V aprilu Ellel ministries organizira seminar z naslovom Iskanje poti iz labirinta užaljenosti. Sama zase bi rekla, da sem že šla čez te fore, da nisem užaljena, da znam s temi rečmi in da tega tečaja v bistvu sploh ne rabim, ker že “vse” vem. Je treba odpuščat in odpustiti. Biti užaljen škodi tebi, drugim pa ne.
A očitno sem se malce uštela. Da sem prišla na seminar, ki je tokrat potekal v Celju, je bilo potrebno kar nekaj potrpežljivosti in tudi prilagajanja znotraj naše družine. Malce nerodno se je zgodilo, da je seminar potekal ravno na nečakov rojstni dan, zato je bilo potrebno poskrbeti, da moja sestra ne bi bila užaljena, če bi praznovanje prestavili na nedeljo, torej dan potem.
Seminar je potekal v cerkveni skupnosti Kalvarija v Celju. A da bo moja pot do Kalvarije resnična kalvarija, si nisem mislila. V Celju sem se v labirintu cest izgubila, pa čeprav ga poznam, še dobro, da nisem potegnila nosu, potem bi imeli v Celju ceste razrite.
Pripeljem se na naslov, ki ga Dianne poda v navodilih, a ko vidim znak JW, si mislim: “Tukaj že ni. Tukaj so Jehove priče. Dianne se je zmotila.” Navsezadnje sem že obiskala cerkveno skupnost Kalvarija, zato sklenem, da pogledam na Fejsbuk. On vse ve. Eto, zapišem v google maps Dečkova cesta in se pripeljem na nepoznano lokacijo. “Pa kaj je zdej to?” si rečem. To ni prava lokacija, a sem blizu. Čutim, a ne znam do tja. “Mah,” pogledam še enkrat. “Koza, Stara Dečkova piše!” Jovo na novo zapišem naslov. Stara Mojca bi že bila v luftu in odvihrala domov, a nova Mojca je mirna, čeprav zamuja že 20 minut, ker se vozaka gor in dol po Celju.
Smejim se sama sebi in se pripeljem na Staro Dečkovo, kjer stoji prava hiša, a brez Kalvarije. Napisa ni več na hiši. “Ajme, si pa res smotana,” si mislim. Zdej pa dovolj. Pogledam na spletno stran skupnosti Kalvarija in vidim prvi naslov.
Smeje se odpeljem na prvo lokacijo, parkiram in iščem kje bi to bilo. Sprašujem po okoliških lokalih in nihče ne ve, kje se nahaja Kalvarija. “A cerkev je tukaj?” se čudijo.
Hecno, pridem do hotela, kjer me vprašajo: “A to so tisti Američani?”
“Ja, ja,” potrdim, a si mislim, saj je samo žena Američanka.
Pokažejo mi vrata, ki sem jih nekako zgrešila. Stopim po stopnicah in po vseh cestnih labirintih le pridem na predavanje na temo užaljenosti. “Okol riti v varžet,” bi lahko rekli.
Da vendar še velikokrat raztegnem svoj nos, ki rije in se viha, kadar mi ni kaj prav, mi na predavanju Jezus prav glasno spregovori. Tile labirinti se včasih tako zelo prepletejo, da si mislim, da jih ni, pa so, le da so zafecljani in ne vodijo nikamor.
Bog mi pokaže slike, ki jih ne želim videti. “Ajoj,” bo treba še delat in posesat kakšne vzorce z glave.
Biti užaljen je naša lastna izbira. Zakaj se mi nos povesi, zakaj poskušam manipulirati z užaljenostjo, če kaj ni storjeno, kot sem si zamislila? V lastnem domu zavore popustijo in si dovolim več kreativne svobode neprimernega izražanja, sploh v trenutkih, ko moja pričakovanja niso skladna z dejanji ostalih dveh članov. Moj um še vedno filtrira glede na moje pretekle izkušnje in se prav rad prehitro sproži. Na tečaju me butne informacija, da užaljenost izvira iz ponosa in negotovosti. Hmm, Bo že res. Lewis pravi, da je ponos duhovni rak družbe, ki se širi zaradi pomanjkanja ljubezni, nezadovoljstva in potrebe po samopravičnosti. Prav ta samopravičnost je bodica ježevca, ki odleti kot puščica, kadar se aktivira ponos. Vse delaj počasi, misli počasi, reagiraj počasi, spuščaj in odpuščaj sproti. Pazi na pasti in se treniraj v ponižnosti. Spusti, pusti in stoj. Opazuj in se zavedaj, da Bog živi v tebi. In to je dovolj.
Navdušena nad predavanjem, prepevam o zmagi na Kalvariji.
Tudi jaz bom zmagala in premagala tole užaljenost, skrajšala svoj nos in zavila na pot brez labirintov. Naj ostanejo igračke za druge. Jaz pa se bom raje zabavala drugače.
Da tudi za vas Kalvarija ne bo kalvarija sporočam, da se v Celju skupnost Kalvarija nahaja na Bežigrajski cesti 7. Naj tudi vas vodijo nova znanja, nova spoznanja.
