Zarcova Madeira

Pred meseci se je porodila ideja, da  zimske šolske počitnice preživimo skupaj predstavniki treh generacij (jaz, sin in mama). Nenavadna ideja, ki je še nikoli prej nismo realizirali. Ko smo razmišljali, kam naj gremo, je naša babica predlagala, da bi šli na Madeiro. Zadnjih deset let in več se naša babi zaradi raznoraznih razlogov, predvsem pa zaradi rož in skrbi za dom in očeta, ni odlepila od hiše,  doslej je vedno potovala le z očetom. Samega še nikoli ni pustila, čeprav je oče večkrat z moško družbo odjadral ali odsmučal v neznano. 

Z Oskarjem bi šla,” je rekla. “Z našo družino še nikoli nismo šli na potovanje z agencijo,” sem si mislila. “Nismo vajeni prilagajanja in potovanja v skupini, ampak v tem trenutku nisem sposobna razmišljati in planirati našega skupnega oddiha. Pa tudi če bi bila, kaj pa vem, da ne bo preveč obremenilno za našo babico. Ne želim biti jaz tista, ki vodi tempo, ” sem si mislila.

Pokličem na Oskarja, rezerviram potovanje in dam iz glave. Za razliko od preteklih potovanj, tokrat  prav nič ne raziskujem, ampak se prepustim in zaupam. Zaupam, da smo izbrali pravo potovanje s pravo agencijo.

Na dan odhoda se zberemo v Ljubljani in z avtobusom odpotujemo v Benetke. Počutim se kot na šolski ekskurziji. Z neznanci sedimo na busu in se pustimo voditi. Sprva mi je občutek tuj, tudi ljudje so mi neznanci, a nekako smo povezani s skupnim ciljem. A na začetku se te povezanosti ne čuti. Vsak je prišel na avtobus iz svojega planeta, s svojo osebnostjo, s svojo takšno in drugačno prtljago, s takšnim ali drugačnim srcem, nasmehom ali žalostjo na obrazu. “Ajoj,” si mislim. “Kaj pa če bi sami najeli avto in se vozili po otoku,” mi prileti v glavo misel. Le od kod se je vzela?

Letalo proti Lizboni vzleti z zamudo, zato let na Madeiro zamudimo. “Kaj neki bomo počeli v Lizboni tri ure? Nič. Jedli bomo zastonj kosilo, ki ga časti Tap Portugal. Zaletimo se xxxl porcije Kentucky piščanca. Moj sin je lačen, jaz tudi, a toliko piščanca, kot ga dobimo, bi vsi skupaj pri nas lahko jedli cel teden. Sin sicer pospravi svojo porcijo, z babico pa svoj del zapakirava in pospraviva v ruzak. Za kakšen drug dan, si misliva. Ne kentaki piščancu srečava še Marijo in Jožeta, ki sta prav tako v fazi čakanja. “Kaj boste pa vi?” vpraša Marija. “Ajde, gremo v Lizbono,” predlagam. “Pejmo skupaj,” pravi Marija. In gremo do taksijev, kaj bi se vozili z busi, imamo premalo časa. 

Stopim do taksista in vprašam, če misli, da nas lahko spravi vseh pet v taksi, a vidim le 5 sedežev.

“Ni problema,” mi pravi in iz prtljažnika Renaulta vzdigne peti sedež. “Aleluja, vse bo napakiral.”

Čudež, si mislim. V trenutku se zavem, da portugalskega taksista razumem in on razume mene. Jaz govorim italijansko španščino, ki jo on razume, jaz pa razumem njega. Bog mi je očitno odprl ušesa, da sem ga razumela bolje, kot bi zaradi š-jev in ž-jev ponavadi razumela običajnega Portugalca. Da se razumeta dva, morata imeti oba odprto glavo. Če smo pomisliš, koliko nesporazumov izvira iz nerazumevanja lastnega jezika, še posebej med partnerji. Ko je srce zaprto, ušesa ne slišijo in možgani ne sprejmejo. Še dobro da sva se s taksistom naštelala na isto frekvenco. Tudi z možem sva se sporazumevala brez besed. No, jaz sem govorila in vedela, kaj mi želi sporočiti, čeprav ni zmogel niti pokazati, kaj šele povedati. Govorica ni samo verbalna. Ko se pogovarjajo srca, je sposobnost sporazumevanja na drugih inštancah.

