Moja prva krona

Vtisi z ženske konference Kraljeve hčere 2024 v Sarajevu

Krasna krona boš v Gospodovi roki, kraljevski venec v roki svojega Boga.

Izaija 62, 3

Be still and know that I am God

Sarajevo je mesto, kjer letos poteka srečanje kraljevih hčera (Daughters of the King) bivše naše Juge, po novem Balkanske regije. Srečanje organizirajo vsako leto, a meni še nikoli ni zneslo, da bi se ga udeležila.  Od leta 2000, odkar se grem krščanstvo bolj zares, beri želim se učiti, da lahko letim visoko kot orel (naj bi letel do 3 km visoko),  plavam kot kit glavač (naj bi se potapljal do 1 km globoko), tečem hitro kot morda kakšne gepard (do 130 km/h) in počnem še vse sorte aktivnosti, ki mi pomagajo, da preskakujem ovire sveta ali pa da samo stojim in čakam. V preteklih letih je bila na prvem mestu služba, nato mož, letos pa sem na prvem mestu jaz, zato me je zanimalo kakšen je “vajb” med kraljevimi hčerami v bivši naši.

Tema letošnje konference je verz BE STILL AND KNOW THAT I AM GOD (Ps 46, 10), psalm, ki mi doma visi na steni. V angleščini se bolje sliši, po naše pa lahko na prvi pogled zveni bolj pasivno (v SSP): Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog. Meni se be still sliši bolj aktivno, kot odnehajte. Seveda vsak sliši drugače, glede na svoj register in na situacijo, v kateri se je znašel. Be still me torej vzpodbuja k aktivnosti v pričakovanju. Sem takšne sorte, da raje pričakujem, kot da preneham nekaj početi.  S čim moramo torej prenehati? Kaj tale raphah (končati, prenehati, zmanjšati, pripeljati do konca, pustiti, da grem mimo) govori meni? Morda prenehati dvomiti, nergati, se počutiti manjvredno? Kakšno je moje nebožje obnašanje, ki mi prav nič ne koristi? 

Na poti življenja brusim svoje trnje in  preobražam bolečinsko jedro na način, da postajam najboljša verzija tistega, ki me je ustvaril in mi dal poslanstvo, da se morda le rodi tisto, kar si je On zamislil zame.  A to rojevanje boli. Zelo. Ni zaman rek “Resnica boli”, boj za resnico sicer zdravi rane duše in osvobaja srce, da lahko ozdravljeno ljubi v polnosti, a naše trdo meso je stolčeno in potolčeno. Jezus pa nas uči, da gremo čez udarce v večnost ne glede na rane, ki jih dobimo v tem življenju. Sam nam je pokazal kako, a vendar nas tudi uči, da ko nas življenje tepe, gledamo njega. Pridemo čez preizkušnjo ali pa v večnost. Manj boli, preverjeno.

Pa da se vrnem na konferenco. Moje telo je v fazi obnove, zato se mi ne vozi tja dol (v Sarajevo). Želim biti peljana, čeprav sem ponavadi prva za najuriš varjanto. Še nedolgo nazaj sem lahko počela več stvari naenkrat, a tale multitasking mi v zadnjih pol leta ne gre. Sem v sezoni, ki je namenjena obnovi in počitku. Prav hitro se skurim, bi rekla, da sem bila prekurjena, brez da bi vedela, ker me je zadnji dve leti poleg Besede poganjal adrenalin. Po Žaretovem odhodu tja čez,  je prišla potreba po RAPHAH – BE STILL.  Adrenalin je popustil in čeprav je duh močan, duša potrebuje tolažbo in ljubezen, telo pa “reset” in obnovo. Opažam, da sem občutljiva na stresno življenje sveta, ki me lahko v hipu pahne iz ravnotežja, zato si dovolim biti počasna. Vse moje aktivnosti se dogajajo v hitrostnem tempu lenivca (no vsaj zame, ker sem po naravi bolj hitre sorte). Učim se hiteti počasi. Včasih se spozabim in se zalotim, da sem šla predaleč. Ni še čas, da se vrnem v svet pod pogoji, ki jih le-ta postavlja. Se mi lahko zvrti od hitrosti vrtenja kolesja življenja.

