Kaj je pri milosti tako neverjetnega?

Prebiram knjigo avtorja Philipa Yanceya z naslovom Kaj pa je pri milosti tako neverjetnega, ki govori o milosti v praksi in podaja razmišljanje, zakaj je na pomanjkanje milosti pogosto naleteti ravno v cerkvi, ustanovi, ki naj bi oznanjala  evangelij Božje milosti. Beseda milost (grace) izhaja iz grščine (charis) in pomeni veseliti se, a ljudje, ko mislijo na cerkev ne pomislijo na veselje in radost, ampak pogosto se spomnijo na tiste, ki se imajo za bolj svete od drugih. Najprej pomislijo na moralo in ne na milost. Zakaj nam jo tako primanjkuje?  Vsi jo iščemo, a tako težko sprejmemo. Zakaj?
Yancey v knjigi podaja svoja razmišljanja, se zazre v problem strogega cerkvenega razmišljanja, ki je pogosto nasilen in nemilosten ter vzpodbuja bralca, da ohranja pristen odnos z Jezusom in sledi njegovi poti.

Nekaj izsekov iz knjige, ki se mi zdijo pomembni, da razširimo svoj pogled in postanemo milostni.

Svetnik David Seamands: ”Za večino čustvenih težav evangelijskih kristjanov obstajata dva vzroka. Prvi je nesposobnost razumeti in sprejeti Božjo brezpogojno milost in odpuščanje ter s tem živeti. Drugi pa je nesposobnost brezpogojno ljubiti, odpuščati in izkazovati milost soljudem. ”

Yancey pravi: “Milost ne zahteva od nas ničesar drugega, kakor da jo pričakamo z zaupanjem in sprejmemo s hvaležnostjo. Prihaja brezplačno, brezpogojno in na račun hiše. Milost je najlepši dar krščanstva svetu, je duhovna supernova, v naši sredini, ki kaže mnogo večjo moč od maščevalnosti, večjo od rasizma in močnejšo od sovraštva. Žalostno pa je, da cerkev svetu, ki hrepeni po milosti, predstavlja še eno od oblik nemilosti. Religija lahko človeka zdrobi, namesto, da bi ga osvobodila.”

Ljudje pogosto iščejo v cerkvi milost, a naletijo na nemilost in obsodbo. Mar bi tako delal Jezus? Mar ni Jezus pod svoje okrilje sprejel vsakega grešnika, ki se je pokesal in mu omogočil novo pot. Prav tako je nerazumljivo sovraštvo in vojne med različnimi pripadniki slavilcev Jezusa Kristusa. Mar lahko razumemo nepomirljivo sovraštvo med protestanti in katoliki, med pravoslavci in katoliki, da o medsebojnem razumevanju kristjanov, muslimanov in Judov niti ne govorimo. A vsi izvirajo iz istega kotla.

“Milost prihaja od zunaj, kot dar ne kot kak dosežek.”

ezus je Božjo milost videl vsepovsod, a zavedal se je, da imamo ljudje prirojen odpor do milosti.

Odpuščanja ne ustavi roka Boga, ampak naša zadržanost. Božje roke so vedno iztegnjene, ljudje smo tisti, ki jih obračamo proč.

Jezus pravi, da bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kot nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjena: “Ali želite vedeti, kako je Bogu? Ko se kak človek obrne k meni, sem dobil nazaj največjo dragocenost, za katero sem že mislil, da je izgubljena”. Nenavadno je, da lahko ponovno odkritje naredi globlji vtis kot prvotno odkritje.”Tako veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim samim grešnikom, ki se spreobrne”.

Milost ni odvisna od tega, kar smo mi naredili za Boga, temveč od tega, kar je Bog naredil za nas.

Ljudje mislijo, da bodo prišli v nebesa, če bodo dobri, a Jezusove prilike to izpodbijajo.  Vse kar moramo storiti je, da vpijemo: “Pomagaj!” Bog bo zaželel dobrodošlico vsakemu, ki bo želel priti.

Jezus je zapustil varno stajo in se odpravil v temo in nevarnost. Na svoje pojedine je sprejemal cestninarje, ničvredneže, vlačuge. Prišel je k bolnim, ne k zdravim, h krivičnim, ne k pravičnim. In do tistih, ki so ga izdali – še posebno učenci, ki so ga zapustili med njegovo največjo stisko -, se je vedel kot oče, ki hrepeni po ljubezni.

