Ležim in občudujem modrino neba. Okoli mene sama voda. Modro nad mano, modro okoli mene, naj bo vsaj nekaj modrega tudi v meni, si mislim. Danes me je odneslo iz ravnotežja. Odpusti mi. Pomagaj mi, da se spet priklopim nate. Diham počasi in se poskušam zliti z valovanjem morja. Ko takole zrem v modrino neskončnosti, se zavem, da sem nič, drobna pikica v morju, ki lahko preživi le tako, da se prilagodi valovanju in svojo naravno otrdelost prepusti mehkobi mogočnega valovanja.
Čutim lahkotnost premikanja, morje me samo nosi, kamor želi. Valovi me premikajo gor in dol, glava, kakor da leži na blazini vala, le obraz moli iz vode, kot nekakšen otok. Postajam eno z valovi. Zavem se, da kakršnokoli gibanje z moje strani, pomeni upor proti sili narave in povzroči, da se harmonija zlitja poruši ter me prepusti lastni (ne)moči.
Če je morje zares razburkano, nas lahko vsakršno brezglavo mahanje hitro razmaha in poraz je neizogiben. Tako kot v življenju. Don Kihotsko otrdelo delovanje z lastno silo in po lastni pameti nas včasih zlomi in polomi. Ugotavljam, da se tudi jaz v viharju življenja ne morem boriti z lastno močjo in po lastni pameti. Tudi na pamet sveta se ne morem zanašati, saj je krepko omejena, pa četudi jo nekateri premorejo več kot drugi. Ko se zaradi ekstremnih okoliščin vsakdana občasno spotaknem, se lahko v meni, prav zaradi lastne nemoči, poleg razmahane otrdelosti telesa, sproži tudi refleks hitrega jezika. Taki pač smo ta hitri. Vse bi radi z jezikom naredili, pa ne gre. Večinoma je bolj modro biti tiho in ravnati počasi, zato me trenutno življenje uči hitrih reakcij v počasnosti in potrpežljivosti.
Hja, vse sorte se mi podi po glavi, ko si lahko vzamem trenutek zase. Včasih se mi zdi, da je nevihta, v katero smo zašli, prevelika za vse nas. Da nas vleče k dnu, kjer se dušim. Na trenutke me zmanjka. Ne zmorem več. Okoliščine so prevelike za moje meso. Ko pride panika mesene nemoči, so hitre reakcije pomoči odločilnega pomena. Vse naredim, kar lahko in še več, ampak včasih se mi zgodi, da na vse kar se nabere čez dan, prileti iskrica in eksplodiram, kot speči Krakatau. Še sama sebe se ustrašim.
Ta bolezen ALS je tako nagravžna in grda , od mene zahteva nadzemeljsko potrpežljivost in moč. Včasih mislim, da bomo potonili vsi okoli nje in da presega zmožnosti našega preživetja. S svojo veliko težo me vleče k dnu brezna brezupa. A naj bo še tako temno, tudi v tej naši temi je luč, tudi v mojem breznu se najde svetilka, ki zasveti, tudi kadar nas želi tema zadušiti. Moje upanje izvira iz moči Božje Besede, ki me vsak dan posebej uči in pomaga, da izklopim zemeljska čutila in se priklopim na Njegovo moč, ki je neomejena. Duh je tisti, ki oživlja in ker je Bog Duh, se poskušam vsak dan preklopiti iz mesenega programa na Božji duhovni program. “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč,” in grem dalje, počasi, po poti Besede, ki je svetilka mojim nogam, Luč moji stezi. Božja Beseda ima zame nadnaravno moč, ki jo lahko začutim in občutim, saj prinese moč takrat, ko se znajdem v vrtincu lastne nemoči.
Hvaležna sem, da me Bog vedno znova pobere, mi poda roko in mi pravi: “Pridi, greva naprej, skupaj.” Ne postavi me na začetek, ampak grem naprej od tam, kjer mi je spodrsnilo. Saj on itak ve, da mi bo še velikokrat spodrsnilo. Verjetno On vidi v moje srce, ki je žejno novih spoznanj. Navsezadnje je to njegovo delo, oblikuje nas po svoji podobi, pomaga nam, da postajamo vedno boljši in nas vodi k čistosti na nežen in ljubeč način. Ko nas enkrat najde, nas želi postaviti na nove trdne temelje, da poženemo globoke korenine, ki bodo kos vsakršni preizkušnji.