Ko pride čas za Sarajevo, čakam, da se nekam prišlepam. Naj urejajo drugi, jaz  bom prikolica. Pa se izkaže, da letos ne bo avtobusa, zato iščejo prostovoljke, šoferke. Meni pade tema na oči, ker vem, da se bom na koncu javila tudi jaz. En dan me pokliče Barbara Š. in pravi: “Ej, gremo, bova midve vozili. Ti bom pomagala. Se bova menjavali.” 

“Ma ne, jaz ne bom vozila. Ne, letos grem na komot. Ne želim imeti pritiskov ostalih v kombiju in biti odgovorna za vse, ” ji odvrnem in še vztrajam v svoji odločitvi. Se učim imeti sebe rada in ne “jajat” na vsako prošnjo. Je treba znat tudi reči ne. Se zadnje čase učim, a sem še bolj štorasta, zato lahko izpade čudno, mehansko, nenaravno. Kako poslušati sebe in biti v mehkobi ljubezni in ne v odsekavi odrezavosti? Vse v meni kriči, naj ne vozim. Že si mislim, da grem kar z letalom, ko me kliče Mateja in pravi, da je kombi super in prav v Grosupljem se ga da najeti za najboljšo ceno: “Nič ne skrbi. Ni problema do dol. Boš videla.”

“Ajoj, kdo je zdej to zakuhal? Je božji načrt, da grem, ali naj vse skupaj odpovem in grem poslušat upornika v meni?”

Deset dni pred odhodom začutim duhovni pritisk, ki se poklopi z alergijo in slabim počutjem. Zbolim. Vse me boli. Kosti, zobje, vročina mi nabija v glavo. Vse predvidene aktivnosti odpadejo. Prav hecno se mi zdi, ko mi druga potencialna šoferka sporoči, da je tudi ona zbolela. Očitno bo sporočilo na konferenci zame in zanjo zelo pomembno, zato se vse v meni aktivira, da grem in kar naenkrat se moja želja spremeni. “Velja, bom peljala. Vse bo ok.” Pretekle izkušnje so me naučile, da ko se dvigne opozicija in me želi tako ali drugače ohromiti, storim prav to, kar naj bi mi bilo odvzeto. Grem v ogenj in storim ravno nasprotno. In doslej se je še vedno izkazalo, da me je po oviri čakalo spoznanje in new level. Kot Super Mario, skačem po štengah navzgor, a čakam pravi trenutek, da se pojavi trda podlaga. Gremo višje, najvišje, po prvo nagrado in svojo krono. “Bom vozila,” javim Barbari in Mateji. Akcija “kombi” steče.

 

Na dan odhoda sva obe šoferki zdravi kot ribici,  z usti do ušes. V Ljubljani napokamo še ostalih sedem in krenemo na pot do sarajevskega Holywooda. Na slikah izgleda hotel zelo Holywoodsko, nobl, bazen zunaj in znotraj objekta, na Ilidži, sobe lepe, pa mi pravi hči: “Saj veš kakšne so slike hotelov. Sanja svinja kukuruz, pa to…. a kukuruza nema.” Hotel itak da ni prav nič Holywoodski, bolj je podoben štacjonu, kjer rotirajo množice. 

Zvečer pričnemo z uvodnim seminarjem in slavljenjem. V duhu je čutiti neenotnost. Kot da so v panj priletele čebele iz različnih koncev, vsaka s svojim tovorom, ki nas pritiska in tišči k tlom. Že res, da bi tovor želele predati, a predamo ga lahko le med letenjem, tele čebelice pa nosijo težo sveta, čeprav bi rade letele v nebo. Vse si želimo odložiti bremena, se povezati in svobodne v duhu poleteti z enotno misijo, a prvi dan nikakor ne gre. Nad nami je neviden oblak, ki nas zadržuje na zemeljskem nivoju. Sveti Duh je z nami, a preboja ni.  A nič zato, vemo, da se bo zgodilo, zato se v ponižnosti uklonimo ter svoj fokus usmerimo na Jezusa. On je alfa in omega, tisti, zaradi katerega smo prišle v Sarajevo, iz dvanajstih različnih držav. 

