Kalvarija nakupa progresivnih očal
Te dni razmišljam o iskrenosti. Morda tudi zato, ker sem bila pred tedni na poslovnem srečanju, kjer so govorili o modernem voditeljstvu in izpostavili, da smo v fazi, ko je potreba po iskrenosti in transparentnosti na prvem mestu. Voditeljstvo, kot ga je promovirala stara šola slovenskih gradbenih baronov je preživeto, prišel je čas za nove voditelje, ki vodijo in usmerjajo z vzgledom, ki temelji na spoštovanju in vrednotah, ki izhajajo iz čistega srca. A čeprav želimo in govorimo o iskrenosti, je lahko iskrenost tudi boleča, nevarna in razkriva našo ranljivost, zato se posamezniki iz sveta, ki se napajajo in gradijo svojo osebno uspešnost na prejetih potrditvah drugih, radi odevajo v maske, da se pokažejo lepši, boljši, uspešnejši. Svet ima rad perje in lažno luč. Ko sprejmemo kompromis in dovolimo, da se v naši identiteti ukorenini laž, smo vodeni in ne vodimo. Vodi nas tisto, kar nas preganja in nas ne spusti zlahka. Pravijo, da ima laž kratke noge, a najbolj nevarne njene lovke, ki se rojevajo iz srca in segajo do drugih, zato da prinašajo posamezniku korist, a prav te lovke hitro zavežejo lastnika. Da srce ostaja čisto in iskreno je potrebno dnevno pometanje in ohranjanje zavedanja v stanju budnosti in stalne pripravljenosti.
Res je, da najbolj boli iskrenost do samega sebe, a zase lahko povem, da iskrenost osvobaja. Bivanju prinaša tisto peresno lahkotnost, ki te skozi nevihte v varnem objemu vodi dalje. A tudi iskreni se srečamo z neiskrenimi, tistimi, ki nas želijo naplahtati in zase potegniti koristi. Kako se bomo odzvali, ko nam neiskrenost drugih stopi na žulj?
In tukaj se začne moja zgodba o očalih.
Prišel je čas za nova očala. Že nekaj let ugotavljam, da imam dolge roke in pri moji čudni dioptriji, na eno oko imam namreč zelo visoko dioptrijo 7 +, ki jo tudi z maxi stekli ne morejo skorigirati do 70% vida, si zaželim, da bi imela progresivna očala, ki bi pomagala, da vidim v trgovini prebrati cene na etiketah. Se namreč zgodi, da ogrlico z očali pozabim doma in ostanem v trgovini prepuščena svojemu občutku. Mi pravi znanec, da se raje matra, steguje roke in ne vidi, kot da si pomaga z DM-ovimi očali. “Čim kasneje si špegle nabavi”, mi pravi. “Ej, ne morem. Ne vidim, ne da se mi matrat. Hočem videti. Daj mi mir. Ti kar….” si mislim. Veselim se progresivnih očal. Sedaj bom bolje videla na daleč in na blizu. Two in one.
Poznam optičarko in že mislim, da bom šla po očala k njej, ko mi prijatelj svetuje, da grem k njegovemu optiku, ki je super. Njemu je zrihal vse “v nulo” in je zelo zadovoljen.
“Prav,” si mislim. Pa grem tudi jaz tja. Pokličem po telefonu optika, mu razložim mojo zadevo, ki je bolj komplicirane sorte, a mi pravi, da ni problema, bodo vse uredili. Ob mojem obisku začutim, da je gospa, ki mi streže zmedena in ni ravno prepričljiva v tem, kar govori. Pride optik, mi prekontrolira vid in mi pravi, da sem nekakšen fenomen, saj je posameznikov s tako veliko razliko v dioptriji, zelo malo. “Itak, da sem fenomen.” Zanemarim to, kar zaznam pri gospe v trgovini in ker nisem tiste sorte, da bi obredla vse naokoli, si želim ponavadi zadeve hitro rešiti in čim manj kompliciram, zato se odločim za nakup progresivnih očal. “Dobite še ena očala za računalnik,” mi pravi. “Super,” si mislim. Veliko gledam računalnik in je čas, da bodo sedaj ta očala s primernim filtrom. Tista za 10 eur jih namreč nimajo.