V nekem trenutku se dogovoriva, da bo gospod taksist z nami tri ure in nas bo vozil po vseh lizbonskih znamenitostih, nato pa nas bo dostavil nazaj na letališče. Za osemdeset eurov. “Uau,” si mislim. Zadnjič sem iz bolnice Izole do Ankarana plačala 40 eur. 

Taksist prevzame vlogo turističnega vodiča in pade “čist not”, tako da mu v nekem trenutku rečem, da je čas, da se vrnemo na letališče.

Naša srca žarijo. Prav nihče izmed nas ni utrujen. Vodi nas višja sila, ki nam je dala priložnost, da se sprva pokvarjen dan zaradi zamude, obrne v dobro in nam prinese novo izkušnjo. Ne samo, da smo videli Lizbono, z Marijo in Jožetom smo se povezali na nadnaraven način. Bog že ve zakaj.

Mami torej vidi Lizbono, jaz in sin pa podoživljava naše družinsko potovanje na Portugalsko pred več kot osmimi leti. 

Za zahvalo mu ob slovesu v roke stisnemo stotaka in ga blagoslovimo z nasmehom in hvaležnostjo.

Letališče na Madeiri je poznano kot bolj težavno, kjer del letališke steze stoji na pilotih. Baje v je v vetrovnem vremenu pristajanje nemogoče, zato se letala rada obrnejo in letijo nazaj na Lizbono. Ampak naš polet je v poznih nočnih urah pristal na Madeiri.

Hvaležni.

 

PRVI DAN: LEVADA RABACAL – CALHETA

Naša vodička Petra nas spravi v akcijo že zelo zgodaj zjutraj. “Dobimo se ob 8.30,” pravi. To pomeni, da moramo vnesti nove kalorije in odvesti predelano pred 8.30 in to vsi trije. Na enem WC-ju. Če pomislim, kako je to pri nas doma in kako moški radi posedijo na školjki, ponižno upam, da bomo uspešni.

Pred hotelom nas čaka dobrodušni šofer Mauricio, ki nas odpelje na planoto Paul de Serra, ki je posejana z veternicami (ki niso rože, čeprav je Madeira poznana po rožicah).

Sledi naš prvi sprehod po levadi Rabacal. Razpotegnemo se po poti, ki se vije med grmičasto gozdno reso, s katere občasno visijo lišaji. Ob poti pa se nam pridruži zajezeni potoček, levada, nekakšen zajezeni mini potoček, ki služi presrkbi z vodo za zalivanje teras. Madeira je prepolna levad. Ob ozkih poteh se ob robu poti vijejo vodne steze, kjer občasno zaplavajo tudi ribice. Levade so skrbno vzdrževanje, ponekod speljane skozi tunele. Pravo doživetje je bila hoja po kilometer in pol dolgem neosvetljenem tunelu, kjer te na levi spremlja vodonosna cev, na desni pa kamnita stena. Tla so občasno zalita, tako da v primeru, da hodiš brez lučke, si lahko večkrat zmočiš čevlje, tisti malo višji, pa se dotaknejo štlečih skal s stropa in z glasovnimi signali kot so “auuuu” ali “——” opozarjajo zadaj hodečo skupino pred potencialnimi nevarnostmi. Smo se prav smejali, ko je Milko pogumno korakal pred nami in nam verbalno signaliziral.  

 

Popoldne se spustimo do obalnega mesta Calheta, kjer sta dve od treh saharsko peščenih plaž na otoku. Pesek rumene barve ni avtohton, pripeljan je iz Maroka, ker je take vrste plaža turistom bolj všeč. Vodička Petra pravi, da jim pesek ves čas beži nazaj v Maroko, Maročani pa ga nato spet prodajajo na Madeiro. Neke vrste krožno gospodarstvo. Ker Madeira ni otok peščenih plaž, se zavedamo, da priložnost zamujena, ne vrne se nobena in  zato po čudovitem kosilu skočimo v morje. Sonce prav paše. 

Sledi postanek na plantaži bananovcev. Madeira je prepolna banan. Kjer je le malo prostora, je posajen bananovec. Kako se jim izplača, sem se spraševala. Koliko dela, kdo vse to obira? Pa takole v terasah, saj z nobenim traktorjem ne morejo obdelovati. Očitno je vse delo opravljeno ročno.