Yancey govori o pravičnosti, zakaj Jezus nagradi pobalina, ki si nagrade ni prislužil, zakaj enako plača delavce, ki so delali eno ure in tiste, ki so delali cel dan. Bolečina izhaja iz spotike, ki jo poraja milost. Milost je brezplačna in je ne moremo preračunavati kot dnevno plačilo. Milost sprejmemo kot božji dar, ne kot nekaj, za kar je treba garati, da bi si jo prislužili. Kristjani, ki sodijo o tem, se raje poistovetijo s tistimi, ki so delali cel dan. Bog nam deli darove in ne plačila. Nihče od nas ne dobi plačila zaradi svojih zaslug, kajti nihče od nas se ne more približati Božjim zahtevam po popolnem življenju. Na področju milosti besede zaslužiti sploh ni.

Buechner pravi: “Ljudje so pripravljeni sprejeti vse razen tega, da za temo njihove slepote obstaja velika svetloba. Pripravljeni so na Boga, ki sklepa trde kupčije, ne pa Boga, ki daje za enourno delo toliko, kolikor bi zaslužili v enem dnevu.”

Kolikokrat bi morali oprostiti? Enkrat? Sedemkrat? Jezus pravi  70 x 7.  Torej odpuščanje je vrlina, ki nas dvigne nad nas same. Vrlina, ki daje milost tistemu, ki jo je pripravljen sprejeti. Vprašanje, ki se poraja je: “Ker nam je Bog toliko odpustil, kako potemtakem ne bi mogli odpustiti drugemu?” Biti kristjan pomeni, odpuščati neodpustljivo, kajti Bog je odpustil neodpustljivo v nas samih.

A zakaj je tako težko sprejeti milost. “Ko nas ponavljajoče se napake, izgubljeno upanje in občutek nevrednosti pritisnejo ob tla, se obdamo z oklepom, ki je za milost skoraj neprepusten,” ugotavlja Yancey. Naša samopodoba je v veliki meri odvisna od tega, kakšna sporočila dobivamo od drugih ljudi. Kako bi bilo, če bi nase gledali kot na “tistega, ki ga Jezus ljubi”. Verjetno bi konec dneva gledali nase drugače. Teorija o zrcalni samopodobi pravi, da postajamo to, kar najpomembnejša oseba v našem življenju misli, da smo.  Kako dobro bi se počutili, če bi sprejeli Božjo ljubezen.

A svet deluje po načelu nemilosti in le-ta se pogosto vleče iz generacije v generacijo. Vsi poznamo družine, kjer se tragične zgodbe ponavljajo, alkoholik je stari oče, oče, sin. V naši podzavesti so zapisani programi, po katerih delujemo, ko smo v stresu ali pod pritiskom. Ko se otroci obnašajo proti našim pričakovanju iz nas pogosto zleti fraza, ki nam jo je ponavljala mama in njej, njena mama. Prav pogosto se zgodi, da se kot nekakšna duhovna hiba, ki je zapisana v genih družine, nemilost prenaša iz roda v rod v neprekinjeni verigi.

“Nemilost deluje neslišno in usodno, kakor strupen plin, ki se ga ne da odkriti (oče umre, ne da mu hči odpusti, hči že desetletja ne govori s svojim sinom). Pričakovanje, da bodo drugi moralno odgovorni, je utopija. Zavedati se moramo, da smo sami odgovorni, da odpremo srce milosti brez pričakovanj o moralni pravičnosti. Milost ni pravična, a osvobaja obe strani.

“Če razpoke prepustimo same sebi, se razširijo v prepade. Za premostitev obstaja torej samo eno sredstvo – občutljiva brv odpuščanja. A odpuščanje je boleče, mučno, rane ostanejo v spominih še dolgo po tem, ko ste odpustili. Odpuščanje je nenaravno dejanje, za vsakim dejanjem se skriva rana.”

Če odrekamo odpuščanje jih štejemo nevredne Božjega odpuščanja, a dejansko ga postajamo  nevredni sami.

“Človek, ki ne more odpustiti bližnjemu, podira most, ki ga bo moral prej ali slej prečkati sam.”

George Herbert

A Jezus nas uči: ” Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.”

Shakespeare: “Kako si drzneš nadejati se milosti, če je sam nikdar ne ponudiš?”

Zakaj nam bog naroča, naj odpuščamo, dajejo evangeliji teološki odgovor: zato, ker je tak – on.

“Ljubite svoje sovražnike… da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi , ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.”

Dietrich Bonhoeffer, ki so ga mučili nacisti piše: “Ljubite svoje sovražnike. Molite za tiste, ki vas preganjajo. V molitvi se približamo svojemu sovražniku ob bok in prosimo Boga zanj. Jezus nam ni obljubil, da nas sovražniki, medtem ko bomo molili zanje in jim delali dobro, ne bodo izrabljali in preganjali. Prav gotovo nas bodo. Toda dokler bomo molili zanje, nas to ne more raniti in premagati. Kot njihovi zastopniki delamo zanje to, kar sami zase ne morejo storiti.”