Če pomislim, da je navdih za povezovanje žensk na Balkanu dobila Avstralka Greta, ki je bila z nami tudi v Sarajevu, kljub temu, da šteje 79 let, si rečem: “Tudi jaz bi bila takšna Greta.” Številni Slovenci pri tej starosti obležijo pred TV-jem in razmišljajo samo še o tem, kaj bodo jedli, Greta pa se skupaj s svojo ekipo odpravi na čezoceanski let. Velik poklon srčni gospe, ki žari Božjo ljubezen in je navdih vsem nam. Z Greto je iz Avstralije prišla tudi Simone Leslie, katere predavanja so kot naročena zame, še posebej pa me razveseli prisotnost  Zuze Onasoge, ki me je s svojo iskrenostjo, doslednostjo, modrostjo in načitanostjo navdušila že na konferenci Voditi z namenom. Pravijo, da si učenec izbere svojega učitelja in v duhu čutim, da bi se od obeh lahko veliko naučila. Seveda pa ni manjkala naša, slovenska ekipa z Matejo Remškar in Barbaro Telzerow.

Zjutraj ob 6.15  se pohodnice zberemo in krenemo do Vrela Bosne, izvira reke Bosne s točno določenim molitvenim “zadatkom”. Zjutraj je aleja dreves namenjena pešakom, fijakerji še ne vozijo, tako da so naše molitve imele ravno pot brez ovir do izvira  Njegove moči, znanja, spoznanja, modrosti in ljubezni. Reka žive vode mogočno teče skozi naša življenja, ne glede na okoliščine.

Sledijo predavanja, delavnice in pričevanja, kjer dobimo nove vzpodbude, da stojimo in obstojimo. Izjemne zgodbe izjemnih žensk, ki odpirajo srca pred vsemi nami, da bi se le aktiviralo v nas vse, kar še ne deluje v božji moči za njegovo slavo.

Čeprav so predavanja vrhunska, oblak nad nami vztraja vse do večernega predavanja, ki ga ima naša Barbara Telzerow. Mene nenadoma zadene  utrujenost, da komaj držim odprte oči, a v duhu  čutim, da se spušča božja pomoč, ki počasi zapolnjuje prostor in kmalu prežene tisto nekaj, kar je obtežilo vse prisotne. Pride do eksplozije Besede in izlitja Svetega Duha, ki nas poveže, tako da lahko v enotnosti občutimo Njegovo moč. Začutimo povezavo. Ta pravo ponovno povezavo (obstaja tudi knjiga Ponovna povezava, kjer Jezusa ni). Svobodo. Moč. Aleluja.

 

Barbara govori o obnovi. Bog nas želi obnoviti in popolnoma prenoviti. Prenavlja naša srca, družino, finance, odnose, narode. Mnogim bo dal nove naloge, skozi naše vsakdanje situacije. Čeprav se vse okoli nas se trese, se ne damo. Ne bojimo se, ker je On naše zatočišče. 

Preizkušnje v katerih smo se znašli, so nam neprijetne, a kako reagiramo, ko smo preizkušeni? Kaj se zgodi, ko pride do neviht, ki jim nismo kos? Klonemo? Se ustrašimo? Ali za nevihte morda obtožujemo Boga? Morda ga obtožujemo, ker se počutimo, da nas je zapustil? Nas to bega?

