Sonce v srcu je krščanska organizacija misijonarjev, ki so pred leti delovali tudi v Sloveniji. Ob neki priložnosti so se oglasili tudi pri meni v službi in z njimi je povezanih kar nekaj drobnih čudežev, ki so naznanjali, da je v življenju nekaj več kot samo materija, a ker mi je bil svet materije poznan, moj duhovni svet pa je bil osiromašen, jim nisem namenjala toliko pozornosti. Moje prepričanje glede duhovnega življenja je bilo precej trdno: “Super, da Jezus obstaja, ampak jaz ga ne potrebujem, mi prav fajn.” Pa sem se uštela.
Danes brskam po spominu in iščem drobne čudeže razodetja nadnaravnega delovanja v mojem življenju tudi v obdobju, ko sem bila trdno zasidrana v mesu in vidim, da je bil Bog že od nekdaj ob meni, čeprav sem ga stalno odrivala od sebe.
Prvi stik
Nekega popoldneva, ko so me lovili opravki, so me v službi (moji stari) poklicali, da želijo z direktorico govoriti neki tujci. Mislila sem si: “Zdej pa res nimam časa se še z njimi ukvarjat!”
“Francozi so,” mi pravi sodelavka in ker ve, da sem ljubiteljica francoščine, sem si vzela čas, da malo raztegnem moj francoski jezik. “Malo vaje ne bo škodilo.” In sem jih sprejela.
Šli smo v pisarno in popolnoma nevsiljivo so se predstavili, kaj počnejo pri nas, kako delujejo, kakšne projekte imajo, kako zbirajo sredstva in komu pomagajo ter kaj nudijo podjetjem. Pogovor je tekel v lahkotnem in simpatičnem vzdušju in čeprav sem se v sebi čudila, kako lahko nekdo živi zato, da služi Bogu in nabira sredstva z obhajanjem podjetij in posameznikov, so me očarali. S seboj so prinesli simpatične koledarje z izbranimi mislimi za vsak dan v letu, ki so jih prodajali kot poslovna darila in sem rekla: “Ok, jih vzamemo 10 komadov.”
“Jih prinesemo naslednjič,” mi pravijo.
“Ampak enega bi danes potrebovala, se dobim s prijateljem, pa bi mu ga podarila,” jim pravim.
“Pa tega vzemi. Ostale pa prinesemo jutri.”
“OK.”
Preden so odšli so me vprašali, če želim za njimi ponavljati neke besede, da sprejmem Jezusa v svoje življenje in ker smo se tako dobro ujeli, sem rekla: “Velja.” A sem si mislila, saj so samo besede, kaj mi bodo. Ponovim bolj zato, da naredim veselje njim. Kaj bo Jezus meni. Takšnega Jezusa, kot ga imajo v cerkvah po Sloveniji, jaz niti nočem. Beseda kot beseda. Slišiš, ponoviš in pozabiš. Pajade…. Seme je padlo, le še prst je bilo potrebno zorati in pognojiti, da bo seme moglo rasti. Čez nekaj let je prišlo temeljito oranje znotraj in zunaj mene.
Popoldne pridem do prijatelja in mu podarim novo pridobitev. Tega v trgovini ne more kupiti. Je skoraj unikat, si mislim.
Pa se mi nasmiha in me vpraša:”Kje pa si tole dobila?”
“Zakaj pa te zanima? A ti ni všeč?” me zaskrbi.
“Zato, ker tale koledarček že imam. In ne boš verjela, danes zvečer sem z njimi zmenjen.”
“S kom?”
“S Saro in Erico iz Sonce v srcu.”
Jaz pa: “Kajjjj. Kako je svet mali.”
Z Erico in Saro smo ostali v stikih, jaz pa sem imela priložnost vaditi svojo francoščino.
Novoletna zabava
Vsako leto so organizirali novoletno zabavo na katero so povabili svoje podpornike. Počutila sem se dolžno, da grem, pa sem rekla sinu: “Ajde, pejt z mano, da ne grem sama.” In je šel. Ko sva prišla tja, nisva nikogar poznala. Vzdušje mi je bilo malo čudno, na začetku se nekako nisva vklopila, saj sva iz svojega sveta vstopila v popolnoma nepoznan svet. Eno je, da pridejo oni k meni v moj svet, drugo pa je, ko pridem jaz v njihov svet. Bil mi je tuj in nepoznan. Način slavljenja in čaščenja Jezusa mi je bil smešen, precej drugačen od rimokatoliškega načina, ki mi je bil takrat poznan, a dolgočasen. Ampak, go with a flow. Če sva že tam, morava vsaj poskusiti uživati in se prilagoditi situaciji. Pa sem sinu svetovala: “Poskusi se prilagoditi, morda pa preživiva tole urco.”