A težko je prekiniti krog nemilosti, sploh če so dejanja krvava grozodejstva, ki se vlečejo že čez več generacij. Najmočnejši argument za milost je njeno nasprotje, svet nemilosti.

“Maščevanje je pravzaprav sla po poravnanju računov, a nikoli ga ni mogoče zadostiti, rezultat nikoli ne more biti izenačen. Pravičnost nikoli ne nastopi. Vsako maščevanje sproža novo verižno reakcijo. Oba, prizadetega in tistega, ki prizadene, priklene na pomične stopnice bolečine. Nanje sta priklenjena toliko časa, dokler se trudita doseči izenačenje,” pravi Smedes.

Prekiniti krog nemilosti bi pomenilo prevzeti pobudo in napravimo prvi korak mi. Brez pričakovanja, da ga stori nasprotna stran. A pravo odpuščanje se izvede s srcem, se ga čuti. Dokler gre za formalizem izgovorjenih besed “odpuščam ti” vseeno pa pričakujem opravičilo, ne gre za pravo odpuščanje. Pravo odpuščanje je brezpogojno, brez obrazložitev, brez daj – dam. “Božje odpuščanje je brezpogojno. Prihaja iz srca, ki zase ne zahteva ničesar, iz srca, ki je popolnoma nesebično. Izvajati moramo Božje odpuščanje. To pa zahteva, da zavržemo vse dokaze, da je odpuščanje neumno, nezdravo. Izziva nas, da stopimo preko svoje želje po hvaležnosti in preko ranjenega srca, ki hoče obdržati oblast nad nami ter želi osebi, ki naj bi ji odpustil, postaviti nekaj dodatnih pogojev.”

“Velikodušno odpuščanje omogoča v krivcu spremembo. Ko nekomu odpustite, mu izrežete krivico, ustvarite ga na novo,” pravi Lewis Smedes. A dodaja: “Odpustiti ni enako kot oprostiti. Nekomu, ki vam je storil krivico, lahko odpustite, a še vedno vztrajate pri pravični kazni. V kolikor lahko sebe pripravite do odpuščanja, boste v sebi kot v človeku, ki vam je storil krivico, sprostili zdravilno moč odpuščanja.”

“Če bi na svetu sledili načelu oko za oko, je dejal Gandi, bi naposled ves svet oslepel.”

Gandi

“Odpuščanja se je treba naučiti in ga vaditi kot vsako zahtevno in težavno opravilo. Ne gre za samo občasno dejanje, temveč mora postati stalna naravnanost.”

Martin Luther King

“Katoliški pisci verjamejo, da človek z grehom izgubi svojo svobodo. Današnji bralci pa, mislim, verjamejo, da si človek prav na ta način svobodo pridobi. Za razumevanje med tema skupinama pač ni veliko prostora,” pravi Flannery O’Connor.

Ali je mogoče milost zlorabiti? “Avguštin je rekel, da Bog daje, kjer najde proste roke. Človek, čigar roke so polne paketov, ne more sprejeti novega daru.” Milost je treba sprejeti. Lewis pojasnjuje, da prihaja do zlorabe milosti zato, ker zamenjujemo med opravičevanjem in odpuščanjem. “Zlo opravičujemo tako, da ga namenoma prezremo in ga obravnavamo, kakor da bi bilo nekaj dobrega. Odpuščanje pa je potrebno sprejeti in tudi ponuditi. Kdor ne prizna krivde, ne more prejeti odpuščanja,” pravi. Kesanje so vrata k milosti. Bog budi v nas zavest o krivdi za naše dobro. Noče nas zdrobiti, temveč osvoboditi, za osvoboditev pa je potrebna skrušenost, upornost nima kaj iskati.

A zakaj sploh biti dober? “Če se milost povečuje hkrati z grehom, zakaj ne bi kar se da grešili, da bi Bogu dali priložnost, da poveča svojo milost?” Če se Bogu približamo v smislu: “Do kod še smem, ne da bi bil kaznovan? “, nismo dojeli tega, kar Bog namerava z nami. Da prekinemo začarani krog nemilosti in postanemo svobodni pod okriljem.

Tolstoj pravi: “Božje kraljestvo je v vas samih.”Pravi, da verski sistemi podpirajo zunanja pravila oziroma moralizem. Nasprotno pa Jezus ni hotel postaviti pravil, da ne bi njegovi sledilci zaradi njihovega izpolnjenja imeli občutek zadoščenja. Pravi: ” Človek ki se drži zunanjih predpisov, stoji v luči svetilke, pritrjene na drog. Okoli njega je res luč, vendar ne sveti dovolj daleč, da bi lahko kam šel. Človek, ki se drži Kristusovih naukov, pa svetilko nosi s seboj, obešeno na bolj ali manj dolgi palici. Luč je nenehno pred njim, neprestano osvetljuje nove kose poti in ga spodbuja, da stopa naprej.” “Z drugimi besedami, dokaz duhovne zrelosti ni v tem, kako čisti ste, temveč v zavedanju svoje nečistosti. To zavedanje odpira vrata k milosti,” pravi Jancey.

