Že nekaj let se zavedam, da je hvaležnost bistveno gonilo našega življenja. Od nje je odvisno ali bomo v življenju začutili polnost in se veselili drobnih, za mnoge samoumevnih osnovnih dobrin, ali pa se bomo čutili ujeti na kolesu življenja in nemo opazovali druge, ki se valijo na večjih kolesih, misleč, da so njihova edina prava, brez zavedanja, da so še vedno le kolesa, katerih naloga je, da se vrtijo. Kolo življenja se vrti, hitro ali počasi in z njim se vrtijo tudi naša občutja, če nismo trdni v svojem jedru.
A pot do trdnosti jedra je dolga, predsvem pa je odvisna od milosti Boga in čistosti našega srca. Dokler ne sprejmemo brezplačno milost, ki nam jo kot darilo ponuja Bog, bo za nas kolo življenja naporna nepredvidljiva vožnja, ki se ciklično ponavlja. Za vsakim vzponom pride padec v brezno in iz brezna se ponovno rodimo, dosežemo višave pomembnosti, uspešnosti, ponosa, ko pride preizkušnja, pa smo spet na tleh.
Kako doumeti, da so tudi preizkušnje le priložnosti , da se odlepimo od kolesa in gremo naprej? Navzgor. Z našim omejenim človeških umom je to, tudi če je znanja poln, je še vedno omejen, precej težko, bi rekli nemogoče. A z Božjo pomočjo je vse mogoče. To dojemam šele sedaj, pri svojih 44-ih, po svojem dolgem ateističnem otroštvu in mladosti, ko me je na višku življenja odneslo v brezno, ki je bilo v bistvu začetek mojega novega rojstva. Sedaj, ko se spet nahajam na vrhu kolesa in čutim ljubezen življenja si želim le še navzgor. V srcu imam mir, v umu zavedanje, da nisem sama, moja duša je srečna, saj sem končno dojela, kaj pomeni učenje celo življenje. To ne pomeni, da zaradi dokazovanja pred drugimi obiskujemo tečaj za tečajem ali stremimo po najvišji možni formalni izobrazbi, temveč, da poslušamo sebe in se učimo iz prilik, ki nam jih življenje neprestano pošilja, beremo in širimo svoja obzorja, sprejemamo druge in poskušamo aktivno prispevati k ustvarjanju boljšega sveta za vse nas. Z drobnimi deli vsak lahko pripomore ko boljšemu jutri nekoga drugega.
V predvelikonočnem času se je v meni rodila potreba, da se zahvalim duhovniku in patru, ki sta me pred letom in pol me sprejela z odprtimi rokami in mi pomagala, da sem svoja bremena prepustila Jezusu. Patra v Stični sem uspela priklicati, a kako se zahvaliti duhovniku, ki me je poslušal in me prvič v življenju spovedal. Ne poznam njegovega imena in v Stično je prišel le za teh duhovnih vaj, ki so bile pred več kot letom dni. Pa sem se domislila, da pokličem prijateljico, ki pozna organizatorje in verjetno bodo oni že vedeli, katera dva so povabili, jaz iščem tistega mlajšega.
Velikonočne praznike preživljamo pri tašči na obali in med listanjem Nedela zagledam Njega. Janeza Cerarja. Duhovnik, ki ga iščem se mi smeji s cele strani Nedela. Vem, da ni naključij, je samo pot. Če imamo odprto srce in povezavo s Svetim duhom, lahko prosimo in bomo prejeli. Na nas je le, da smo ves čas pozorni in hkrati ponižni v svojem delovanju. Ko zaradi uspehov v življenju ponižnost preraste v nadutost, podarjeno izgine in spet smo na začetku učenja. Ponovno smo na kolesu življenja.
Sedaj, ko vem kdo je, komaj čakam, da se mu javim in zahvalim za spoved in odvezo, ki mi jo je podelil. Pa čeprav so nekateri mojo spoved, saj nisem imela nobenih zakramentov, še krščena nisem bila v tistem času, komentirali, da ni bila prava. Zame je bila. Bog začuti, kdaj se srce odpre in takrat podeli milost, ki jo lahko začutimo. Odpustitev grehov lahko resnično občutimo in samo takrat, ko se to zgodi, je to tako, kot mora biti, posameznik pa v nadaljevanju življenja živi drugače, usmerja ga Luč, ki prihaja od živega Boga. Ne glede na uradne zakramente.
Ko se hvala ne valja pod mizo… preberite spodnji članek.
https://www.dnevnik.si/13206
