V začetku leta 2018 se mi je zahotelo, da bi skupaj, kot družina, odšli na počitnice z letalom. Na Kitajsko sem si od nekdaj želela, a nekako sem si zamislila, da bi občudovala kitajsko naravo in se izogibala mest. Vso to navdušenje sem poskušala prenesti na moža, pa je bil odločno proti. Rekel mi je, naj grem sama z otroki, on pa da bo doma. Mu tako paše.
“Pajade”, si mislim.
Poskusim v drugo.
“Ni šans, jaz ne grem,” mi pravi. “Pejte sami.”
“Prav, pa gremo,” si mislim in že pričnem gledati kako in kaj. Naštudiram plan in definiram termin. Pa rečem: “Zdej pa, dragi Bog, prosim, da mi jasno poveš, ali naj rezerviram tele letalske karte ali ne. Nič mogoče. Rabim jasen odgovor. In to v dveh dneh, če je mogoče. Hvala.”
In si mislim: “Ti šment, kaj naj naredim?” Čutim, da rabim nekam iti, pa ne vem, če je moja odločitev prava.
Še isti dan me pokliče kolegica in pravi: “Ej, si rekla, da bi šla enkrat na camino. Midva z možem greva konec aprila. A greš zraven? Čez nekaj dni rezerviramo karte. Si za?”
Jaz pa: “Kajjjjj? Saj ne morem verjet.” Še niti en dan ni minil, ko je že prišel odgovor od zgoraj. In še isti dan sem poklicala znanko in ji rekla: “Grem, top.”
In kot sem zapisala v letu 2018.
Bila je želja, prišel je klic in zgodila se je pot. Pot do sebe.
Hvala Jezus, da mi govoriš tako odprto.
