V mojem prejšnjem življenju sem preživela poslovno smrt, ki se ji reče stečaj, a le-ta ni bil plod mojega dela, temveč rezultat moje ujetosti in nemoči.
Pred več kot petindvajsetimi leti, ko sem bila še študentka, je oče odprl podjetje na moje ime, kjer sem bila direktorica in edina zakonita zastopnica. Sama sem študirala in me podjetje ni zanimalo, sem pa, kot pridna hčerka, hodila podpisovat, kar mi je oče naročil, da je za podpisati. Saj on že ve, kaj dela. Vedno je skrbel, da smo dobro živeli in imeli vsega v obilju, hodili na smučanje in na morje ter se trudil, ne vem sicer zakaj, da smo navzven imeli več kot ostali. Od nekdaj sem bila rada neodvisna in finančno svobodna, zato sem še v času študija dobila redno delo drugje, v “svojem” podjetju pa sem le podpisovala dokumente, ki so mi bili prinešeni pod nos.
Ob koncu študija se je od mene pričakovalo, da bom pomagala očetu in se zaposlila v našem podjetju in res sem se. Že kmalu mi je postalo jasno, da je moj način drugačen in očetovega, a ker jaz o poslovanju nimam pojma, sem se prilagodila in bila tiho. Nezadovoljstvo v meni je počasi raslo, saj sem videla, da temelji podjetja niso trdni in da način poslovanja ni v skladu z mojimi vrednotami. A izhoda ni bilo, podjetje je bilo moje, jaz sem bila edina zastopnica, vse kar se je dogajalo v ozadju, četudi je bilo v neskladju z mojo voljo, sem bila primorana podpisati. V tistem trenutku nisem znala in nisem vedela kako reševati nastalo zagato. Finančna neodvisnost mi je potešila notranje nezadovoljstvo, ki se je rojevalo iz vodenja, ki je bilo namenjeno preživetju, ne pa grajenju prihodnosti podjetja.
Občasno sem dobila napad slabe volje in popadek, da imam vsega dovolj, da želim ven, a ko sem s tem soočila očeta, je vedno imel ustrezen odgovor in zaigral na karto, da moj način ni pravi. Počutila sem se ujeto, utrujeno in staro. Program, ki me je veselil, je deloval, stike, ki sem navezovala z ljudmi, so mi bili v veselje. Spoznala sem čudovite ljudi, a dnevno pregovarjanje na različnih frontah in hkrati životarjenje zaradi plačilne nediscipline, so me izčrpavali.
Leta so minevala, ujetost sem nekako sprejela, a v določenih trenutkih mi je počil film in sem očeta prosila, da firmo prepiše nase, a tega ni želel storiti, češ, da gre v penzijo in da bo ob penzijo. Življenje je teklo dalje.
Pa je prišla kriza in s krizo tudi bančna grožnja, da moram za najete kredite, jaz kot lastnik, dati menice z osebnim poroštvom. Takrat je v meni spregovoril razum in tega nisem želela storiti, saj bi s tem uničila življenje moje mlade družine. Nepravilnosti, ki so se dogajale, so bile plod nepravega dela mojega očeta in ne mene zato sama njegovih napak nisem želela plačati. Podjetje je čez noč postalo nelikvidno.
Ker sem vedno želela imeti urejene račune in korekten odnos do strank me je dejstvo, da bodo ostale nekatere terjatve odprte, popolnoma podrlo. Polom podjetja sem vzela zelo osebno. S podjetjem sem se podrla tudi jaz. Moje ime je postalo umazano in jaz, ki sem se vedno trudila, da bi bila do vseh korektna, sem se morala biti “ta grda”. Bilo me je sram in najraje bi se udrla v zemljo, če bi se le lahko. Potrebovala sem pomoč, a od tistih od katerih sem jo pričakovala, je nisem dobila. Moji starši so ostali hladni in se obnašali, kot da je zlom podjetja samo moj problem. Jeza v meni je narasla do kolosalnih razsežnosti in moje telo je bilo prizorišče notranjih spopadov, ki so me uničevali.
K sreči je bila ob meni sodelavka, ki mi je pomagala pri urejanju formalnosti ter moj mož. Prijatelji, na katere sem se računala, so se odmaknili, a pomoč je prišla od nekaterih, ki so se pojavili od nikoder.