Bananovec je rastlina, ki obrodi enkrat, potem pa glavno steblo rastline propade. Preden se razvije plod, banana prav lepo cveti, ko cvetni listi odpadejo, pa se plodovi večajo. Preden plodovi, ki jih je na enem steblu za cca 60 kg, dozorijo, jih zavijejo v modre vreče. Na tak način jih zaščitijo pred škodljivci. Ko so banane zrele, jih pridejo obrat iz zadruge, posamezniki nimajo dela s samim obiranjem. Za vso logistiko poskrbi podjetje, ki banane prevzame. Banane iz Madeire niso avionsko pošpricane, kot so tiste iz naših trgovin, a jih žal v naših trgovinah ni. Pojejo jih v glavnem Portugalci. Srečkoti.

DRUGI DAN: FUNCHAL

Drugi dan raziskujemo Funchal, glavno mesto Madeire. Kar peš se odpravimo do mesta in občudujemo cvetoče vrtove, se sprehodimo mimo Ronaldovega muzeja, mimo kipov nekaj slavnih obiskovalcev Madeire (Sisi in Kolumba). V pristanišču stojita dve mega križarki, ki izpadeta kot dve vodoravni stolpnici. Preveliki sta za majhno mestece. 

 

Ko pridemo do katedrale, mi zastane dih. Pred katedralo se namreč nahaja kip pomorcu, ki je odkril Madeiro – João Gonçalves Zarco – ZARCO. Ajme, tako kot se imenuje moj mož – Žarko. Očitno smo morali obiskati Madeiro, Žarko je tam pred nami. 

V parkih stojijo drevesa bombaževca, ki so prepoznavna po belih mehkih cofih, ki se razvijejo iz zelenih plodov. Baje naj bi te cofe uporabljali za izdelovanje mehkih vzglavnikov. 

Lepe rdeče rožice na drevesih pa so baje afriški tulipani.

Katedrala je posebna, ker je v njej veliko lesenih tal. Tudi strop je nekaj posebnega, tiste bele črte na stopu naj bi bili ornamenti iz slonovine. Kar slabo mi postane, če pomislim, koliko okljev je šlo za izdelavo tega kiča. Nepotrben okras.

Simpatična pa je tržnica, ker se najde vse vrste sadja. Zmajev sadež in banana-ananas, ki ni ne banana, niti ananas, ampak je plod rože, ki ji pravimo filodendron. 

Sprehodimo se po starem delu mesta, degustiramo tri vrste sladkega Madeirčana, vina, ki je posebno prav zato, ker ga prevrejejo, pojemo nekaj kolačev in se bolj na izi odpravimo po popisanih uličicah. Zavijemo na kosilo in pojemo svojo prvo špado z banano. 

Popoldne se s katamaranom zapeljemo v lov na delfine in kite, ki jih seveda ne vidimo. Zato pa se udobno zleknemo na mrežo nad morsko gladino in odsanjamo eno kitico. Sprostilno. 

 

Ko se zbudim, se pred mano pojavijo mogočni klifi. Baje najvišji klifi na svetu, no drugi najvišji. S steklene ploščadi, ki so jo postavili zgoraj, tam nekje 580 m nad morjem, se prav lepo vidi, a pogled je prečudovit tudi z morske strani. 

Pogumni severnjaki, ki so z nami na barki, se tudi okopajo. Nas je na vetru kar malo zazeblo, zato smo ustrezno zaviti.

Zvečer jo mahnemo v italijansko restavracijo.

TRETJI DAN – PICO DO AREIRO –  RIBEIRO FRIO – SANTANA

Gremo v hribe, da osvojimo najvišje vrhove. Na Pico do Areiro 1.818 m se zapeljemo z avtobusom. Okoli nas vratolomne gore. Pot do najvišjega vrha, kjer je tisto slavno stopnišče do nebes, kjer se vsi slikajo, je uradno zaprto, a skušajva je prevelika. Pot nas potegne čez označevalni trak, da začutimo vsaj tisto malo te magične poti, teh stopnic, ki se dvigujejo in spuščajo med prepadnimi stenami. Z vrha se odpirajo čudoviti pogledi na planoto Paul do Serro in vse naokoli. Tisti, ki smo začutili pot pod nogami, se vrnemo nazaj na spidu, z vetrom v laseh in dobro voljo v srcu.

Našo avtobusno ekskurzijo nadaljujemo do Ribeira Fria, kjer se med lovorikovci spustimo po krajši levadi do razgledne ploščadi in kar z roke nahranimo ptičke.

Pot nadaljujemo do Santane, kjer stojijo najbolj prepoznavne mini hiške Madeiri . Le kdo jih ne pozna? No, sedaj jih poznamo tudi od blizu in lahko potrdimo, da so zares fotogenične. 