Čakam dva, tri tedne, nato pokličem, da poizvem, kako kaže z mojim naročilom.
“Ja, smo dobili stekla. Pridite po očala,” mi pravijo.
“Še dobro, da sem jih klicala,” si mislim.
Dobim dvojna očala. Ena za daleč, druga za delo z računalnikom. Minevajo meseci in moji možgani nikakor ne morejo sprejeti, da vidim sogovornika, ki stoji meter od mene, megleno. Bolje ga vidim brez očal. “A ni to mal čudno,” sprašujem tiste, ki takšna očala imajo. Vsi mi zatrjujejo, da vidijo sogovornike jasno. Enako se mi dogaja, ko stopam v dvigalo. Vsi napisi v dvigalu na meter megleni, zato dajem očala gor in dol. “Nekaj ni ok, s temi očali,” sklenem in pokličem optiko.
Ob mojem obisku jim pojasnim situacijo in povem, da so osebe in vse, kar je v mojem vidnem polju do 1,5 meglene, zato snemam očala z nosa. “To je normalno,” mi sprva pravijo. “Ma kako je normalno. To ni normalno. Jaz želim videti skozi očala, kot vidijo vsi ostali. Zakaj pa vidim normalno skozi očala, ki sem jih prej imela in niso bila progresivna?” jih vprašam.
Povabijo me, da mi optik še enkrat preveri dioptrijo. “Ja, vam bi morali dati še na drugo oko korekcijo. Možgani sestavljajo sliko na osnovi levega in desnega očesa.”
“Pa saj ste mi preverili dioptrijo, ki so jo izmerili v ZD,” odgovorim.
“Ja ne vem. Vi ste prišli z naročilnico. Mi izdelamo očala po naročilnici.”
“Pa ja vi veste, da je potrebno pogledati skozi oba očesa, da možgani sestavijo sliko. Kaj mi pomaga meritev enega in drugega očesa, če se slika ne sestavi tako, kot je treba. Pa valjda vi, kot strokovnjaki veste, kako možgani sestavljajo sliko in preverite, preden izdelate očala?”
“To ni naša napaka. Pa bi k nam prišli na meritve.”
“A je morda moja? Saj ste mi preverili dioptrijo. Vaš optik je rekel, da je naročilnica ok. Da je zdravnica dobro izmerila. Jaz želim videti skozi očala. Jaz rabim očala.”
“Bo treba naročiti nova stekla.”
“Ok. Želim si nova stekla. Želim videti. Pa dajte mi še povedati ali imajo tale očala za računalnik filter za modro svetlobo?”
“Nimajo.”
“Ja, kako pa to? A niso to očala za računalnik?”
“So. Ne vem, zakaj nimajo. Niste naročili.”
“Pa valjda naredite očala za računalnik s filtrom. Zakaj pa se potem imenujejo očala za računalnik. Kaj pa rabim očala za računalnik brez filtra. Kaj pa bom gledala na meter in pol?”
Greva do prodajalke, ki informacijo, da rabim nova stekla vzame zelo hladnokrvno, češ, ni naša napaka, bomo naredili po nabavni ceni za 350 eur. Dajte akontacijo 50 eur in naročimo.
“Prav. Hočem videti. Ne morem tako biti. Ampak, dajte mi še povedati ali imam pri očalih za računalnik stekla s filtrom?”
“Ja, vaša očala za računalnik imajo filter,” mi zatrdi.
“Vaš kolega pa je rekel, da stekla nimajo filtra?”
“Imajo. To je nova tehnologija. On ne ve.”
“Mogoče pa res ne ve. Ali pač….”