“Ampak ljudje smo hinavci, nosimo maske. Tako si pravila pravila razlagamo po svoje in moraliziramo drugim. Hinavščina je najpogostejši razlog, zakaj imajo ljudje odpor do krščanstva. Mnogokateri kristjani izpovedujejo vero v družinske vrednote, a se ločujejo, zlorabljajo v enaki meri, kot vsi drugi. Narava legalizma je takšna, da podpira hinavščino in olajšuje odpadništvo.  Skupek pravil do potankosti določajo kako se je treba vesti, kar pa prikladno prekrije posameznikovo notranjost. Poudarjanje zunanjega videza vodi človeka v samoprevaro. Hinavščina prekrije potrebo po milosti. Ko maske padejo, se hinavščina izkaže kot prvovrstna ukana, kako se milosti izogniti.”

Kako delimo greh? Na sprejemljiv in nesprejemljiv. A Jezus ne razvršča greha temveč nas usmerja k popolnemu Bogu, pred katerim smo vsi grešniki. Rovert Farrar Capon pravi: “Cerkev nas je oborožila s strahom pred napakami. Tako smo podobni slabim pianistom. Igramo sicer svojo skladbo, a je v resnici nikoli ne slišimo. Naša glavna skrb ni namenjena glasbi, temveč temu, da ne bi napravili kakšne napake, ki bi nas spravila v zadrego.”

Yancey: “Na prvi pogled je videti, da je legalističnim zahtevam težko zadostiti, dejansko pa je mnogo težja svoboda v Kristusu. Sorazmerno preprosto je ne ubijati, težko pa je z ljubeznijo seči k bližnjemu; lahko se je izogniti sosedovi postelji, težko pa ohranjati pri življenju svoj zakon, lahko je plačevati davke, zelo težko pa služiti ubogim. Če hočemo živeti svobodno, moramo biti odprti za vodstvo Duha. Bolj se bomo zavedali tega, kar smo zanemarili, kakor tega, kar smo dosegli. ” Pravi, da so razlike med različnimi vrstami kristjanov, ki živijo različna pravila neznanske in malenkostne, saj če jih gledamo z Marsa, resnično niso pomembne. Božja ljubezen je dar ljudem, tudi tistim, ki si je ne zaslužijo. Rešitev za greh ni v predpisovanju vedno strožjih vedenjskih pravil. Rešitev je v spoznanju Boga.

Sprašuje se, zakaj kristjani tako sovražijo, kaj je naše poslanstvo. Nekateri ravnajo nemilostno iz strahu. Ali skrb kristjanov za moralnost spodriva sporočilo o Božji ljubezni do grešnikov? Zmešnjava, v katero sta se zapletli politika in religija, je ena največjih ovir za milost. Lewis je opozoril, da so se skoraj vsi največji zločini v krščanski zgodovini dogajali, ko se je religija pomešala s politiko. Politika, ki deluje po vzvodu nemilosti, nas tako očara, da milost zamenjamo za moč. Smo morda pozabili, da je Jezus nasprotoval okosteneli verski instituciji in tudi poganskemu imperiju. Danes cerkev vse prepogosto nastavlja družbi ogledalo, namesto, da bi postala okno, ki bi odstiralo pogled na drugačno pot.

“Pazite, da  v boju z zmajem sami ne postanete zmaj!”

Nietzsche

Moody: “Izmed sto ljudi bo samo en bral Sveto pismo, drugih devetindevetdeset jih bo bralo kristjana.”

Eugene O’Neill: “Človek se rodi razbit. V življenju se nato sestavlja. Božja milost pa je lepilo.”

“Nepopolnost je nujni pogoj za milost. Svetloba prodre v notranjost samo skozi razpoke.”

Yancey

“Vse kar v nas poraja občutek večvrednosti v primerjavi z drugimi, vse, kar nas skuša spodbuditi, da ta občutek izkažemo – vse to je težnost in ne milost. Ker so grešniki do sebe pošteni in se niso pretvarjali, se je Jezus raje ukvarjal z njimi. Nasprotno pa so se svetniki šopirili, ga obsojali in se skušali ujeti v svoje zanke.”

Amazing Grace je napisal John Newton, surov in krut trgovec s sužnji, ki je prejel Božjo milost in se spreobrnil.