Zapeljemo se še do Rta Svetega Lovrenca (ime ima očitno po mojem nonotu), kjer spet dobimo veter v lase in nas pot odnese daleč naokoli polotoka. A časa je malo, niso ravno vsi z busa navdušeni nad pohajkovanjem po divjini, nekateri so počakali pri avtobusu. Dovolimo si zamuditi po študentsko. V daljavi se vidijo Puščavski otoki (Desert islands), kjer živijo le tarantele. 

Zvečer smo spet pri Italijanih. Ni kaj, ravioli so top.

ČETRTI DAN – MONTE – NUNSKA DOLINA – CAMRA DE LOBOS

Madeira je botanični vrt Atlantika, a v februarju rožice še niso v polnem razcvetu. Nam pravijo, da je maja baje najlepše. Takrat naj bi bila Madeira  vsa v rožicah. Z vsemi ponchami, poncha je namreč značilna pijača na otoku, je treba kar pazit, da ne prideš sam v rožice, ker potem prave lepote rožic ne vidiš, naj pa bi se po četrti ponchi odprle tvoje jezikovne sposobnosti in pravijo, da spregovoriš po portugalsko. Skratka, zaradi ponche je svet lepši in Madeira še bolj rožnata. Na Gori (Monte), kamor vodi gondolska žičnica (no, mala jajčka) je botanični vrt. Z Monteja se lahko v dveminutni vožnji tudi spustiš s sanmi, a kolona v vrsti je zelooooo dolga. Za dveminutni užitek bi morali čakati okoli dve uri. Se ne splača. Smo pa se zadovoljili, da smo videli skupine starejših turistov, kako so v spremstvu dveh mladcev drseli po Funchalskih strmih ulicah (same dvojkice: dve uri, dve minuti, dva sedita v saneh in dva jih vodita, hecno).

Na Monteju stoji cerkvica in romarska pot do nje vodi po stopnicah, kjer se mi orosijo oči. Nekaj nadnaravnega je v zraku, neka milost in povezanost z življenjem tukaj in tam. Kar naenkrat začutim, da je pot med večnostjo in sedanjostjo tako tanka, tako blizu. Pritisk v meni naraste in se razjočem. Spustim kontrolo in solze kar same tečejo in zdravijo srce. Joka tudi Marija. Zaupava ena drugi in odpreva se v novo razsežnost skupne povezanosti.

V cerkvici na Monteju je pokopan tudi zadnji avstro-ogrski cesar Karel I.

Potem se vzpnemo v osrčje gora, na razgledno točko Eira do Serrado, od koder se nam odpre eden najbolj dramatičnih pogledov na otoku. Primem se za očala in pogledam dol. Kakšna dolina. V Nunsko dolino naj bi se zatekle nune pred pirati z morja, da niso odnesli njih in vsega kar so imele. Z vasice “bogu izza nogu” pa pirati niso rinili in so bile tam varne. Na rodovitni zemlji so pridelale vse, kar so potrebovale. Danes je zaradi novega tunela malo bolj dostopna kot v preteklosti, zato si jo ogledujejo tudi turisti. Hiše se vzpenjajo v hrib, do nekaterih hiš vodijo samo stopnice. Se sprašujem, kako so prinesli kuhinjske elemente, pa kavč…. Mi imamo doma z dostavo vseh večjih stvari problem, pa imamo dostop z avtom do hiše. Verjetno tukaj ljudje precej manj komplicirajo. Sprehodimo se v Nunsko dolino (Curral das Freiras) in se pikiramo v lokalni restavraciji, kjer se je kostanjeva juha, pije kostanjevo pivo, še piščanca nafilajo s kostanjem. Kostanj je tukaj zakon. Vrhunska restavracija, čista desetka. Tudi brownie s sladoledom se topi v ustih. Njamsi. Madeira niso samo rožice, tudi jemo zelo dobro in zelooo veliko. Se je treba nahraniti na vse možne načine.

Ob koncu dneva se ustavimo še v idilični ribiški vasici Camari de Lobos, kjer naj bi prvi pristal Zarco in opazil kolonijo tjulnov. Tjulni so se zaradi prihoda ljudi preselili na mirnejšo lokacijo, je pa v Camaro rad zahajal tudi  Winston Churchill in tam risal in risaril. Še danes je tam in v okamenenem stanju riše svoj najljubši motiv.

