Med 8.-10.3. je v Slavonskem Brodu gorela Vatra (ogenj). Seminar, ki ga že deseto leto zapored organizira Dom molitve Slavonski Brod je v letos privabil več kot 750 ljudi.
Mene je povabila Marija Magdalena, tista Marija, ki sem jo spoznala na ankaranski klopci, ko mi je Sveti Duh začel glasno govoriti, naj se vendarle obrnem in jo ogovorim, saj potrebuje molitev (pričevanje o srečanju si lahko preberete tukaj). Ampak zgodba z Marijo Magdaleno se nadaljuje. Ostali sva v kontaktu, se srečali še enkrat ali morda dvakrat za molitev, nato pa se je Marija skupaj z možem preselila domov na Hrvaško, kjer naj bi konec januarja rodila. Pa ni rodila januarja, ampak 9.2. na možev rojstni dan. Termin je imela 27.1. (27. v mesecu se je Žarko od nas preselil v večnost), rodila pa je prav na Žaretov rojstni dan. Naključje? Ne, tako Bog govori, z nama obema.
Konec februarja mi pravi: “Ej, dođi na Vatru.” Pojma nisem imela kaj je vatra, razen, da beseda v hrvaščini pomeni ogenj. Božji ogenj.
Sprva sem oklevala. “Kdo se bo vozil tako daleč, za seminar?” sem si mislila. “
A Bog je imel drugaane načrte. Glas Svetega Duha v moji glavi je postajal vedno glasnejši. “Pojdi. Pojdi.”
“A sama naj se vozim 3 ure?” si mislim. “Pa kaj je to zate. saj si se sama vozila po Italiji? Valjda greš tudi na Balkan lahko sama.”
Vprašam kolegico, če bi morda šla, pa pravi, da ne more. “Aha, potem pa grem res sama.”
Prijavim se na seminar, rezerviram si sobo v Hostelu Mali Paris in nestrpno pričakujem, da grem v neznano.
A pred odhodom se dvigne opozicija. Zamaši se nam kuhinjski odtok. Dokončno kapitulira. Kljub našemu posredovanju in žokanju z dolgo vijačno cev, je naše posredovanje neuspešno. Odtok se zamaši, čeprav smo ga z vodovodarjem odmaševali le 6 mesecev nazaj. Ni kaj, tokrat je potrebna profesionalna intervencija, zato pokličemo Ekopretok. Bo božji milosti pridejo takoj in z vodo prečistijo cevi. A največji izziv ni v cevi, temveč v avtu, s katerim naj bi šla na Vatro. Nekaj dni pred odhodom mi na avtu začne nagajati sklopka, ki ostaja poklopljena in želi, da jo z nogo povlečem iz pozicije. Prav hecno, vozila sem stare avtomobile in še nikoli nisem imela težav s sklopko. Tale moj Ford pa ima samo 5 let in ravno v trenutku, ko moram sama na dolgo pot, začne štrajkat sklopka. Pokličem na Ford, mi povejo, da avto ni več v garanciji in mi svetujejo, kaj naj pogledam, pokličem Mateja, ki je doktor naših avtomobilov. Pravi, naj ga pripeljem, da bo pogledal in me naučil voziti brez sklopke, da bom znala menjat, če se mi slučajno zatakne. Pogleda avto in pravi, da njemu dela bp, da je nekaj dofilal (nimam pojma kaj). A ko se odpravljam od njega in ko nekaj časa klepetam in držim nogo na sklopki, le-ta spet ostane prilepljena na poden. “Mah, ne boš ti mene hecala, Jaz grem, s sklopko ali brez,” rečem in se odpeljem. In s takšnim mindsetom grem na Vatro. Vozim in šparam sklopko.
Od nekdaj mi je bilo všeč slavljenje v hrvaščini. Tudi doma prepevam pesmi Alena Hržice, Amrose, Božje pobjede in tukaj , na Vatri, v enem glasu poje 750 ljudi. Prvič sem na tako velikem srečanju in prevzame me enost v duhu. Sveti Duh nas popelje v čudovito slavljenje, poveže v duhu in se z vso milostjo in močjo izlije na vse prisotne.
Vodja Doma molitve je Bartol, ki ga kličejo tudi Žarko, saj iz njega žari božji ogenj. Marija Magradelan mi je rekla: “Dodji, i upoznat češ Žarka.”
“Žarka?”
“Da, on ti je super.”
In tale Bartol alias Žarko res žari in je prava brzostrelka v duhu. Vsak večer ob 21 vodi enourno molitev v duhu, kjer se moli v jezikih in deklarira božje obljube.
Vrhunska učenja, ki temeljijo na odnosu z živim Bogom, Jezusom, takšna kot smo jih navajeni iz naših skupnosti, so napolnila naša srca.
