V ponedeljek 9.10. smo se poslovili od moža, ki sedaj žari in lahkotno poskakuje v svoji novi obleki, prežet z božjo prisotnostjo, tam nekje na drugi strani zelenega pašnika. Čeprav je vsako slovi boleče, smo se zbrali, da ga pospremimo v večnost ob slavljenju, ki ga je v zadnjem letu tako rad poslušal. Bog je bil z nami in imel zadnjo besedo, čeprav je sprva šlo vse mimo predvidenih načrtov.
Na dan pogreba je šlo marsikaj narobe. V vasi je najprej zmanjkalo elektrike, tako da ni bilo priložnosti za urejanje. Naročene narezke in rože so iskali po različnih trgovinah, telefonski signal z mobilnimi podatki za navigacijo ni deloval, zato je bilo lažje šoferjem stare šole, ki vozijo po občutku ne po googlu. Za piko na i pa je pogrebni zavod zamujal z dostavo žare kar 40 minut, kar pomeni, da se je pred pokopališčem nagnetla skupina ljudi, ki niso vedeli, kako in kaj. A Bog je bil med nami. Mirno smo se pomešali med ljudi in pustili vežico prazno. Hecno, a ne? Navsezadnje tudi v žari ni Žare, ampak samo prah. Žaretov duh se je verjetno smejal in prav zabaval nad predslovesno komedijo.
A na Lovranskem pokopališču vlada mir – pax – in to se čuti. Spokojno smo dočakali žaro, se končno le vsi postrojili v vežici, da bo vsaj za konec potekalo vse po protokolu in nato bili vodeni od Svetega Duha, ki se je razlil nad vse prisotne.
Pevci MKS so zapeli slavilne pesmi, Barbara in Steve sta vodila čudovit obred, slišali čudovite govore, Tjaša je na saksofon zaigrala Jesen stiže Dunjo moja, Daniel pa je za konec na trobento perfektno odpihal Perfect .
Hvaležna sva naši skupnosti MKS za izjemo podporo in čudovit obred.
Da črna ni barva za pogreb moža, mi je Gospod večkrat potrdil, zato sem bila oblečena v belo poročno in zeleno obleko. Tako sva bila, vsak za kratek čas, skupaj na zelenem pašniku, on tam, jaz tukaj.
Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita. Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna. Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši Gospodovi vse dni življenja.
Psalm 23, 1-6
Tole pa je mojemu Žarku v spomin. Naj spomin nanj večno živi. Morda se dotakne še koga.
Dragi moj Žarko,
Ti si me dobro poznal in si vedel, da so tradicionalni načini poslavljanja zame zelo mučni, zato smo se odločili, da se danes ne poslavljamo od življenja, temveč slavimo tvoj prestop v večno življenje. Vstopil si v kraljestvo luči, kjer je Gospod tvoj pastir in nič ti ne manjka. Na zelenih pašnikih ti daje ležišče, k vodam počitka te vodi. Tam kjer si, ni strahu, ni bolečine, ni trpljenja. V svojem novem popolnem duhovnem telesu verjetno lahkotno poskakuješ in žariš v božji prisotnosti, osvobojen zemeljskega programa.
A za nas ne bo tako enostavno. Verjetno bomo mi tukaj potrebovali kar nekaj časa, da se nam praznina, ki si jo pustil za seboj, osmisli.
Mnogi ne vedo, toda najina pot življenja naju je preko mnogi ovir, iz popolnega ateizma pripeljala do Jezusa. Pred tremi leti si postal nova stvaritev, posoda svetega duha, Jezusov učenec in dobil brezplačno vstopnico v nebesa. A dokler bolezen ni udarila, naju večnost ni zanimala, bila je tam nekje v prihodnosti, morda so bila nebesa za naju le namišljena dežela.
Življenje naju je dolgo časa držalo ujeta v kolesju tega sveta, ki naju je, kot druge, premetavalo po svoje. Enkrat sva bila na vrhu, drugič pa spet nekje na dnu. Večkrat sva imela občutek, da se ne moreva odlepiti od obveznosti in se pustila preganjati mislim, ki so naselile najini glavi z namenom, da naju izčrpajo, porinejo iz ravnotežja in uničijo božji načrt za najino življenje, za katerega takrat nisva vedela, da sploh obstaja.
Včasih si rad smučal, potoval, ribaril na morju in muharil, igral nogomet in se družil s prijatelji, a neslišni glas te je vedno bolj vlekel k delu in opravljanju takšnih in drugačnih obveznosti, ki bi morda lahko tudi počakale.
Vsi, ki so te poznali, so vedeli, da bo Žare naredil vse, da nekaj »zrihta« in da nikoli ne »zafrkne«, ker Žare drži svojo besedo. Pomagal si vsem, tistim, ki so te prosili, pa tudi tistim, ki te niso. Včasih si videl potrebe in priložnosti, preden so jih videli sami. Žare je namreč mož besede in vedno vsem na voljo.