Band je igral glasbo, ki mi je bila tuja. Niti ene pesmi nisem poznala. Vsa besedila so slavila Boga in Jezusa, kar je bilo zame v tistem času malo težje poslušati. “Ampak, ajde, če že sem tle, se prilagodim. Tolk se pa lahko tudi jaz potrudim,” si mislim. Pa si rečem v mislih: “Ko bi vsaj zaigrali edino pesem, ki jo poznam , Hallelujah Leonarda Cohena. To bi bilo pa top. Darilo zame.”
Kar naenkrat pa glasbenika pravita: “Sedaj pa ena pesem, ki jo ponavadi ne igramo.” In začneta igrati…. meni pa kocine v luft. “Kaj pa je zdej to, ko zaslišim… “
“Now I’ve heard there was a secret chord
That David played, and it pleased the Lord
But you dont really care for music, do you?
It goes like this, the fourth, the fifth
The minor falls, the major lifts
The baffled king composing Hallelujah”
“Aleluja”, si mislim, tale pa je bila dobra. Kakšna sinhronizacija misli.
Zabava je kar naenkrat dobila drugo dimenzijo. Zlila sem se z gosti in ko gledam sina, ga vidim, da ga zabava fant, ki obvlada balone. Prileti do mene z balonom v obliki meča in mi pravi: “Mami, mami, a veš da sem gledal tega gospoda, ki dela živali iz balonov in sem si v mislih zaželel, da bi meni naredil meč. Ampak mu nisem povedal. Kar naenkrat je prišel do mene in mi naredil meč. Kako je to vedel? Vsem drugim je delal živali?” mi raportira.
In jaz mu povem svojo zgodbo. Oba sva dobila darilo, ki sva si ga želela, brez da bi ga komu zaupala. Bog je prebral najine misli in nama želel pokazati, da je z nama, čeprav ga nisva poznala. V najinih srcih je bilo zadovoljstvo. V družbi Sonca v srcu sva vztrajala do samega konca. Mah, kaj nam bo ura, saj se nama ni nikamor mudilo, le v glavi sva se omejila, da bi lahko čimprej pobrisala iz zabave in opravila formalno dolžnost. No, Bog je očitno z nama imel drugačne načrte.
Sestra
Ob neki priložnosti sta prišli Erica in Sarah k meni v službo in pri vratih smo se zagovorile. Začela sem jim govoriti o moji sestri, ki jo še nista poznali in katera ni ravno pogosto prišla do mene v službo. Vsake kvatre se je morda zgodilo, da je kaj prinesla, ampak morda 1 x na leto. Ko takole klepetamo in se pogovarjamo o moji sestri pa se kar naenkrat pojavi na vratih, vstopi in preden bi uspele kaj izustiti, pravi: “Est-ce qu’il y a quelcun qui parle francais par ici? (Ali je tukaj kdo, ki govori francosko?)”
Me tri pa: “Kaajjjj pa je zdej to,” in se spogledamo in začnemo režati.
Pa me gleda sestra in pravi: “Kaj pa se režite? A nisem prav povedala?” Moja sestra ne govori francosko ampak imela je navdih, da izreče tale stavek, ko je vstopila, ni pa vedela, da so pri meni ravno v tem času dejansko dve Francozinji.
“Ja, zato, ker sta tile dve res iz Francije,” ji pravim.
“Nemogoče.”
E ja, nemogoče je mogoče.
Sitar
Ob neki priložnosti smo šle z Erico na kosilo. Nisem imela navade hoditi po centru Ljubljane, centra sem se ogibala po dolgem in počez. Nisem čutila, da spadam v mesto, a občasno me je pot le zanesla tudi tja, sploh če je bila pot neizogibna. Takrat sem si mislila: “Greva na kosilo na Cankarjevo, potem pa skočim še do Sitarja na Nazorjevo, da mi izdela žig.” Opraviva s kosilom in se med skupno potjo poslavljava misleč, da bo v vsakem trenutku katera od naju zavila v drugo smer. A najina pot je kar ista. Hodiva po Nazorjevi in pred Sitarjem se ustavim in ona z mano. Ko zaključiva ji rečem: “Ja nič, dej se vidiva drugič, jaz moram še do Sitarja skočit.”
Pa mi pravi:” Jaz sem tudi tja namenjena.”
“A bejž no.”
Hahaha, zdej sem že vajena, da kadar sem v njihovi družbi, čudeži ne izostajajo.
“Očitno tale Bog res dela svoje,” si mislim.
Dela, dela in pri meni še vedno dela. Več kot 15 let kasneje, je dela še več, a sedaj čudeže lažje prepoznavam in jemljem tudi življenje samo kot čudež.
Danes Erice in Sare ni več v Sloveniji, a ostali smo v stiku. Aleluja za njihovo delo in odpiranje src posameznikov. Sonce dejansko posije v srce.
