V času virusa, ko smo vsi doma, se poleg omejenega gibanja in socialne osamitve spopadamo še z različnimi domačimi preizkušnjami.
Čeprav skupaj veliko potujemo in smo vajeni, da se tlačimo v malem kombiju in kot skupnost sprejemamo odločitve, nas v tem času korona virusa precej razmetava. Vsak dan kakšnega. Vsi smo sicer zdravi, skupaj smo vajeni biti, radi se imamo, ampak vseeno se posameznikom ob določeni luni popolnoma utrga. Mama mia. Od kje vse to prihaja? Kaj vse se skriva v nas. Koliko dreka… Ali je to mogoče, da nam bo to obdobje iz nas izvabilo toliko grdobij?
Očitno se moramo očistiti tudi v družini. In ker v naši družini nismo fini in se vse servira v obraz, takoj, če je mogoče, je toliko več hude krvi. Krvavimo takoj in zelo močno. Je pa res, da se ponavadi kri hitro strdi in krasta še hitreje odpade.
Ko po nevihti gledam z distance vidim, da na nas ves čas preži zlo, kakor lev opreza za nami, da nas pohrusta in uniči vse kar smo lepega ustvarili. V trenutku norosti smo sposobni vsega hudega. Česa je kdo sposoben je odvisno od moči našega prišepetovalca in od nemoči naše samokontrole. In pri nas so eksplozije prave atomske bombe. Vse se zgodi v trenutku in ekzaltira do skrajne meje. Iz nas privre pravi primitivizem. Eksplozija čustev in želja po prevladi ega posameznika, ki ne popušča, vodi v totalno vojno, kjer sem ponavadi jaz mirovnik, ki maha z belimi zastavami eni in drugi strani, čeprav je povod za kreš med možem in hčerko ravno nespoštovanje mojih navodil. Ko možu prebije plafon je kakor eruptivni vulkan, ki bruha besede kot za šalo. In prav zanimivo je, da se med vsako vojno udarita dva, ki sta se pripravljena do konca požreti, ne glede na posledice. Ko se vmešam, se cel gnev zlije name, nekaj časa sta sicer še skregana, saj sta si v obraz zmetala vsemogoče besede, čez čas pa sta najboljša prijatelja. Črna ovca po izbruhu sem v preteklosti vedno postala jaz jaz. Sedaj, ko se njihovih igric ne grem več, poskušam mirovniško posredovati in to le v trenutku, ko čutim, da je nujno potrebno. Ne mešam se več v nepotrebne vojne.
Če Boga ne bi poznala, bi pri nas bili že mrtvi, saj imamo kolerike, ki imajo namesto jezika meč. A ker sva prijatelja, vem, da nas napadajo demoni in da se ne smemo pustiti, zato vestno izvajam vlogo mirovnika. No, včasih tudi mene napadejo, a takrat to prepoznam in se odmaknem v sobo, ker se zjočem. Ko napad mine, pa se s hvaležnostjo vrnem v svojo vlogo: utrgane, a srčne mame in žene, ki se trudi, da bi Jezus spoznal tudi ostale.
Pri nas je tako, da je Bog za enkrat našel mene in sina. Hči govori z njim le, ko ga potrebuje, mož pa ga zaradi ljubega miru tolerira, a se v religijo ne vpleta, saj meni, da so vse iste. Zanj je ateizem prava in edina religija. Ja, saj je bil tudi meni, ampak se mi dnevno razodeva, da življenje ni samo tukaj iz zdaj in vsa norija zraven, ampak da smo vsi mi le ovce, ki se napajamo v različnih izvirih, božjem in demonskem. Trenutno se nahajamo v času, ko nas demoni obdelujejo na vseh mogočih frontah, tolčejo po nas tudi na družinskem in osebnostnem področju. Le priznamo si težko. Ne potrebujemo biti idealni. Mi smo vsi rojeni z neko pomanjkljivostjo, ki se jo učimo odpraviti. Kdaj nam bo kapnilo, kaj sploh tukaj počnemo, pa je odvisno od nas samih. Ali želimo še vedno butati z glavo ob tla ali pa bi se raje naučili stati na glavi, če nam je že všeč prekrvavljena glava. Je pa res, da nimamo vsi enakega poslanstva. Pri nas je očitno tako, da se vsi moramo naučiti svoje lekcije iz strpnosti, spoštovanja, zaupanja in ljubezni. Nekdo drug pa ima morda kakšno drugo nalogo v tem življenju. Vsak ve zase. Tole pišem zato, da boste tisti, ki ste podobno ubrisani vedeli, da niste sami in da je z Božjo pomočjo in človeško ponižnostjo vse mogoče.
Hvala Bogu, da mene napaja Sveti duh, kajti če bi me zaobšel, bi se mi že utrgalo. Živeti s koleriki ni prav nič zabavno.
Danes sta se močno počila hči in mož. Vse skupaj je prišlo preko meje zdravega razuma. Mirovniško posredovanje je uspelo, a strani sta bili na smrt skregani. Bog je uslišal mojo prošnjo in vse posedel za mizo. Zadnji mesec imamo namreč običaj, da pred jedjo nekaj povemo, danes pa mi je Bog rekel, naj potegne vsak svojo kartico z izreki iz Svetega pisma, ki jih ob večerih občasno pripravljam. Nabral se je že cel pok kartic z različnimi mislimi in ti šment, kakšne prave misli so nam bile podarjene.
Pred skupinskim prebiranjem se mož začne smejat. Njemu je bila namenjena naslednja misel:
“Vsak človek mora biti hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. Zato odpravite vso umazanijo in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite Besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše.” (Jak 1, 19).
A bejž no. Le kaj ti hoče povedati?? Kapiraš dragi!!!
Po nesreči je potegnil še eno kartico: “Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.” (1 Pt 5,5).
Aleluja. Kakšno lepo sporočilo. Da bi mu le seglo v srce.
Sledi hči:
“Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo.” (Ef 4,29).
Draga moja, razumeš!
Sin dobi kartico:
“Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.” (Marko 4, 24) Pa mi pravi, a zdej pa se mi bo PS vzel. Ne, mu pravim, bodi hvaležen in imej fokus na tem kar imaš in ne na tem, česar nimaš. Super si.
Moja kartica pa pravi:
“Gospod je obramba mojega življenja, pred kom bi trepetal?” (Psalm 27,1)
Ola, hvala ti, sedaj vem, da si vedno z menoj in da je ta pot prava, čeprav občasno trnava. Glavno da mi daješ potrebno opremo za sprotno varno delovanje. Merci beaucoup.
Vsi se začnemo smejati in hvala ti dragi Bog, ker je vsak dojel svojo lekcijo. Ampak pri nas boš imel še veliko dela. Prosim, opremi me s celotno božjo bojno opremo, da se bom znala boriti z duhovnimi zavojevalci te mračnosti tudi na družinskem nivoju. Demonom kažem sredinca in si mislim: F— O–, tukaj je doma Božje kraljestvo, nabijem do konca slavilno glasbo, pojem in častim tistega, ki me je rešil iz govna in mi vsak dan pomaga v borbah in skrbi, da je kljub boju, v meni mir.
Aleluja. Gremo naprej. Tukaj sem, pripravljena na nove bitke, saj vem, da po bitki vedno posije sonce.