Se zavedamo, da je Bog naš prijatelj in da je vedno z nami? Jezus lahko na njemu edinstven način umiri vsakršen vihar v našem življenju, pa četudi izgleda, da je nepremagljiv. Naslonimo se na obljubo iz Božje Besede, ki nas postavlja na mogočno goro Sion, kjer je skala trdna in obstali bomo. Tako ali drugače. Predajmo Bogu naša čustva, saj prav ta povzročajo, da se vse v nas maje.  Zaupajmo, da je Bogu mogoče prav vse. 

Včasih se lahko zgodi, da nam v glavi zraste popačena podoba Boga. Ustvarimo si lahko lastnega Boga, takšnega, kot nam v tistem obdobju ustreza.  On pa nas vzpodbuja, da ga spoznamo takšnega kot je: ljubeč, čudovit, očetovski, odpuščajoč, vsemogočen in bojevit. On je Judov lev, ogenj, ki požira. Zakaj torej poslušamo glas, ki nam pravi, da smo nemočni, nevredni? Zakaj svojo pozornost usmerjamo na to, česar nimamo? Zakaj se primerjamo z drugimi, če nas je ustvaril edinstvene? Vsak od nas je masterpiece, remek delo, umetnina najvišje sorte, s svojimi talenti, veščinami, sposobnostmi. Imamo maziljenje. Vsak svoje. Potreba po popolnosti nas oddaljuje od Boga. S hvaležnostjo torej sprejmimo, da smo nepopolne posode v rokah popolnega Boga in prav zato smo lahko popolne v svoji nepopolnosti. Smo posebne, čudovite, izbrane med običajnimi za neobičajne naloge

Vprašajmo se torej, v čem smo torej dobre? Kaj so naše sposobnosti? Ne čakajmo, da nam pride v roke nekaj velikega. Ne iščimo izgovorov. Prenehajmo se kregati z njem, saj nas On opremlja. Opustimo idejo, da moramo storiti nekaj velikega, pomembnega, saj nas vsa ta prizadevanja oddaljujejo od našega pravega namena. Včasih zgrešimo naš namen s pretiranim pritoževanjem in osredotočanjem na lastne pomanjkljivosti. Bodi kar si in uporabi svoje veščine, kadarkoli. Ne dovoli si, da v tebi zraste želja po primerjanju. Uporabi svoje drobne darove in stopi v poslanstvo, ker si čudovita, vredna, edinstvena. Izstopi iz pričakovanj in norm ter stopi v poslanstvo. 

Be still ne pomeni mirovanja, ampak aktivacijo. Ne prepuščaj delovanja samo Bogu, on želi z nami sodelovati v moči. V duhovnem moramo biti pravi bojevniki. Vzemimo, kar je nam pripada. Kraljestvo si s silo utira pot in močni ga osvajajo. Vzemi kar je tvoje. The force (of the kingdom) is with you.

V tem času bodo prišli v ospredje pogumni posamezniki, pionirji, ki utirajo pot drugim. So glasni in ambiciozni, ne izgledajo prav nič ponižno, a so pravi vojaki kraljestva. Greta je tak pionir, prišla je na Balkan, na zahteven teren. 

Si upaš stopiti pred ljudi? Se izpostaviti? Pričakovati več? Bog te obnavlja, Ti si njegova popolna slika.

 

Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo.

Matej 11, 12

Zjutraj se zbudimo priklopljene na nov nivo – new level (nu levl – kakor Avstralci radi skrajšajo). Ob 6.15 v molitvi ponovno odpešakamo do Vrela Bosne, tokrat z drugim molitvenim “zadatkom”. Bog mi kaže čudovite slike. Alea fjakarjev je moja avtocesta, ki jo stražijo angeli nebeške vojske. Dovolj je bilo vijuganja po vrtoglavih ovinkih, sedaj se peljem samo še ravno, direktno po nagrado, ob spremstvu božje vojske. Pa karkoli to že pomeni.