Rad si imel geodezijo, ljubil si svojo službo. Bil si ponosen, da si geodet. Užival si na terenu s svojimi sodelavci. Kakor mi je znano, si se včasih postavil v vlogo rjovečega leva in zastopal svoje fante pred nadrejenimi, saj si imel občutek, da imaš dolžnost, da poskrbiš za njih, bil si njihov zaščitnik.
Zelo odločno si se boril za pravico in svojo resnico. Tudi doma si bil zelo vztrajne sorte, saj si nam želel pomagati, da bi ja spregledali, kako se prav dela. Hitel si od opravka do opravka in se razdajal na vse konce. Ko si v svojem hitenju zašel na moj gospodinjski teritorij, si me včasih ujezil, pa so mi ostale žene pravile: »Blagor tebi, vse ti naredi. Ti imaš idealnega moža.« Meni pa se je ježila koža, češ: »Pejt ti kaj zašraufat, meni pa pusti pomivanje.«
A dokler ne poznamo duhovnega sveta smo prav lahka tarča duhovnih sil, ki se z nami igrajo, kakor želijo. Vlečejo nas za nevidne nitke, da cvilimo in se kregamo po nepotrebnem, naš fokus usmerjajo v to, česar nimamo, da hitro pozabimo biti hvaležni za to, kar imamo. In prav zato sva se tudi midva preganjala in sva ropotala več, kot bi bilo prav. To je življenje, bi rekli, ampak, danes vem, da to ni res. Namen našega tuzemeljskega bivanja je, da prepoznavamo vzorce, ki uničujejo nas in naše odnose ter na poti življenja postajamo milostni, popolni, ljubeči, krepostni, stanovitni, odpuščajoči in mojstri samoobvladanja. Bog je ljubezen in želi si, da bi se tudi mi naučili sprejeti ljubezen in jo predajati naprej.
Dragi Žarko, hvaležna sem ti, da si zdržal prenašati vse moje muhe in muhice, da si hitro odpuščal, nikoli zameril, mi bil vedno na razpolago, tudi takrat, ko nisem bila ravno vzorna žena. Ljubil si nas z vsem srcem in bil pripravljen narediti prav vse, da bi bili zadovoljni.
Užival si na naših počitnicah, ko si nas s kombijem prevažal po celi Evropi. Medtem ko si ti vozil , sem jaz največkrat zakinkala na prednjem sedežu. Na potovanjih smo ustvarjali nepozabne spomine, ki so se zapisali v naša srca.
Tečaj Ljubezen in spoštovanje, ki ga vodita naša pastorja, Steve in Barbara, nama je odprl malce drugačen pogled na zakonsko življenje. Pomagal nama je, da sva postala pozorna, kako razmišlja partner, da sva fokus iz svoje resnice preselila na skupno dobro in strmela k temu, kar nama bo pomagalo, da bova oviro rešila skupaj, ne vsak zase, na svoj način.
V času korone si se odločil, da sprejmeš Jezusa v svoje srce in postaneš njegov učenec. Prišle pa so nove preizkušnje, ki jim kot mlada kristjana nisva bila kos, a sva se bila pripravljena učiti. Dneve sva preživljala v spoznavanju Boga in njegove ljubezni do nas in mu dovolila, da nama ozdravi notranje rane, ki nama jih je zadalo preteklo življenje. Napajala sva se pri izviru moči Njegove Besede in v kratkem času spoznala, da ima Božja Beseda resnično moč, saj prinese nadnaraven mir, ki ga svet ne pozna. Spoznala sva, da krščanstvo resnično deluje, če ga začneš uporabljati.
Vsak dan sva živela moč Besede. Ker sam nisi mogel brati in govoriti, sem to počela jaz. Brala sem ti in pela in kadar te je zajel nemir in pomagalo je.
Morda navzven izgleda, da je tale boj izgubljen, da molitve niso pomagale, a brez Boga bi se pri tej diagnozi podrli sami vase prav vsi v naši družini že mnogo prej. S tem, ko sva se priklapljala na Božjo moč, sva živela nadnaravno, s pomočjo njegove moči sva zmogla naravne ovire premagovati na nadnaraven način. Tudi čudovite osebne asistentke so bile del božjega načrta za nas. Prav vsaka od njih je bila edinstvena, topla in sposobna premagovati nenormalne človeške izzive z nasmehom na obrazu. Hvaležna sva Vesni, Tanji, Ameli in Katji. Vse, kar sva potrebovala, sva dobila v naravnem, na nadnaraven način.
V tem času so naju redno obiskovali znanci, pastorji iz različnih cerkva in sestre in bratje v Jezusu. Nisva bila sama. Bdeli so nad našo družino in spremljali naše potrebe. Skupaj smo slavili, molili in se veselili življenja. Ob tej priložnosti bi se želela zahvaliti članom naše skupnosti MKS, pastorju Stevu in Barbari, Charlesu in Milchi za 24. urno podporo v vsem tem času. Bog jih je pripeljal v naše življenje, da nam pomagajo takrat, ko smo zgubili tla pod nogami. Prej jih nismo poznali.
