Po prehodu moža v svet večnosti, sem prišla do točke, ko se sprašujem kam naprej. Kdo sem? “Moja mlada vdova,” mi je rekel oče, ko me je zagledal, iz mene pa se je skoraj že začela puhati para: “Kakšne neumnosti pa govoriš,” sem mu zabrusila. “Pa saj si, a nisi,” on meni.
Ajoj, mu odpuščam, saj ne misli slabo, le v pravem trenutku se ne zna pravilno izraziti.
Posežem po knjigi Erike Johnson Debeljak, ki v svoji knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica opisuje svojo zgodbo in soočanje z nenadno smrtjo svojega moža, čeprav se mi je zaradi besede “prasica” dolgo časa upirala in ugotovim, da je med svojo zgodbo vpletla tudi zgodbo biblične junakinje Tamare ter svoje pričevanje obogatila s citati iz Svetega pisma.
Hja, kaj pa sem sedaj jaz? Mlada vdova, kot mi pravi oče, ali kaj od zgoraj naštetega. “Hmmmm.” Si izberem kraljico, kraljično, za katero skrbi kralj, ki vlada s prestola milosti. No, lahko se ponižam tudi v princeso, saj zame skrbi On, Jezus – princ miru. Zame tukaj, za moža tam zgoraj, ker mož že poskakuje med raziskovanjem hiše gospodove, saj je, kot pravi Sveto pismo, v hiši gospodovi mnogo bivališč, kjer nam je sam princ miru pripravil prostor. Zavedanje, da imamo tam svoj dom tudi mene pomirja. Vsi pridemo tja, enkrat… ampak ne še. Žarko, prihajamo za tabo, ampak ne še sedaj.
V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.
Janez 14, 2
V tem času vstopam v novo obdobje svojega življenja. Podajam se na novo pot. Ne vem še točno kam, a vem, da grem naprej in ne nazaj, naprej po poti, ki jo je zame začrtal Elohim, El Roi, Adonai, El Shadai in mi jo milostno kaže Jezus, njegov sin. Če sem bila v času neurja kot zaščiteno pišče v jajčni lupini, čutim, da se je sedaj lupina razletela. Ni več varovalnega oklepa, kar se je v tem času valilo pod močjo Božje Besede in me vzpodbujalo k potapljanju v svoje globine, kjer se je nahajala njegova moč, da sva oba z možem zmogla ohranjati fokus na Besedi in se napajati pri izviru njegovega nadnaravnega miru, se je sedaj razkrilo in postalo odkrito v svetu. Kdo sem torej jaz?
Vdova? Grdi raček? Kača vem, da nisem. Kača nas je pičila. Piščanček ali orel?
Gledam v svet, ki ga poznam. Kaj je moja vloga sedaj? Da se ponovno priklopim na kolesje sveta, ki nas vse tako neusmiljeno premetava, dokler polomljeni ne obležimo na odpadu sveta? Dvomim, da je to božji plan zame. Čeprav izgleda, da je bila bitka z zahrbtno boleznijo izgubljena, je vojna vnaprej dobljena in ne dovolim se prepričati, da se moram počutiti kot poraženec ali žrtev, čeprav večkrat med telefonskim pogovorom začutim, da se v ozadju dviguje duh, ki me želi povleči v past samopomilovanja. Ne. Ne sprejemam. V teh letih sem iskala luč v temi globin, zato sedaj plezam samo še po lestvi navzgor. Ne grem več na kolo življenja. Raje stojim pri miru, kot da se ponovno samo vrtim. Od vrtenja se lahko zvrti, ne od višine, kot napačno pravi pesem.
Ko takole premišljujemo o svoji novi vlogi dobim sliko sveta, kjer živijo kokoške in petelini. A še prej je bilo jajce (večne dileme kaj je bilo najprej, kura ali jajce, jaz pravim, da jajce). In potem piščanček. Mala, simpatična, rumena kepica. Ko piščanček zraste, postane kokoška. Kokoška pridno vali jajčka, vsak dan enega. Zase? Ona tako misli. Jajčka vali za nekoga drugega. “Ta pridna” kokoška zvali veliko jajc, ko moč njene “pridnosti” usahne, gre pod nož višje sile, ki ji jajčka jemlje in hitro konča v krepčilni juhici.
Kokoške si želijo leteti, a ne morejo, rijejo po zemlji, iščejo črvičke in se sporazumevajo s kokodakanjem. Z drugimi kokoškami lahko živijo v složni skupnosti, a ko si s kokodakanjem ne pridejo do konca, se začnejo kljuvati, vse dokler golovrate, golorite ali kako drugače oskubljene lahko še tekajo naokrog.