Jutranjemu slavljenju sledijo delavnice. “Dajte se udeležit tiste delavnice, kamor ste se prijavile. Voditeljice so pripravile materiale,” nas vzpodbujajo po mikrofonu. Mene kar malo oblije: “Ajoj, jaz pa ne vem, kam sem se prijavila.” Pojma nimam. Poskušam se spomniti, a mi je gre. V duhu začutim, da moram ostati v istem prostoru, kjer bo tema nega duše, a za vsak slučaj malo “pokruzam” po drugih sobah, če mi morda pridiši kakšna druga tema. “Nič, grem kar nazaj na nego duše,” si mislim in se usedem poleg nasmejane Sergeje.

Kasneje tudi druge priznajo, da so imele enak problem, a k sreči smo se razporedile tako, da so bile vse voditeljice zadovoljne, me pa tudi, ker je vsaka poslušala to, kar je potrebovala. 

Vrelo Bosne

Na delavnici nam Simone Leslie nam poskuša pokazati, kako si lahko pomagamo, ko začutimo pritisk in nas preplavijo občutki, ki želijo porušiti božje ravnovesje med dušo, duhom in telesom. Tisto, kar želimo prenehati početi, kot nas vzpodbuja psalm 46, 10. BE STILL, prenehaj! Kaj to je? Simone je nevrostrateg, ki uči, kako delujejo naši možgani in nam podaja namige, da lahko lastna čutila uporabimo nam v prid. V svetu govorijo o submodalitetah, ki jih uporablja tudi NLP, a vendar z Božjo pomočjo in vodstvom Svetega Duha lahko izkoristimo to, kar nam je Bog dal – naša čutila lahko izkoristimo nam v prid za Božjo slavo, da stojimo, obstojimo in v duhu in mesu “rodimo” nekaj novega.

Z Božjo pomočjo lahko preobrazimo negativne občutke in jih z molitvijo zapečatimo.

Možgani beležijo naše emocije, s pomočjo naših čutil (vida, voha, glasu, okusa in dotika). Najbolj neverjetno je, da lahko čutila aktiviramo z mislimi. Če na primer pomislimo, kakšen ima okus limona, se nam aktivira žleza slinavka, če pomislimo, da bi polizali tepih, začutimo kosmat jezik. Bljak.  Naši možgani so superračunalnik, za katerega verjetno ne bomo nikoli vedeli kako deluje, a  zato imamo Očeta, ki to ve in prav On je tisti, ki lahko ta računalnik tudi ustrezno servisira. Na nas je le, da predamo možgane serviserju.  Želeti si moramo, da nam pomaga. Priznati, da včasih možgani malo poblesavijo in bi radi delali po svoje, je za posameznike boleče. Mi, “ludeki” prav radi pametujemo in se dvigujemo nad druge z raznoraznimi obsodbami.  Kristjani obsojajo neverne, neverniki pa kristjane. A Bog nas uči, naj ne sodimo in se učimo od njega, če se želimo premakniti naprej. In Bog nam je dal možgane in čutila, da jih uporabljamo in povezujemo. In čeravno so tehniko s submodalitetami razvili v NLP-ju, to še ne pomeni, da se je kristjani ne smemo posluževati, saj nam je vendarle Bog dal čutila, da jih uporabljamo, poslal pa nam je tudi Svetega Duha, da nam pri tem pomaga. Zakaj bi se torej bali nekih etiket z imeni, ki so jih nalepili ljudje? Tole se je zapisalo meni, Simone o tem ni govorila, a ker vem, kako smo ljudje hitro pametni, naj bo jasno, kaj si mislim jaz in pri meni tehnika preverjeno deluje.

Pred pričetkom je pametno moliti za vodstvo Svetega Duha, lažje pa je, da ti nekdo pomaga, te vodi in stoji s teboj v zaključni molitvi.  Torej najprej se vprašaš, kaj te obtežuje oz. kaj bi rad spustil, opustil, zamenjal.

V primeru, da je tvoj problem strah, so lahko vprašanja naslednja:
– Kakšne barve je strah?
– Kakšne modre barve?
– Kje je ta barva? Znotraj? Zunaj?
– Kako je velika?
– Ali ima zvok?
– Je glasno ali nežno?
– Je grobo ali gladko? Mehko?
– Koliko je težko?
– Pulzira ali je mirno?
– Ima vonj?
– Okus?
– Kako lahko opišeš ta strah?
– Kako je intenziven ta strah od 0-10?
 