V nekaj dneh je bilo potrebno najti brezplačen poslovni prostor za skladiščenje vse zaloge, urediti odvoze na deponijo, prodati kombije, z materialnimi sredstvi poplačati dobavitelje, odpovedati poslovni prostor, reševati stranke, ki so naročili material, si brezplačno sposoditi tovornjake in delovno silo, odpustiti delavce, organizirati izplačilo plač v gotovini, saj preko računa nismo več mogli poslovati, organizirati dokumentacijo. Ko sedaj pomislim na vse, kar je bilo potrebno urediti v tako kratkem času in način kako se je nerešljivo uredilo, lahko rečem le, HVALA BOGU, čeprav ga takrat še nisem poznala.
A bilo me je sram. Mislila sem, da vsi vedo, kaj se mi je zgodilo in kaj sem dopustila, da se je zgodilo. Najraje bi kar umrla, tako mi je bilo hudo. Ko sem hodila po cesti, sem mislila, da mi ljudje berejo iz obraza, da sem kot podjetnica ostala dolžna banki. Hudo mi je bilo, saj sem vedno poskušala delovati pravično, a plačevati dolgove, ki si jih je zaradi nepremišljenih poslovnih potez nakopal nekdo drug, mi je bilo nesprejemljivo.
Rešilo se je vse, kar je veljalo za nerešljivo. Stečaj je bil neizbežen, a bila sem psihično in fizično sesuta in misel na stečajnega upravitelja me je plašila. Poznala sem nekaj stečajnih upraviteljev, ki niso bili nič kaj prizanesljivi in kot osebe pravi teroristi, zato sem s postopkom odlašala. Minevala so leta in uspela sem sestaviti do te mere, da sem lahko navzven delovala normalno. A jeza v meni je ostajala. Odnosi s starši so bili popolnoma porušeni, čeprav smo živeli in še vedno živimo v isti hiši. Nikakor niso mogli razumeti, zakaj se tako jezim, saj je škoda na firmi, ne na naši hiši. Takšne izjave so me spravile v še večji bes. Da bi bila bolečina še večja, se je porušil tudi moj odnos s partnerjem. Včasih sem si zaželela, da bi zaspala in se zbudila v nekem drugem življenju. A Bog je imel z menoj drugačne načrte.
Kar nekaj let je trajalo, da sem se postavila na noge. Pri tem mi je pomagala duhovna učiteljica, ki sem ji hvaležna za pomoč, saj bi morda v primeru, da je takrat ne bi bilo, morda končala drugače. Spoznala sem, da je duhovni svet zelo živ in v tistem času me je Jezus našel tudi na internetu. Na spletu sem iskala svojega duhovnega mojstra, ki sem ga želela gledati v oči in izbrala sem Jezusa.
Natisnila sem si njegovo sliko, za katero se je kasneje izkazalo, da se imenuje Usmiljeni Jezus, ter jo postavila v okvir na sredino , skupaj z dvema drugima budističnima mojstroma. Vsak večer sva se gledala, tista budistična meniha pa sta kmalu romala iz slike, saj nista imela enake “moči”. Vsako jutro sem prosila, takrat še “vesolje”, da mi nameni stečajnega upravitelja, ki bo milostljiv in prizanesljiv, saj sem se bala posledic nepravilnosti, za katere sem bila formalno odgovorna jaz. In tako sva se vsak večer gledala iz oči v oči, njegov obraz pa se je med strmenjem spreminjal v mene pa vlival Svetega duha.
Nekaj let je trajalo, da me je jeza zapustila, da sem zgladila odnos z očetom, mu odpustila in poskušala razumeti, da je takrat storil tako, kot je najbolje znal, torej z ignoranco problema. Morda za nekatere res velja, da če problema ne priznaš, ga ni. Očitno je Jezus že takrat vedel, da bo našo družino najlažje rešil tako, da se breme naprti meni. Pravijo, da vsak dobi le toliko, kolikor prenese in očitno sem jaz prenesla več kot moj oče. Danes do njega ne gojim več nikakršne zamere, bila je to moja največja življenjska šola, kjer je Bog temeljito posegel v reševanje problema. Rešil je mene poslovno in nase prevzel vso mojo jezo in bes.
Prišel je trenutek, ko sem s pomočjo svojega odvetnika sprožila postopek stečaja. Po nekaj letih vsakodnevnih prošenj, me je Bog uslišal. Primer je dodelil stečajnemu upravitelju, ki je začutil mojo stisko in se primera lotil na način, kot bi sam bil on moj “Oče”, torej z veliko mero tolerance, potrpežljivosti in predvsem tako, da mi je pomagal in krepil moj mir. O takšnem stečajnem upravitelju sem lahko samo sanjala, saj do takrat še nisem slišala za odvetnika s takšno mero milosti. Več kot očitno mi ga je posla sam nebeški Oče.
