(Ne)poslušnost

Že nekaj let je minilo, odkar sva se z možem zadnjič sprehajala na območju Svete Katarine, kjer je zaradi poglabljanja luke nastalo edinstveno “pokopališče školjk”, zato me je prav presenetila ureditev zapuščenega športnega parka in sprehajalnih poti. Peš pot, ki so jo uredili leta 2022, vodi od kampa Adria vse do pristajališča večjih tovornih ladij. 

Z Vesno sva v dveh dneh oblazili poti po Miljskih hribih, kjer smo se z Žarkom vozakali z vozičkom,  za konec pa sva zavili še na pot od Adrije do Svete Katarine. 

Na začetku poti je klopca, na klopci pa je sedelo dekle, ki sva jo obe opazili, a sva šli, kot se za Slovence spodobi, mimo z vsakdanjim doberdanom. Po uri in pol hoje je bila on še vedno na isti klopci, midve pa sva šli čez cikle jokanja, sušenja solz, smeha, občudovanja naravnih habitatov slanega travnika in se navduševali nad novim zoomom telfona. 

Pomislila sem, da bi bilo morda prav, da se ustavim in jo ogovorim, da morda potrebuje pogovor in molitev, a sem misel zavrgla: “Ma ja, kaj se bom nekaj vsiljevala.” 

In sva šli mimo. Bolj ko sva se oddaljevali od nje, glasnejši je postajal glas v moji glavi: “Pojdi nazaj. Sem ti rekel, da moli za njo.”

Jaz pa sem “si” odgovarjala: “A je to moj ego, ki se ima za nekaj, da rabim res ogovarjat tujce na cesti. Joj, ne grem.”

“Neposlušna si, da veš. Neposlušna…” mi je govorilo.

“Aaaaaa, pa kaj je zdej to. Nočem biti prav nič pomembna,  niti neposlušna… Ampak nočem, da nekaj počnem zaradi sebe.”

“Vrni se do nje.”

“Pa sedaj sem že 150 m stran.”

“Obrni se. Pojdi nazaj.”

“AAAAAAAAAAA.”

In rečem Vesni: “Se mi zdi, da tale punca rabi molitev.”

V tistem me nekaj obrne in že maširam nazaj do klopce.

“Dober dan. Se opravičujem, da vas motim, ampak , ne mi zamerit, se mi zdi, da mi je nekaj reklo, da vi potrebujete molitev, ” izjavim, da bo malo bolj” soft” zvenelo, da ne bo Bog na prvo žogo, ker so moje izkušnje s Slovenci takšne, da se jim naježi koža, ko se omeni Boga ali Jezusa.

Pa mi pravi, da ne govori slovensko. Je Hrvatica. Nekaj časa me gleda, verjetno ne verjame svojim ušesom, potem pa pravi, da res. Tam sedi in moli, se pogovarja z Bogom in sprejme, da moliva skupaj. 

Ime ji je Marija. Marija Magdalena.

“Uau, kakšno mogočno ime,” si mislim.

Izmenjava si kontakte in podeliva nekaj vzpodbudnih besed in se navdušujeva nad Svetim Duhom, ki je z nama.

V tej slovenski puščavi na Obali jo Bog sliši. Pošlje ji mene, da ji to povem. Bog sliši naše molitve, a ker je njegov glas tako nežen, tih, ga lahko slišimo le v tišini našega srca, ko smo pripravljeni utišati svoj um in se odklopiti od dnevnih misli in naših lastnih problemov in potreb. Bog želi, da sodelujemo, se povezujemo, si pomagamo in črpamo iz izvira njegove moči. Če hodimo v Resnici, nas bo obdal z ljudmi, ki nam bodo na naši življenjski poti v podporo. V nevihtah ne bomo sami, ampak v skupnosti ljubiteljev Besede, ki bo v nas rastla v zavetju njegovih peruti.  

Četudi tujci v deželi smo si bratje in sestre v Jezusu, med seboj si pomagamo in vzpodbujamo. A to je mogoče le, če smo POSLUŠNI. Vsakršna neposlušnost je lahko na škodo drugim, ki nas v tem času potrebujejo. A služiti moramo izključno preko njegove moči in ne iz svoje. Lastna moč kmalu postane nemoč in ostanemo zlomljeni, polomljeni in poškodovani.

Služiti Bogu pomeni biti v njegovem toku, siti , preskrbljeni, pomirjeni ne glede na naše okoliščine. 

Beseda prinese v naju obe mir in razideva se s soncem v srcu. Povezani na njegovem “nivoju”.