Potem pa sledi šift.
– S katerim občutkom bi ta strah rada zamenjala?
 
Na primer s svobodo.
– Kakšna barva je svoboda?
….. ponovimo vprašanja za svobodo.
Potegnemo ven negativno , poudarimo dobro stran. Kako je intenzivna ta svoboda. Od 0-10?
 
Zamenjava: Kako bi se počutil če bi ta modra postala rdeča, kot je rdeča svoboda.
Z vizualizacijo lahko zamenjamo velikost, obliko, vonj… , vodimo osebo, da barva preplavi prostor, mesto, vesolje. Pustimo, da nas vodi Sveti Duh in na koncu zapečatimo z molitvijo in Jezusovo sveto krvjo.

 

Zanimiv način hipne spremembe počutja, ki deluje. 

Sledi predavanje o  pričakovanjih. Brez pričakovanj, ni motivacije, a z velikimi pričakovanji pridejo razočaranja. Pričakovanja so nujna, nas poganjajo in premikajo, a pomembno je, kako se z njimi nosimo. Z leti se spreminjajo, saj se spreminjamo tudi mi. Morda rastemo v spoznanju, morda ne. Vprašajmo se, katera pričakovanja so za nas pomembna?  Bodimo aktivni usmerjevalci naših življenj, ne dovolimo, da nas življenje nosi. V kreiranju pričakovanj ne smemo pozabiti na milost, saj vendarle želimo najboljše tudi našim bližnjim in drugim, ki vstopajo in izstopajo iz našega bližnjega kroga. Kaj pričakujemo od ljudi? Se kdaj vprašamo, ali so sploh v stanju, da jih izpolnijo? Morda se premalo zavedamo, da zaradi greha in stanja srca včasih posamezniki niso sposobni služiti drugim. A dajmo jim priložnost. Ne obsojajmo.

Bog je ljubezen, hodimo z njim v zavezi ljubezni, saj On pravi, da nas ljubi v življenju in večnosti. Ponižno se ga oklenimo in mu služimo, čeprav je za naš um zahteven in ga včasih težko sledimo. Njegova pričakovanja do nas so velika, ker smo posebni, njegovi, izbrani, da se spremenimo od znotraj navzven.  Slediti Bogu pomeni sprejeti poseben način življenja. Živeti za njegovo slavo je naporno, a vredno. Kako naj bo torej Jezus proslavljen preko tebe?

 

Na hitro zapišem še nekaj vrstic iz predavanja o odpuščanju, ki so govorila meni. Z možem sva obdelala odpuščanje po dolgem in počez, a se vedno znova lahko vrnem na pomembnost zavedanja, da  odpuščanje osvobaja. Biti v neodpuščanju pomeni biti zvezan in ohromljen, zato je izjemno pomembno, da sproti čistimo kar se nam nabira pod “pokrovko”. Toplo se priporoča, da znamo pravočasno ozavestiti potencialne zamere in na spoštljiv način povedati, kaj nas je prizadelo. Pri tem pazimo, da ne obsojamo dejanj ali posameznika osebno, temveč izpovedujemo, kako smo se ob tem počutili. 

Ko se meni nabere dovolj malenkosti, mi hitro dvigne pokrovko in imam na tem področju še precej dela. 

Pravo odpuščanje spreminja naše obnašanje do posamezne osebe, četudi oseba ne spremeni obnašanja do nas.

Iskreno kesanje obnavlja odnose. “Žal mi je, da nisem izpolnila pričakovanj in sem te prizadela,” gre včasih težko z jezika. Iskrenost glede naših slabosti je bistvena. Bodimo odgovorni za posledice svojih dejanj.