Plačam in s slabim občutkom zapustim optiko. Čeprav sem bila na začetku pomirjena, začne v meni rasti nemir. Ko se doma uležem v banjo, začne vsaka celica v meni govoriti, da se tako ne dela. Da ni prav, da jaz, kot končna stranka, plačujem napake nekoga. Za očala sem dala 560 eur in sedaj mi hočejo obesiti še 350 eur. Jutri pokličem direktorja in mu povem, da se mi zdi prav, da ve, da so takšni kot jaz nezadovoljni in da ni korektno, da plačujemo nova stekla, ker so optiki dolžni preveriti dioptrijo, saj navsezadnje ponujajo brezplačne preglede oči, če pri njih naročimo očala. Gospod postaja nestrpen in vidim, da ga boli, ker zdravniki grešijo, oni pa rešujejo situacije na svoje stroške.
“Meni se gre zato, da boste vi drugič raje pregledali takšne kot sem jaz, da ne bodo rabili sami plačevati novih stekel. To ni prav.”
“Pridite, bomo uredili, da bo prav.” mi pravi.
Pa sem prišla na ponovni pregled k njihovemu zdravniku. Tih gospod z ledenim pogledom mi pravi, naj pogledam skozi žaluzijo ven na dvorišče. “Kako vidim?” Kaj pa naj vidim skozi žaluzijo? “Pa poglejte gor po kotih sobe?”
“A črke na steni naj pogledam?”
“Ne, po kotih.”
Halo, kaj je temu tipu. Jaz ne vidim človeka od blizu. Njega vidim megleno, mu poskušam dopovedati, medtem ko on vztraja v neki tišini in me hoče prepričati, da sem malo čorava in da si vse skupaj namišljam. “Zakaj vas vidim dobro s starimi očali, ko vas gledam ravno, z novimi pa ste megleni?” ga vprašam.
“Gospa, vi se morate naučiti čez očala gledati,” in mi začne kazati neke slike, kot da sem v osnovni šoli. Premeri dioptrijo starih očal in novih očal, pravi, da je ista. Vem, da ni ista, zato prijazno in z veliko mero potrpežljivosti vztrajam pri svojem. Ne pustim se odgnati, zato popusti in me le nekako povabi, da pogledam v tisto mašino, da mi le premeri vid malce drugače, ne z gledanjem zunanje klopce skozi 15 cm odprtino okenske žaluzije.
“In kaj ste ugotovili?” ga prijazno vprašam.
Še vedno v “ice modu” mi pravi: “Vam bom povedal,” in me povabi, da stopiva ven iz ordinacije do prodajalke.
Tam se v tistem trenutku nahaja tudi optik, a zdravnik je tiho, zato začnem govoriti jaz in povem, da očitno potrebujem korekcijo zdravega očesa, saj so mi že naredili ta preizkus. Vzpodbujam ga, da naj vendarle pove, kaj je ugotovil in na koncu le uspe izdaviti, da res vidim bolje, če bo ta korekcija. Aleluja, si mislim. Končno.
Bodo naročili stekla, me bodo poklicali, ko bodo stekla prišla.
Čakam, čakam, a klica ne dočakam. Minejo trije tedni, nato jih pokličem. “Ne vem kako je z vašimi očali, bomo preverili.” mi odgovori. Nato me pokliče optik in mi pravi, naj se oglasim. “Pridem jutri,” ga obvestim.
Zjutraj sem v Ljubljani predčasno, zato med čakanjem poslušam Sveto pismo. Prav upira se mi iti spet v optiko in nimam želje po komplikacijah. Valjda se bo projekt očala zaključil. Ne želim se pregovarjati. Utrujena sem. Želim le očala, s katerimi bom videla. Preden vstopim v optiko rečem: “Dragi Bog. Dej zrihtaj mi tale očala. Jaz imam res dovolj tega cirkusa. Želim videti. Vodi me, govori mi, ker jaz sploh ne vem več, kaj naj tukaj rečem.”