Ko takole dve leti spremljam sebe in moža na najinem duhovnem popotovanju, ugotavljam, da sva zelo napredovala, čeprav morda v svetu izgleda, kot da se bova sesedla v zemljo. Res je, da moževa situacija izgleda po človeško brezupno, a v veri je postal pravi velikan. Njegova naravnanost srca in bojevniška drža sta izjemni. Prav je junak. Medtem ko bi mnogi obupali, on z eno besedo ne omeni, da je utrujen bojevanja. Ala mu vera. Preden je spoznal Jezusa, ni imel tolikšne volje do življenja.
Tudi pri sebi čutim spremembo. V preteklosti so v mojem življenju kraljevale trdnjave in obrambni zidovi, ki so se sprožali ob vsakem napadu. Srce je bilo ujetnik lastnih obrambnih zidov, ki so se dvignili pred vsakim napadom. ” Mene pa že ne bo nihče več prizadel,” sem si mislila in odvihrala po svoje. A v teh trdnjavah se je srce dušilo in verjetno bi čez čas okamenelo, jaz pa bi hodila naokoli kot prazna vreča. Takrat sama nisem vedela, da mi kaj manjka. Meni je bilo čist ok, bojevniško sem bila razpoložena do vsakega potencialnega napadalca. “Sicer pa, kdo lahko vidi v moje srce? Nihče,” sem si mislila.
A pravo življenje svobode se lahko začne šele, ko trdnjave padejo. Pravo življenje ni za obzidjem, ampak zunaj njega. Medtem ko me je sovražnik napadal in me poskušal na tak ali drugačen način uničiti, me je Bog čakal, da ga začnem iskati. In sem ga, ampak sprva povsod drugje, čeprav je bil vedno pred mojim nosom. Ko me je v vsej moji duhovni zmešnjavi naposled le našel Jezus, me je prešinilo: “Pa kaj je sploh ljubezen? Jaz sploh ne znam ljubiti!”
Kako grdo se to sliši, a ne? Cel svet govori in prepeva o ljubezni. Ljubezen gor, ljubezen dol, All we need is love…., vsi smo hepi in se imamo najbolj radi, potem pa se obkladamo in zmerjamo. Kakšna fejk ljubezen pa je to? Veličastnim porokam sledijo najbolj odmevne ločitve, kjer pralni stroji perejo in perejo, pa še ne operejo. “A je to ljubezen?” sem se spraševala in danes sem Mu hvaležna, da me vodi po poti odkrivanja Njegove prave ljubezni.
Jezus mi daje spoznati tisto pravo ljubezen – agape ljubezen. To je ljubezen žrtvovanja, potrpežljivosti in odpuščanja. V tej vrsti ljubezni se nahaja božja moč, ki se lahko preko duha izlije na nas in nas ukoreninja v Njegovem miru in te vrste ljubezni večini od nas primanjkuje. Vsi si želimo biti ljubljeni, ne zavedamo se, da nas Bog neizmerno ljubi, zato poskušamo praznino srca zapolnjevati na takšen ali drugačen način. Na dolgi rok neuspešno. Naš agape rezervoar se napolni le, če se priklopimo na originalni polnilec – na izvor prave agape moči – na samega Boga. Sama sem Boga iskala povsod, tudi v new agu, zato vem, da tam pravega izvora ni. So le ponaredki, ki na hitro prekrijejo rano, da se z vrha ne vidi, a dokler izvor rane ostaja, duša krvavi. Dušne rane lahko popolnoma ozdravi le Bog, torej tisti, ki nas je naredil in tudi moje je sprejel v svojo obdelavo. Danes vem, kje dobim moč, ko jo meni zmanjka. Vodi me, me uči hoditi po vodi in se mi daje spoznati, razkriva mi svojo agape ljubezen. Bog je ljubezen in je z mano tudi sedaj, ko se občasno počutim, da sem v prepadu, sama. Nisem sama. On je z mano in mojim možem.
Čeprav sem bolj trde sorte, me tale preizkušnja, ki tolče mojo meseno naravo, uči živeti po duhu, kjer Božja Beseda postaja zakon in je živa. Tako kot obstajajo fizikalni zakoni za fizike, zame obstajajo Božji zakoni in čeprav jih moja pamet ne razume, zaupam Jezusu in se sklicujem na njih, saj jih v vsakdanjem življenju lahko čutim. Čutim, kako sklicevanje na Besedo od mene dvigne pokrov, ki me tišči k tlom, čutim, kako se zamenja naravnanost mojega srca, kako se poveča zmogljivost mojega delovanja, tudi moj mož čuti, kako mu Beseda prinese mir v um in mu pomaga, da lažje zaspi. Kadar sem v duhu, takrat sem kljub preizkušnjam, radostna, vesela, možu lahko pomagam, da rineva skupaj z Besedo naprej.