Če v zakonu ni pravega odpuščanja, postajamo vedno bolj občutljivi, dokler nekega dne ne eksplodiramo. Ne rabimo z vso ihto braniti sebe, saj ko se branimo, nismo pripravljeni, da se spremenimo. Želimo spremembo v drugem, mu pokazati, da imamo prav. Včasih iz lastne ranljivosti postanem glasna tudi jaz in blebetam tja v tri dni. V najbližjih odnosih je vedno največ gumbov bolečine. Recept srečnega zakona je, da sproti razrešujmo zaplete in ne dovolimo, da nam negativne misli preplavijo um. Bodimo pozorni na majhne stvari.

A tudi ljubezen ima meje in pravila. Ne dopustimo, da ljudje z nami delajo nespoštljivo. Postavimo se zase. Spoštljivo.  

Počasi bom tudi na tem področju napredovala. 

Simone nas spomne, da Jezus prihaja po svojo nevesto. Bodimo del neveste v enotnosti tudi mi. Pisano je, da bomo imeli v tem svetu nejevolje in preizkušnje (Jn 16,33), a On je svet premagal.

Spregovorimo torej v naše okoliščine v avtoriteti, ki jo imamo (Luka 10, 19). Prenehajmo biti žrtev. Zavedajmo se, da imamo sovražnika, ki nas želi ovirati in preprečiti, da se Božji načrt v našem življenju izpolni.

Bodimo pozorni, budni in ne dovolimo, da sovražnik uniči naše odnose, družino, skupnost, prijateljstva.

Sovražnik je premagan, piše v Razodetju 12, 11:

– s krvjo jagnjeta,

– z besedo našega pričevanja.

Sila našega pričevanja bo uničila sovražnika. Predajajmo torej naša pričevanja eden drugemu, da bomo lahko navdihnjeni in opolnomočeni.

Kako torej izgleda ljubezen v našem življenju? Ali se pritožujemo? Ali morda gledamo v križ in zremo v večnost? Zavedajmo se, da vse, kar imamo, nam je dal Bog. Mi smo le upravitelji prejetega.

Ne glede na to, s katerimi preizkušnjami se srečujemo, ko pripeljemo luč v dolino smrtne sence, tema izgine. Popolna ljubezen prežene strah.

Si morda pripravljena svoje drage izročiti na oltar Bogu? Pa sebe? Si morda pripravljena podpisati prazno pogodbo s Kristusom, da On napiše, kar želi?

Auč. Boli. Kar težko. A ni druge. Sam s svojo močjo si v tem svetu nemočen, zato je pametno, da zaupamo Očetu. On nas ljubi in bo poskrbel, v vseh situacijah. 

10 Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. 11 Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti.

Razodetje 12, 10-11
Zuza in Jelena
Barbara in Jelena

Žuža nas na koncu spodbudi, da je življenje z Jezusom težko, a vredno. Bog je naše zatočišče, včasih nas skrije, ščiti, ojača, da zdržimo nemogoče, a nedvomno od nas želi, da stopimo v njegovo poslanstvo. Ustvarjeni smo, da smo pomoč svojim bratom in sestram, da služimo skupaj.

Ni razloga za strah, tudi če vse uide izpod kontrole. Ko se zgodi, da izgubiš tla pod nogami, bodi milostna do sama sebe. Bog je s teboj. On je v mestu, z mestom, med ljudmi. Boga ne zanimajo zidovi, ampak ljudje in odnosi. Tempelj Svetega Duha smo mi, ne zidovje. Bog je Beseda, ki nas hrani z živo vodo. On vlada med nami. Se morda tega zavedamo? Odkupljeni smo, zato smo njegova lastnina.  Imamo morda problem s tem?

Bog ne potrebuje zaščite, on samo spregovori in se zgodi. Vsako koleno se mu prikloni.  Njegove poti so dobre zame. Mu zaupam? Tudi takrat, ko ne gre meni v prid? Sprejemam?

Čeprav se vse trese, ima vse pod kontrolo. Bodi mirna. Be still. Spoznavaj Boga vsak dan. Prebiraj Božjo besedo in dovoli, da ti govori. Vsak dan posebej.

