljša oseba, bolj milostna, Bog me polni z modrostjo in mi daje nadnaravno moč, da preživljam nevihte pokončno. Če je mene obdelal, potem  lahko vsakega. Za njega ni težkega kalibra. Vse nas ima enako rad. Pa to ni neka zlajnana fraza, ampak resnica. Kdor zmore, naj razume.