Kljub temu, da je Jezus visel v moji dnevni sobi, sem notranji mir iskala na različne načine, predvsem v meditaciji, budizmu, z učenjem raznih duhovnih tehnik ter prebiranjem knjig iz new aga. Poglabljala sem spoznanja, dobivala raznorazne uvide, a notranji mir se je pojavil, pa spet izginil. Odnosi so se zgladili navzven, a trigerji so še vedno obstajali. Ko mi je kdo stopil na prst, sem skočila v luft. Danes vem, da so me imeli demoni v popolni oblasti.
Bili so prisotni že v primarni družini, v mojo novo družino pa so prišli še novi, takšni ki so želeli uničiti moj odnos s partnerjem. Obvladovali so poslovno področje in me napajali z lažno pomembnostjo. Vzpodbujali so me k delu in mi govorili, da sem delo jaz do te mere, da sem izgubila svojo pravo identiteto. Demon denarja in materialnega uspeha nam je kraljeval in zapovedoval, da se potrjujem. Vse lepo in prav, dokler pri tem uspevaš, a bolečina pride, ko se tehtnica prevesi na drugo stran. Takrat se demoni veselijo, ti pa umiraš na obroke. A vsaka smrt pomeni novo rojstvo.
Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje, zaradi mene in evangelija, ga bo rešil.
Marko 8, 25
Gospod je obramba mojega življenja, pred kom bi trepetal?
Psalm 27, 1
In ko pogledam nazaj na leto 2012, si rečem, da je bilo resnično demonsko preroško. Vse skupaj se je začelo maja, ko naj bi se po majskem koledarju končal svet. Tudi moj poslovni svet se je porušil maja 2012, osebni odnos pa v decembru istega leta. Čeprav je bilo zelo težko, sem danes hvaležna za vso preživeto bolečino. Poslovna in osebna smrt mi je omogočala, da sem se ponovno rodila. Jezus je začel žareti v mojem življenju in zdraviti odnose, najprej z možem, nato še s starši.
Kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to v čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost.
Jak 1, 2
Še danes me kdaj vprašajo, kako sem uspela odstraniti jezo, pa jim z veseljem odgovorim, da je z Jezusom vse mogoče.
On je moj največji učitelj, tako milosten in poln modrosti. Odpustil mi je moje grdobije in očistil moje srce. Dnevno sva v kontaktu. Rada mu pojem in se z njem pogovarjam. Predajam mu svoje breme in mu prepuščam, da rešuje moje zagate. Življenje z njem je lažje in bolj radostno. Še danes se gledava v dnevni sobi.
Več o tem, kako me je našel, pa v kakšnem drugem zapisu. Tokrat je zapis namenjen čudežu stečaja in zdravljenju jeze.
Jeza najbolj škodi nam samim, saj nam jo vsiljujejo demoni. Zato Jezus pravi, ljubi svoje sovražnike, bodi počasen v jezi, če te nekdo udari, mi nastavi še drugo lice, oprosti vsakič sproti, čimprej!
Gre za to, da demon, ki nas napada preko situacije ali preko človeka želi v tebi sprožiti nečastni odziv. Ko se nanj odzoveš, si sprejel njegovo igro in te ne spusti. Zato nam jeza prav nič ne pomaga, ampak uničuje, hrani le demone.
Kakor pred kačo beži pred grehom, zakaj če se mu boš približal, te bo pičil. Njegovi zobje so levjo zobje, ki ljudem uničijo življenje.
Sir 21,2
Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.
1 Pt 5, 8
Nekaj misli, ki me navdihujejo in preko katerih se učim bolj častnega ravnanja tudi sama.
Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do odrešenja po našem Gospodu Jezusu Kristusu,
1 Tes 5, 9
Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo,
Jak 1, 19
Kajti kdor hoče ljubiti življenje in videti dobre dni, naj zadržuje svoj jezik od zla in ustnice od zvijačnega govorjenja. Ogiblji se zla in delaj dobro, išči mir in hodi za njim.
1 Pt 3, 10
Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.
Marko 7, 15
… le jezika ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa… iz istih ust prihaja blagoslov in kletev. Je mar studenec v istem izviru sladek in grenak?
Jak 3, 8