Be still and know that I am God.

Be still and know that I am.

Be still and know that I.

Be still and know that.

Be still and know.

Be still and.

Be still.

Be.

Obtežitev v duhu začetnih dni je pozabljena. Če smo prišle kot čebele iz različnih držav v en panj, smo sedaj postale čebele enega panja – balkanskega panja, ki znajo leteti in brenčati skupaj. Ponoči počivajo, podnevi aktivno letijo in živijo svoj namen.  Slavljenje zadnjega dne in petje v duhu odmeva v naših glavah še dolgo v noč.

Pričevanje Simone me navdihne in mi da moč, da stojim in žarim v Njegovem poslanstvu. Povežem se z njeno osebno zgodbo in  začutim njeno bolečino, saj sem jo doživela tudi jaz. Kako biti močna v nemoči? Kako stati, ko ne gre po tvoje, kako zaupati Bogu, ko se življenje ne odvija v naše dobro? Kako preživeti in biti ljubezen v bolečinah življenja? Zato sem prišla, da slišim zgodbo in dobim navdih. Da sem morda tudi jaz navdih nekomu, ki je na tej poti življenja zlomljen.

Pred leti je napisala knjigo, da nas ohrabri in pokaže pot do upanja v življenje. Pot do Jezusa. V redu je biti prekrasna in poslušati šepet zlomljenemu srcu, ker veš, od kod prihajaš, kje si, kdo si in kam greš. V nevihtah stojiš in se učiš postajati najboljša različica sebe. Na konferenci sem dobila svojo krono, ki me bo spremljala skozi nova učenja in me vodila v njegovi avtoriteti skozi nevihte življenja. Ne snamem je več z glave. Vsak dan posebej diham njegov dih življenja in se napajam v izviru žive vode. Naj ogenj Svetega Duha, ki v meni mogočno deluje in me boža v nadnaravnem miru. Vsak dan polagam Besedo, da v meni gori in še bolj gori. Brez Besede lahko ogenj ugasne, naš Bog pa je Ogenj, ki požira. Zato naj gori, da hodimo po svetu zakurjeni. Samo da nismo razkurjeni. 🙂

Na konferenci sem spoznala čudovite osebe, polne duha, ki vihtijo Njegov meč,  ne glede na nevihte, morda nas prav zato poziva, da se včasih malce ustavimo in spustimo njega naprej, me pa hodimo v njegovi senci. V Psalmu 91 nam pravi, da živimo v zavetju najvišjega in prenočujemo v senci mogočnega. On je naša trdnjava, kamor se zatečemo. Razpre peruti, ko je potrebno in nas sprejme v naročje. Njegova vojska se bori za nas, zato obmirujmo (be still) v  zaupanju. I am ima vse pod kontrolo. On je Jaz sem. Naš Bog. Začetek in Konec. Samo bodimo. Bodimo. Just BE.

Sarajevo ima poseben vajb. Nad mestom je čutiti težo in neko neizrečeno bolečino, ki jo je pustila vojna. S Katjo obiščeva tunel rešitve, skupaj se odpravimo na Baščaršijo, pojemo baklave s sladoledom, nakupimo džezvice  in se napajamo na izviru Bosne. 

Ob koncu konference objamemo organizatorke in odvihramo skozi “lepo našo” v najlepšo našo. “Moja dežela, to je njena lepota, moja dežela, mi si njeni ljudje,” naj doni v naših srcih. Hvaležni, da smo doma v prelepi deželi, kjer je vse mogoče. V Sloveniji so odprta nebesa. Zavedajmo se tega. Bodimo hvaležni in podpirajmo eden drugega. Skupaj lahko naredimo čudeže. 

Predhodna objava

Pot iz labirinta užaljenosti je prava kalvarija

Naslednja objava

Prva spoved v samostanu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prični s tipkanjem za iskanje želenega prispevka
Na vrh