Iz Camare naj bi tudi prišla prva poncha. Zavijemo v bar na pokušino in se začudimo. Kamorkoli nam seže pogled, visijo podpisani dresi Ronalda, slike, medalje. Na vseh štirih stenah in stropu nas gleda Ronaldo. Očitno so tile lastniki res njegovi podporniki in prijatelji. Sin oceni, da je v baru neprecenljivo bogastvo, zato je vse pod kamerami. Hitro pogoogla koliko stanejo podpirani dresi Ronalda. “Kaj jih ni strah, da jih okradejo,” prijavi.

V ozadju vasi pa se dvigajo nasadi banan. Res so zdrave tele banane iz Madeire, tako blizu bivališč, neškropljene iz zraka, rastejo kjer je le mogoče. 

Zvečer pozdravimo naše prijatelje Italijane. 

PETI DAN – FANAL – PORTO MONIZ

Jutro začnemo na začaranem gozdu Fanal, ki je ponavadi v megli, a nas pričaka v soncu. Tukaj so snemali mnogo filmov, med drugim tudi Star Wars. Stara drevesa lovorikovcev so prav fotogenična. Z zavitimi vejami dajejo občutek, da čez dan počivajo, ponoči pa se prebudijo in s čarobnimi bitji zaplešejo tja v noč. Še drekci kravic so očarljivi. Takšne pravilne koncentrične oblike, kot da bi imele v riti sekljalnik. 

Prvič v živo vidim sladkorni trs iz katerega so včasih delali sladkor. A ker je sladkor danes tako poceni, raje izdelujejo kaj drugega, med drugim tudi alkohol, neke vrste rum, iz katerega delajo poncho, tisto slavno sladko pijačo, po kateri se vsi bolje počutijo. Neke vrste domači antidepresiv z dodatkom vitaminov. Lahko ga namreč naročiš s pomarančo in limono, pasionko. Šele tukaj ugotovim, da je pasionka v bistvu marakuja. Eno in isto.

Končno dočakamo slavne lavine bazene v Porto Moniz, ki ga je ustanovil Moniz, ki se je poročil z vnukinjo Zarca. Zarco kraljuje na Madeiri. Kamorkoli pridemo, se nekako vplete zraven. Zgodovina je kakor nit, ki izhaja iz preteklosti, a se vije naprej v sedanjost in prihodnost. Lavini bazeni so naravnost veličastni. Ob našem prihodu je kar frišno, a ko prispemo do plaže, posije sonce. Hop, smo že v kopalkah in po nekaj minutnem božanju sonca, zaplavamo v varnem zavetju Atlantika. Kako paše. Čudovito, prečudovito. 

Skočimo še do nevestinega slapa, nabavimo spominke in opala, spet pavza za poncho. Tale vodička Petra ne popušča tempa. Go with the flow, ne bom nek partibrekjer. Skupina je tako harmonična, na busu je vzdušje kot na kakšni dijaški ekskurziji. Mlado in staro, vsi skupaj smo dobre volje. A ko pomislim,  nisem ravno v neki pivski kondiciji in Madeira je z vsako poncho še lepša. V zadnjih letih smo alkoholno abstinirali, a tukaj je vse drugače.  Vse cveti, tudi dobra volja. Medtem ko srkamo vitamine, nam nad glavami visijo papaje.

Cabo Girao je eden najvišjih klifov na svetu. Steklena ploščad se dviga 580 m nad morjem. Gledaš pod noge in vidiš trte in krompir. Razgled olala.

Zvečer gremo vsi skupaj na fado večer, kjer se nekateri ne morejo izogniti še drugi špadi z banano v tem dnevu. A tale fado gostilna je prav posebna. V mini družinski restavraciji aktivno sodelujejo prav vsi: pojejo, strežejo, kuhajo, kasirajo, zabavajo goste, komentirajo…. vse na enkrat. Na koncu se razvnamejo strasti in padajo takšni in drugačni poljubčki.  Simpatično.

ŠESTI DAN

Zadnji dan se odpravimo na raziskovanje otoka z džipi. Vozimo se po cestah, ki so za navadne avtomobile neprevozne. Naš voznik je zelo zgovorne sorte in nam mimogrede natrosi en kup novih informacij, a ker sem na tem potovanju bolj na off, je temu primeren tudi zapis. Skromen. Ustavimo se na mestih najlepših razgledov, že dopoldan zvrnemo novo poncho in obiščemo Sagrado Familio Madeire. 

Popoldne je čas za počitek. Naš prvi popoldan na off. Sprehodimo se do sosednjih plaž in se zleknemo na sonce. Paše. 