Ponavadi dinamiko vzornega kokošnjaka spremeni prisotnost petelina. Lahko se zgodi, da ga ne sprejmejo in mora revež predčasno zapustiti kurnik, največkrat pa se pričnejo pravi kurji boji za njegovo pozornost. Petelin igra vlogo žrebca, osemenjevalca. Prav rad se ponosno šopiri nad svojim kurnikom, ponosen in lep, verjetno misleč, da je on ta glavni. A ko je njegova vloga osemenjevanja opravljena ali če njegov harem kur zbezlja, potem kaj hitro konča na krožniku kot “coq au vin” v Franciji (petelin v vinu), na Slovenskem pa se pridruži kurji župici.
In kaj smo mi? Kure ali petelini? Orwell v svoji Živalski farmi zelo dobro oriše živalske lastnosti ljudi, a postavi za glavne junake svinje. No ja, vsaka žival ima svoje mesto, za svinje je znano, da so rade pri koritih, a večina od nas se lahko hitro ujame v past kokošjega ali petelinjega življenja. A tudi petelini radi sanjajo, da bi postali svinje (kot sanja svinja kukuruz, a kukuruza nema).
Ko pridemo na svet smo tudi mi luštni piščančki, vsi enaki, lepi dojenčki, a se razvijamo vsak po svoje. Oblikuje nas sistem in okolje v katerem živimo. Vodeni smo s strani “svinj”, a se ne zavedamo, da je nad sistemom, ki ga poznamo, še višja sila, ki je ne čutimo, ne poznamo, a jo spoznamo, ko se nam zamajajo tla pod nogami. Ko v kurnik pridrvi lisica, takrat padajo glave in populacija se zmanjša. V kurniku nastane preplah in je čas za rdeči alarm.
Žal tudi mi prepogosto čakamo, da se nam prižgejo lučke za rdeči alarm. Tudi moje kurje življenje občasnega kokodakanja in kokodajsanja, z vložki petelinjenja se je prenehalo, ko je prišla preizkušnja. Ponovno sem postala jajce, nad mano je zrasla lupina, nad njo pa je sedela cela skupnost, ki je za nas molila in nas pomešala med druga jajca.
Njegova Beseda je bdela nad nami in nam omogočala, da ostajamo priklopljeni na njegovo obljubo. A z moževim prehodom se je zgodila sprememba, lupina je počila, ne samo počila, razletela se je na drobne koščke. Ostala sem brez fizične zaščite, nezaščitena, gola, brez perja. “Mlada mala ptička sem. Kdo sem? Spet kura? Petelin? Ne…. Jaz sem orel. Mali orel. Uaooo. Če sem mali orel, bom postala tudi velik orel. Kaj moram počet, da zrastem?”
Pa mi pravi Barbara P. : “A veš, da se orli hranijo s kačami. Ujamejo kačo, jo dvignejo tako visoko, da umre, ker visoko ni kisika.”
“Uaoo,” ja, jaz hočem biti orel z mogočnimi kremplji, kljunom in največjimi perutmi. Leteti želim visoko. Nadnaravno. Orli so kralji neba. Čas je, da v njem zakraljujemo na zemlji in na nebu. Navsezadnje nam je dal oblast nad vsemi nečistimi duhovi, da stopamo na kače in škorpijone…. Ne v svoji moči. On to dela. Mi smo le njegov “aktivni” tempelj Svetega Duha, njegovi duhovni zemeljski orli.”
Svojo vizijo zaupam Barbari Telzerow, ki mi pravi: “A veš, da sem pred leti dobila Besedo, da smo valilnica orlov.”
“Uao,” si mislim. Bog mi je spet pokazal pravo sliko. Jaz sem res mali orel. “Daj Bog poskrbi za vse nas male orle, da odrastemo pod okriljem tvojih peruti, zaščiti nas, da bomo lahko zakraljevali na tvojem nebu v tvojo slavo.”
Amen.
tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.
Iz 40, 31
... ki tvoja leta nasičuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost.
Ps 103, 5
Kakor orel, ki spodbuja k letu svoje gnezdo, kroži nad svojimi mladiči, širi svoje peruti, jih prestreza, jih nosi na svojih krilih.
5 Mz 32, 11
Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega, ki prenočuje v senci Mogočnega, pravi Gospodu: »Moje zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam.« Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo. S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba.
Ps 91, 1-4