A ker sem še vedno zemeljska ta hitra, napak polna, se mi zgodi, da me boli meso in se zapletem v zemeljski program, ki ni prav nič vzpodbuden. Takrat je moje srce v nevarnosti, da se spet samozaščiti. Okoli srca lahko hitro začnejo rasti trdnjave, da bi manj bolelo, a prav zaradi preteklih izkušenj vem, da otrdelo srce vodi v popolno paralizo življenjske moči, ki ugasne povezavo z Duhom. Sedaj se borim na prostem, ne več izza trdnjav. Ne sprejemam trdnjav. Porušene so. Moja duša je ozdravljena, svobodna in živa, podrejena Svetemu Duhu in to zavedanje mi pomaga, da slišim Boga. Ostati moram odprtega srca in s koreninami v Jezusu, kjer je izvor moči.
Ko okoli mene vse poka, ko čutim, da me bo zlomilo, je najbolj zdravilno, da se umaknem na samo, kjer lahko počim pred Njem in mu vse predam. Če mi le uspe, se odmaknem in prediham, preberem kakšen youbible načrt in se postavim nazaj na svoj tir. Bog je ljubezen in ljubezen je potrpežljiva.
Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.
1 Korinčanom 13, 4-8
Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.
1 Janez 4, 16
Trenutno poslušam predavanja na temo Divine Healing-a in so me sama ušesa. Andrew Wommack, Barry Bennet, Becky Dvorak, Curry Blake, Smith Wigglesworth, Derek Prince je le nekaj izmed tistih, ki so na lastni koži občutili moč Boga in bili priča številnim čudežnim ozdravitvam Svetega Duha, in nas učijo, kako se priklopimo na ta vir izjemne moči.
Dejstvo je, da bolezen ni božji dar, ampak hudičev načrt, da nas uniči. Bog želi ozdraviti vsakogar. Jezus je za nas že vse naredil. V duhu smo ozdravljeni, naša duša je tista, ki mora ozdravljenje sprejeti in se podrediti Svetemu Duhu. Ko takole dneve preživljam ob učenjih, si želim, da bi tudi moj mož sprejemal informacije s takšno gorečnostjo, kot jih jaz.
“Kako ne vidiš, da je moč v Besedi. Vse kar rabiš, je že v tebi. Nova stvaritev si. Po njegovih ranah si ozdravljen. Jezus ti je dal svojo vero. Celo šeflo, ne samo eno žličko, “ ga vzpodbujam, da se preda Njemu, ki je edini, ki lahko kaj stori. Številne zgodbe ozdravitve so nam v veliko vzpodbudo, a potrebno se je držati Besede in ne popuščati. Zmaga je namenjena tistim, ki se bodo sklicevali na Božje zakone in Božjo Besedo, vihteli svoj meč in se počutili zmagovalci, saj je vera obstoj resničnosti, ki jo ne vidimo, zagotovilo stvari, ki jih še nimamo (Heb 11, 1).
Čeprav me občasno moja gorečnost za Boga tepe po glavi, si potem, ko vidim, da se mož bolje počuti, da je pritisk popustil, rečem: “Nič, nadaljujemo. Ne popuščamo. Naj izgleda kakor izgleda, ampak za svobodo se je potrebno boriti. Če on ne more, bom pa jaz govorila namesto njega. Saj sva eno meso. Ga bom še naprej špikala z Božjo Besedo. Bo kot tista špikovana pleskavica iz Čada (meso).” Včasih vzamem kitaro, zabrenkam in se prepustim molitvi v jezikih, ki seka v duhovno sfero. Prižge se Luč in tema izgine. Molitev pomaga, da se dvignemo kot zmagovalci.
Morda komu izgleda, da sem pravi križar, za njih vemo, da so na polno zgrešili pot, a našo družino takšne vrste ekstremizem drži pokonci. Trenutno prebirava dve knjigi in sicer Duša, duh in telo Andrewa Wommacka in Vedno rastoča vera Smitha Wiggleswortha, ki sta izjemo navdihujoči in polni koristnih nasvetov. Dejstvo je, da smo s tem, ko smo sprejeli Jezusa v srce, dobili odrešenje (sozo gr.), ki poleg večnega življenja, pomeni tudi ozdravljenje. V duhu smo popolni, ozdravljeni in razpolagamo z vstajensko močjo, ki je dvignila Jezusa od mrtvih. Zakaj se ne bi torej naučili, da jo aktiviramo in živimo tako, kot nas je Bog ustvaril – da uporabljamo avtoriteto v duhovnem svetu in si izborimo blagoslove, ki nam pripadajo. Naučiti se moramo živeti Jezusa in ne samo čakati, da bo on za nas nekaj naredil.
