V teh koronskih časih, ko se v mestu sprehajajo samo še z maskami, imamo mi, prebivalci vasi, možnost, da zavijemo v gozd tudi brez maske. V naših koncih je priljubljena pohodniška destinacija Taborska cerkev, kjer ti vsakodnevni sprehod do najlepše ohranjenega protiturškega tabora na Slovenskem, obnovi baterije in za trenutek postaneš del gozda tudi ti. Ta naš gozd ima resnično čarobno moč. Mnogi vaščani jo čutijo, zato je za mnoge Tabor, dnevna romarska pot. Na vrhu hriba te v gozdni vrtači najprej pozdravi Sveti Anton, ki te vabi, da mu pozvoniš in zaupaš svojo željo. Nato obhodiš obzidje Tabora in sedeš na klopco, od koder se ti odpre pogled na sosednje hribčke. Da si res na hribčku priča tudi mini Aljažev stolp, kjer lahko pustiš svojo sled.
Ko nekega sobotnega koronskega popoldneva, ko nam oblast preprečuje, da bi zapustili svojo občino, odmaširamo iz Tabora, kjer smo si napolnili baterije, srečamo pešaka z masko, ki najprej nahruli moža in sina, nato še mene, kje za vraga imamo maske. Kaj se gremo, da ne omogočamo normalnega prehoda njemu, ki potrebuje 3 m radalje, da gre mimo nas. Pa mu odvrnemo, da maske v gozdu, kjer sprehajalcev ni, niso potrebne. Gospod še kar naprej ropota, ampak mi gremo svojo pot in si mislimo, da je svet res poln čudakov. Zavijemo na pot proti Cerovem, še globlje v gozd, ko ti šment, se gospod odloči, da nam bo sledil in nas ponovno ozmerja. Iz njega letijo žaljivke in njegova osebna prepričanja. Mi mu zaželimo zdravja in vse dobro, ampak gospod se ne da in nas žali še naprej. Zaradi takih idiotov kot smo mi, se korona širi. Naj se mu že umaknemo s poti, da bo šel mimo, saj mu zapiramo pot. Medtem ko je želel mimo, je napreč mož, odstranjeval debla s poti, da bodo ostali pohodniki imeli lažji prehod. Čelo se mu poti, jeza iz njega strelja po nas, najraje bi nas knokautiral, če bi si upal bliže. Ampak imamo srečo. Se nas boji. V neki točki se odloči pot nadaljevati z glasnimi monologi in kaže nam blablaje.
Ajme, kam smo prišli s tole korono. Ljudje se bojimo sebe in drugih. Koliko agresije se lahko rodi v človeku. Od kje to pride?
Duhovne sile teme so v polnem delovanju. Njihov namen je, da se človek obrne proti človeku, sin proti materi, žena proti možu, sosed proti sosedu. Vedno več je takih, ki častijo denar, v srcu pa nosijo praznino, ki jo svet ne more zapolniti. Nekateri so finančno preskrbljeni, a se še vedno počutijo neizpolnjene, tudi na finančnem področju, medtem ko se drugi borijo iz dneva v dan in skušajo obstati. Druge je obsedel strah na vseh možnih področjih. Čim ga sprejmemo in o njem razmišljamo, se bo namnožil. V nas se lahko razraste in nas požre. In tako po svetu hodi že precej ljudi, ki kraljuje njihovemu srcu.
Edini recept proti stranu je, da se spoprijateljimo z Jezusom, ga spustimo v srce in ga dnevno vabimo v naše življenje. Ko bo zaživel v našem srcu in žarel preko nas, za strah ne bo več prostora. A duhovni napadi se ne bodo prenehali. Le mi bomo močnejši, saj v boju ne bomo sami.
Proti zlu se namreč ne smemo bojevati z zlom, torej na način, kot nas napada, ampak le z ljubeznijo, kar je najtežje, a vendar bomo le tako zmagovalci bitke. Ko te nekdo verbalno napade, je zmagovalec, če v tebi sproži podobno reakcijo, kot jo oddaja sam. Duhovni napad je kot nevidni jezik žabe, ki se stegne proti tebi, da bi te zvlekel v svojo igro. In ker je lepljiv, se pogostokrat nalepimo nanj, sprejmemo in odreagiramo točno tako, kot je napadalec želel. A zavedati se moramo, da napadalec ni oseba, ki je sprožila napad, napadalec je tisto, kar je osebo popadlo, da ravna na tak način.
Kot pravi Sveto pismo v Efežanom 6.
Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti.
Dobimo tudi navodila, kako ravnati:
Zato sezite po božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in v boju obstati. 14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravice 15 in z nogami, obutimi v pripravljenost, da oznanjate evangelij miru. 16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudobnega duha. 17 Vzemite tudi čelado zveličanja in meč duha, kar je božja beseda. 18 Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami.
Tudi tale pešak, ki nas je takole oblajal, je bil napaden, nas pa je vseeno kar žoknil v jedro in nam dal misliti. Včasih si zaželim, da bi bila bolj podobna Jezusu in da bi znala reagirati z ljubeznijo in milino. Bo še treba precej urjenja…. gremo dalje in prižigajmo lučke… kjer je Luč, tam ni nobene teme.