Barvite slike Madeire so se zapisale v srce, doživetja v skupini so bila nepozabna. “Meni so bili najboljši džipi,” je še dolgo časa razlagal sin. Ni kaj, na tem potovanju je vsak izmed nas dobil to, kar je potreboval. Nahranili smo svoje brbončice in oči, veter nam je prepihal ušesa in osvežil glavo, začutili smo svežino Atlantika. Naučili smo se živeti in dihati s skupino, ki jo sestavljajo posamezni pripadniki različnih generacij. Nasmejali smo se prisrčnim , včasih navihanim komentarjem, skupaj obdelali marsikatero življenjsko temo, bodrili eden drugega, se zasipavali z dobro voljo in stkali nove vezi. Ugotovila sem, da je potovanje s skupino prav zabavno in navihano. Če smo prišli na avtobus kot posamezniki iz različnih planetov smo na potovanju postali ekipa, ki skupaj diha in se podpira, vodička Petra pa naša potovalna mama, ki poskrbi za vse. 

Turistična agencija Oskar je odprla novo sezono v mojem življenju in me ohrabrila, da se morda na kakšno naslednje potovanje prijavim tudi sama. V preteklosti sem vsa potovanja organizirala sama. Mojca je vse sposobna sama. Agenciji nisem dala niti priložnosti, češ, raje smo sami, ne želim se prilagajati tempu drugim, kaj bom druge poslušala, večje skupine me dušijo, grem, kamor sama hočem. Res je, da smo v z družino vsako leto potovali z avtodomom in moja naloga je bila, da organiziram vse. Seveda sem s tem, ko nam je vse uspelo in smo videli veliko, rastel tudi moj ego. Sedaj, ko se učim ponižnosti in dovoljujem, da Njegova moč v meni deluje, pa si lahko dovolim, da samo sem. Da sprejemam, se učim prilagajanja in s hvaležnostjo stopam naprej, kamor me vodi življenje. Če to pomeni, da raziskujem svet z agencijo, prav. Sedaj vidim, da je prav luštno. Ne rabim se dokazovati nikomur, želim le čutiti, da živim in izkoristiti v življenju čas, ki mi je namenjen, da sem tukaj. Opraviti, za kar sem bila rojena in nedvomno sem bila rojena za spremembo. Da se spremenim. Ni važno je, kako si začel življenje, kakšne napake si naredil, bolj je pomembno, kako boš življenje tukaj zaključil. In jaz ga nameravam zaključiti zmagovalno, čeprav še ne vem, kaj to v resnici pomeni. Sigurno pa ne pomeni, da me bodo drugi imeli za zmagovalko, temveč da bo moj sprejem na drugi strani mavrice sprejem za zmagovalce. Verjetno je zapisano dano razumeti le posameznikom, ki so kot jaz, sami šli skozi ogenj, za ostale pa naj jih potolažim, da njihov čas še pride. Tudi jaz razumem šele po doživetju, ljudje se žal učimo preko preizkušenj. Takrat se nam odpre nov način razumevanja sveta in okoliščin.

Hvala vsem, ki ste bili na poti z nami. Mi trije, predstavniki treh generacij naše družine, smo bili nad potovanjem navdušeni. 

Potovanje je bilo polno drobnih čudežev. Zamudili smo letalo, a si zato ogledali Lizbono. Napovedano je bilo slabo vreme, a nam sonca ni manjkalo, dežja pa ni bilo. Tudi gozd lovorikovcev je bil brez oblačka. Naš Žarko je stopil v čevlje slavnega pomorščaka Zarca in nam pokazal, da za Boga čas ne obstaja. Mama je prvič v življenju odpotovala na potovanje brez očeta in bila izjemno pogrešana, a hkrati si je dovolila uživati kljub temu, da je oče imel abstinenčno krizo. Ko smo pristali na Benetkah, nama je rekla: “Sedaj lahko povem. Preden smo šli, je dedi sanjal, da je letalo strmoglavilo.” “Ajoj, ma nehaj s temi forami. A ne vidiš, da je Emanuel vedno z nami,” ji odvrnem. In resnično, potovanje je bil nadnaravno darilo za vse nas, vse je teklo gladko. Življenje je lepo. Dajmo ga izkoristiti. Tukaj smo, da ga živimo in se v njem veselimo.

Predhodna objava

Obletnica

Naslednja objava

Vatra gori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prični s tipkanjem za iskanje želenega prispevka
Na vrh