Skupaj smo molili za čudež, saj naš Bog je Bog čudežev. Tudi ti si verjel v čudež, pa se ni zgodil v obliki, kot sva ga pričakovala. A zame si čudež ti, Žarko. Sprejel si povabilo Jezusa, ki ti je dal brezplačno vstopnico v nebesa. Sedaj si jo izkoristil. Tam si. To je čudež. Velik čudež. Še pred leti, ko sem te vprašala, če bi šel z mano v cerkev, si mi rekel, da to ni zate. Naj jaz kar grem, tebe pa te zadeve ne zanimajo. V tem času sva doživela mnogo drobnih čudežev in takšnih, ki jih lahko zaznamo le v duhu, ko se napajamo pri Resnici.
A morda je čudež tudi tvoja izjemna volja do življenja in vsakodnevnih sprehodov, tvoja nagajivost, kljub oviram, ki si jih mnogi tukaj ne morejo niti zamisliti. Zame si olimpijski zmagovalec. Največji. S častjo si odtekel svoj maratonski krog in vsi tukaj se ti lahko poklonimo. Ni takšnega junaka v Sloveniji ne med takšnimi bolniki, ki bi imel takšno notranjo moč, kot si jo imel ti. Brez antidepresivov, pomirjeval ali kakršne koli druge terapije, kljub popolni ohromelosti tvojega telesa, nezmožnosti komuniciranja, prehranjevanja in dihanja, da nas z nagajivim nasmehom preganjaš po okoliških vaseh, to je čudež. Večina bolnikov obupa na začetku bolezni, a ti nisi. Večina bolnikov dobi aspiracijsko pljučnico, ti je nisi. Jezus ti je dajal moč in te vzpodbujal, da mu vedno bolj zaupaš.
Večkrat sem ti vrtela posnetke pričevanj posameznikov, ki so imeli posmrtne izkušnje in so pripovedovali, kako izgleda prehod in da je pomembno, da se, preden umremo, spravimo z Bogom in mu rečemo: Bog, odpusti mi in Bog pomagaj mi. To je dovolj, da pristanemo v njegovem kraljestvu. Ko se na drugi strani tunela znajdemo pred njegovim obličjem, številni, ki so to izkusili, pravijo, da se lahko dogovorimo za vrnitev. A ko naj bi enkrat izkusili mir in lahkotnost duhovnega telesa, se ne želimo več utelesiti, ker v telesu pridejo nove preizkušnje in novi boji, na drugi strani pa tega bojevanja ni več. Večnost je lepa, nebesa resnično obstajajo, pravijo.
V sredo ob treh zjutraj si me v duhu poklical, čeprav si spal. Prišla sem do tebe in bila ob tebi v molitvi. Bil si miren, pomirjen, tvoj utrip je počasi slabel, dokler ni ugasnil. Poskušali smo te priklicati nazaj v telo, med molitvijo zaznavali spremembe merilnih parametrov, verjetno si potoval gor in dol in kolebal, kaj naj storiš, a ko si enkrat videl, da je trava na drugi strani bolj zelena in da je tam življenje, radost in ljubezen, brez žalosti in bolečine, si se odločil, da ostaneš z Jezusom.
Sedaj resnično razumem, da mi nismo telo, ampak duh, naše telo je le hiša našega duha in tvoj duh je zelo živ in zato moj Žarko sedaj žari v soju božje ljubezni, ki jo imaš sedaj v neomejenih količinah. Vsi prihajamo enkrat za tabo, v kraljestvo večnega miru in ljubezni, ampak te prosim, da se zmeniš tam zgoraj, da še ni naš čas.
Kakšno bo naše življenje v prihodnje, ne vem. Za tabo ostaja izjemna praznina, ki jo lahko napolni le Bog. Tolaži nas zavedanje, da si vstopil v večno življenje in hvaležnost, da smo spoznali Boga.
V tem času so vrstice Svetega pisma v naju gradila vero. Postajala sva živa kamna, z vedno manj zaščitnih trdnjav okoli srca in vgrajena v duhovno stavbo s trdnimi temelji. Dovolila sva, da naju je njegova ljubezen preobražala in preobrazila. Vsaka vrstica, s katero sva zalivala duha, je postala temelj novega življenja, zate na drugi strani, zame pa tukaj. Še naprej se bom zalivala z vrsticami Resnice, saj bodo pomagale mojemu umu, da ostaja priklopljen na njegovo moč. Moja moč in razum v tem svetu nima nikakršnih temeljev in je nevarno, da temelji brez novega pretoka Svetega Duha oslabijo. Ko enkrat začneš živeti v nadnaravni moči in pomoči, potem se moraš držati svojega vira, v naravnem lahko prav hitro usahneš. Zato Žarko, ti obljubljam, da bo moj vir moči v večnosti, kjer si ti.
Dragi Žarko, hvala ti, da si bil tukaj moj mož ob katerem sem se lahko učila življenja, obrusila svoje trnje in se preobražala v novo stvaritev. Brez tebe, mi to ne bi uspelo. Hvala ti. Ljubim te do nebes in nazaj. Za vedno te bomo nosili v naših srcih. Te pozdravljamo s te strani zelenega pašnika.
Vsi tvoji.