Spregovorili so tudi pogumni pričevalci, ki so pred nami razgalili svoje življenje in pokazali, da je pot iz teme po Jezusovi milosti možna in blagoslovljena z mirom in življenjem. Pričevanja so v navdih vsem nam, ki potrebujemo vzpodbudo, da v težkih preizkušnjah držimo svoj fokus na Jezusu.
Posamezniki so prejemali krst v Svetem duhu, izvajala so se osvobojenja , utirala se je pot ljubezni v ponižnosti in milosti za tiste, ki so dovolili, da vidijo preko svojih omejitev.
Hvaležna sem, da sem imela možnost videti, da smo v duhu povezani v Jezusu prav vsi kristjani. Jezus želi, da smo osredotočeni nanj in ne na svoj lasten prav. Želi si, da nismo farizeji eni drugim, da se ne obtožujemo, češ, mi smo ta pravi, vi ste odpadniki, ne slavite pravega Jezusa. Jezus je eden in edini. Namesto na razlike, naj bomo osredotočeni na njegova učenja. Kdo pa smo mi, če sodimo druge?
Pred odhodom pa dobim svojo preizkušnjo. Napade me gospa, ki je en dan sedela poleg mene, a ko je izvedela, da sem iz evangelijske skupnosti, se je naslednji dan presedla stran, češ, da je našla boljši sedež. A med pavzo me sreča in mi pravi, da naša Biblija ni prava, da je drugačna, saj naj bi imela spremenjeno besedilo. Jim je župnik to povedal. “To pa ne bo res,” ji povem. “Naše je tudi vaše. Božja beseda je ena sama. Jezus je eden in edini. Ni nobenega spremenjenega besedila, le Apokrifov ni, ker so bili dodani kasneje. Itak pa imam jaz Sveto pismo z Apokrfi,” ji pravim. “Da ne in ne, da nismo pravi,” mi govori. “Aha, religiozni duh,” nasmejem se ji, jo blagoslovim in se zavem, da smo na srečanju vendarle vsi ljudje, s takšnim in drugačnim srcem, bolj ali manj ranjeni, a vsi hočemo “kao” dobro drugemu, le da v svoje srce najtežje pogledamo.
A na srečanju so prav katoličani karizmatiki govorili o svojih izkušnjah s tradicionalnimi rimokatoliki. Včasih so zidovi znotraj človeških umov previsoki za pravo spoznanje živega Boga, ne glede na denominacijo. Ja, mi ljudeki smo res ena velepametna sorta, kjer posamezniki želijo frleti eden nad drugim. Na vsak način želimo drugemu dokazati, da imamo mi prav, pa naj bo to v cerkvi ali izven nje. Morda je čas, da dovolimo, da smo mi Luč in prav nič več, da žarimo in privabljamo k luči, ostalo pa je v domeni Svetega Duha. Brez njega itak nič ne moremo. Božje zadeve ureja Bog, mi smo lahko le v njegovih rokah milostni. Ko pa postanemo obsojevalci, pa bi rekla, da Jezus pravi: “Ne poznam vas.”
Z Marijo Magdaleno se nasmejiva moji izkušnji. Hja, kaj češ, tako je to. Religiozni duh želi nagajati. Kjer je božji ogenj, trdnjave padajo, a vsak dobi le toliko, kolikor je sposoben utišati svoj prav in se v ponižnosti opustiti vso kontrolo in ponos ter dovoliti, da ga vodi božja milost. Pravijo, da gre ponos vedno pred propadom, torej, zakaj bi mu dovolili, da nas vodi. V ponižnosti se dopolnjuje njegova moč in kot pravi Pavel, močni smo takrat, ko smo slabotni.
Naj “vatra” gori. Vsak dan na polno. Jaz bom svoj ogenj pazila, da ne ugasne. Dnevna doza Božje Besede ga hrani in mu pomaga, da se širi. Naj živi vatra.
Tudi mož Marije Magdalene ima izjemno pričevanje. Jezus ga je rešil ujetosti od drog. Njegovo pričevanje navdihuje mnoge. Pod okriljem skupnosti Doma molitve se Marija in Mato učita, kako stati in obstati v tem svetu, kako uporabljati avtoriteto Jezusa v vsak dan posebej.
Po osvobojenju pridejo preizkušnje, ki jih je potrebno izdržati.
Bodimo torej aktivni deli Kristusovega telesa in se namesto tekmovanja, raje dopolnjujmo v svojem delovanju. Vsak izmed nas je njegov dragoceni del. Če ljubimo, Bog živi v nas, ker Bog je ljubezen.
Po končani Vatri je publika sodelovala še pri snemanju videospota za pesem, ki smo jo prepevali vse tri dni.
Tebi pripada, sva slava, tvoje je kraljestvo, moč i slava. Ti prebivaš, u slavljenju, svoga naroda.
Slavilna skupina Doma molitve