Midva ukazujeva bolezni, da se umakne, saj nima več pravice biti v naši družini. No, jaz ukazujem in nagovarjam moža, da počne enako. Vzpodbujam ga, da sprejme edino možno pot do popolne ozdravitve ter z mano hodi po vrvi. Pomagam mu, da svoj pogled vsak dan nastavi na Božjo obljubo. Vsako jutro in vsak večer zmolim nad njim Psalm 91.
Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.
Psalm 119, 105
Vsak dan stopim na svojo vrv in lovim ravnotežje. Če sledim Besedi, ne padem, paziti moram le, da me okoliščine ne spotaknejo. Če pa vseeno padem, se z njegovo pomočjo poberem in stopim nazaj na svojo ozko pot. Pogledam ga v oči in grem pogumno dalje. Postajam prava vrvohodka. Vem, da ne bom padla. Še salte lahko delam na vrvi.
Ko me drugi gledajo, kako se prešerno smejim in da imam radost v srcu, si verjetno mislijo da sem ubrisana. Mi pravi hči, da sem fanatik. Ja verjetno tako izgleda mnogim, a tisti, ki niso izkusili prave preizkušnje, nimajo pravice, da me sodijo, tudi jaz ne bom njih, saj sem bila sama ista. Tudi meni so se zdeli goreči verniki pravi fanatiki, v negativnem smislu, jasno. Danes vem, da biti kristjan še ne pomeni biti Jezusov učenec. Ko sem sprejela Jezusa v srce, so se moje preizkušnje še povečale, zato je nujno potrebno, da se vsak na novo spreobrnjen kristjan začne učiti duhovnega bojevanja. Le tako bo lahko prišel do blagoslovov, ki so mu namenjeni. Sovražnik nas spremlja in čaka, kje nas bo spotaknil. In ko se spotaknemo, dobimo pod nos: “Pa saj to tvoje krščanstvo nič ne deluje. Kje pa je tvoj Jezus zdej? A ne vidiš, v kakšnem dreku si?”
Hja, si mislim. V kakšnem dreku bi šele bila, če ga ne bi poznala. Verjetno bi bila moja duša zagrajena v še večje neprobojne trdnjave, sama pa bi ležala kje omamljena in zadeta, da bi malo manj bolelo. Naša družina bi bila razsuta, kar je tudi namen hudiča. Uničiti družino, ubiti posameznika, ga odtujiti, osamiti.
A Bog nas zadrogiranih in otopelih ne more uporabiti. Ko si lajšamo bolečine z antidepresivi, alkoholom, drogami ali čem drugim, si zapremo dostop do Svetega Duha, res pa je, da s tem ublažimo krike naše duše. Pod vplivom substanc je telo bolj mehko, duša pa tiho, a Duh ostaja zaprt v nepredušni steklenički in ne more ven. Verjetno počasi tudi potreba po Božji Besedi izgine, saj če se Duha redno ne hrani, potem nima moči, da bi posegel in deloval na področju duše in telesa.
Ozdravljenje telesa pa je mogoče šele takrat, ko se duša podredi Duhu in sprejme moč vstajenjskega življenja – dunamis power, ki ima moč preobraziti vsakršno fizično telo. Tudi mrtvi so lahko obujeni. Ni bolezni, ki je naš Bog ne bi mogel ozdraviti. Vprašanje je le ali smo ozdravljenje pripravljeni sprejeti in kako goreče zaupamo moči Božje Besede.
Fanatik gor ali dol, zase vem, da nič ne vem in da je bolje, da sledim nekomu, ki v našem primeru ve več kot vsi doktorji sveta skupaj. Zato lahko na glas rečem: Yahve Rafa – Bog, ki zdravi, tebi zaupam.
Poglej me, hodim po vrvi, delam salte, se smejim in žarim…. zame je tvoja pot edina prava. Hvala, ker si vedno z mano. Ni me strah. Skupaj sva, tukaj in v večnosti. Hvala, ker mi vedno znova odpuščaš, ko se zapletem v svoje meso in se želi v meni vklopiti stari program. Hvala, ker si me pripravljen vedno znova pobrati in me peljati naprej, v tvoji luči, do zmage, ki jo imaš zame. Vodi me, da bodo moje aktivnosti, tvoje aktivnosti, da bo tvoj meč v meni vedno oster in da se tema od mene odmika. Nič več se ne branim, ampak z mečem jemljem, kar mi pripada. In Bog mi 100 x povrne, vse kar mi je bilo odvzeto. Amen.
Tvoja vrvohodka.