Vstopim in kar oblije me, ko vidim prodajalko, ki se mi je zadnjič tako nalahko zlagala. Tudi optik, ki mi je pomagal k zelo enostavni rešitvi in mu je bilo v petih minutah jasno, da rabim korekcijo drugega očesa je v službi. Super, oba sta tam. Kako naj sedaj vprašam, kdo se je zlagal, optik ali prodajalka. Malce nerodo je takole uleteti in iskati krivca.
Poskusim ena očala in nato še druga, tista za računalnik. “Ali imajo sedaj ta očala filter za računalnik?” vprašam optika.
“Ja, novo steklo ima,” mi odgovori.
“Kaj pa staro?”
“Pa nima.”
Pogledam prodajalko in jo vprašam, kako to, če mi je vendarle ona rekla, da ima. Nekaj časa molči, nato posluša moje modrovanje o iskrenosti in potrebi po transparentnosti, da se laž lepi na nas in nas obremenjuje, nakar prizna, da se je zlagala, ker je branila sodelavko, ki je naredila napako.
Ko je prišla laž na dan, sem povedala, da sem prišla nazaj zato, da bi njim kot podjetju povedala, da se lahko z vsako reklamacijo tudi naučijo, kako storiti manj napak, a morajo delovati kot tim. Enotni, povezani in skladni, da delajo v najvišje dobro vseh. Laž omadežuje posameznika. Zaveže ga. Vi ste tim. Delovati morate enotno, skladno, povezano, a tudi pošteno. Pa še to, pa dajte, pokličite svoje stranke, ko stekla pridejo. Jaz sem vsakič čakala mesec dni in sem vas sama klicala. Vi mene niste nikoli.
“Vi ne veste, kako je tukaj.”
Ko takole prijazno razpravljamo in izmenjujemo nasmehe, saj so trdnjave nezaupanja in laži padle, resnica pa je oba osvobodila, da sta lahko zažarela, jima pravim: “Mah, bom pa imela eno šipco s filtrom. Saj bo ok. Ne bom komplicirala.”
Nekaj časa me gledata, potem pa mi rečeta. “Ne tako pa ne. Vidi se razlika. Bomo naročili še drugo steklo. Na naše stroške. Pa še denar 50 eur vam bomo vrnili.”
“Kaj pa vi delate, ker ste tako fejst,” me vprašata.
“Svojo firmo imam.”
“Vi ste pa super šef,” mi pravita.
Uao, si mislim, kakšen preobrat. Nisem jih obsojala, nisem se jezila, le prišla v imenu resnice. In resnica nas je osvobodila, trdnjave so padle in nerešljiva agonija očal se je končala z zmago za vse nas.
Čez 14 dni me pokličejo, pride drugo steklo. Optik me s strahom gleda in vpraša, naj preberem besedilo.
“Pa saj bo ok. Saj ste samo steklo s filtrom zamenjali. Zakaj pa ne bi bilo ok?”
“Ja, ne vem. Ko gre enkrat nekaj narobe.”
“Pa saj je šlo že veliko narobe. A se vam ne zdi, da je čas, da se sedaj to uredi,” pristavim.
Oba se strinjava, da je prišel čas, da se projekt mojih očal zaključi in da oni in jaz končno zadihamo. Razveselim se novih očal in sem hvaležna, da so se, kljub številnim zapletom, izkazali in speljali reklamacijo na njihove stroške. Pustim jim tistih 50 eur akontacije, a so veseli, da se “poberem” iz njihove optike. Jaz pa tudi. V duhu zaznam, da so se vrata iskrenosti za mano spet zaprla.
Dobim očala s katerimi sem zelo zadovoljna. Vidim jasno. A da sem prišla do tega jasnega pogleda sem se spet peljala po ovinkih. Se sprašujem zakaj? Zakaj me življenje vozi tako naokoli. Po daljši poti, da se brusim jaz in brusijo drugi ob meni. Trenutno mi ni do tega, da sem poligon iskrenosti drugih. Želim, da me življenje boža in poboža. Lahko pazim le na svoje reakcije, da so spoštljive in da ohranjam srce zdravo, zakoreninjeno v iskrenosti in Resnici.
