Prijatli! odrodile
so trte vince nam sladko,
ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki utopi,
vse skrbi,
v potrtih brsih up budi!
.
.
Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dokaj dni
naj živi
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Tako pravi Prešeren, genij slovenske poezije, ki je svojo nesrečo utapljal v žlahtni kapljici. Dvignimo čaše, nazdravimo, da bomo utopili skrbi, postali enotni, se jasno zavedali kdo smo in kaj nam pripada. Dajmo, nazdravimo skupaj, saj smo dobri ljudje. Da je Prešeren mojster verza, ni nobenega dvoma. Med pisanjem verza je celo narisal čašo, v katero je tako rad pogledal. A vino je ljubezen premnogih Slovencev. Ni priložnosti, ki je ne bi izrabili za nazdravljanje. Navadne gostije se ponavadi končajo v pijankah in povsem običajno je, da otroci, ki so ves čas odraščali in opazovali, kako se svet odraslih zabava, z vstopom v puberteto tudi sami prevzamejo običaj nazdravljanja in z neodobravanjem staršev, nadaljujejo družinsko tradicijo nazdravljanja. Kaj je tukaj čudnega? Saj smo jih tako naučili. V šoli se morajo naučiti na pamet našo himno, ki nam pove, da je vino tu zato, da nam pomaga in nas združi.
Pa je res treba, da si pogumen zaveden Slovenec le če spiješ ponujeno čašico? Ali Slovenci v treznem stanju nismo pogumni? Verjetno res ne, glede na to, da smo v vrhu po alkoholiziranosti na svetu. Zakaj v vsaki družini najdemo alkoholike? Slovensko gričevje krasi vinska trta, a za navidez idiličnim sožitjem med naravo in človekom se skriva bolečina, jeza in nevoščljivost. Človek je pri premagovanju bolečine nemočan, raje kot iskrenost izbere beg, ki ga vodi v vedno večjo laž. A ko človek laže, izgubi sebe. Prepad med pravim jazom in tistim, ki ga ustvari omama je vedno večji. Zakaj tako radi probleme pometamo pod preprogo? Zakaj lažemo sebi in drugim? Prav fenomenalno je dejstvo, da tisti, ki ne pijemo in nismo pristaši dvigovalcev čašic polnih alkohola, veljamo za čudake? Morda pa nismo pravi Slovenci? Kdo bi vedel.
Zakaj Slovenci na splošno toliko pijemo? Da smo frajerji, ker so nas tako naučili in predvsem zato, da pozabimo, da utopimo skrbi, kot pravi Prešeren in žal ima še kako prav. Mnogi od nas v sebi nosijo breme, ki se jim usede na srce, in le-ta, deluje lažje, če so žile oživljene. A to je le slepilo. Problem, ki povzroča skrb, z žlahtno kapljico ne mine, ponavadi je naslednji dan še večji, kamen na srcu pa še težji. Pojavi se slaba vest in še slabša samopodoba, obtoževanje, da si spet podlegel skušnjavi, kamen postaja težji, želja po otopelosti se poveča, hopla en požirek se spremeni v nekaj kozarcev, in že smo v nebesih, stanju brez bolečine in obsojanja. Stanju, kjer se imamo lepo, smo kreativni, veseli, imamo radi kar vse po vrsti, ne zanima nas mnenje drugih. Ker možgani ne delujejo na polno, čutimo mir. A naslednji dan, nas ujame tema, ki s seboj pripelje občutek nevrednosti in samoobtoževanja, ki nas vodi v vedno večjo laž.
Zakaj je Prešeren umrl tako mlad, pri 49. letih , nesrečen, genialen, a sam? Genialnost in modrost razuma nam ponavadi preprečujeta, da bi razvili duhovno modrost, ki nas lahko pripelje do tistega, kar smo iskali v alkoholu – notranjega miru, ki je mogoč z Bogom. A obstoj Boga je nemogoče znanstveno pojasniti, razum se temu upira do onemoglosti. Vse tiste, ki so se prepustili, da jih vodi, ponavadi obsoja in jih označi za navadne ovce, ki ne znajo misliti s svojo glavo. Morda celo dalje vedeti, da imajo sprane možgane ali pa jih nimajo. Jezus je le človek, ki je nekoč živel, vse ostalo je le izmišljotina cerkve. Pa je res?
Duhovna modrost je sprejemanje vodstva višje inteligence, ki je Bog. A zakaj toliko tako imenovanih intelektualcev, ki so dosegli v življenju najvišjo stopnjo izobrazbe in tudi čisto običajnih ljudi, bije notranje bitke in dnevno s seboj vlači bremena, ki jim niso kos. S “težkim” srcem hodijo po svetu in iščejo različne rešitve umirjanja, pred nosom pa imajo Jezusa, ki ponuja najhitrejšo pot do notranjega miru, a ga njihov razum ne sprejme. Lažje je utišati um z utopitvijo, pravljice pa pustiti za otoke. Jezus še vedno velja za konstrukt cerkve, tako je prepričanje v našem umu vse dokler te življenje ne poniža. Šele ko si na tleh imaš možnost, da se očistiš, ponovno rodiš in spremeniš svoja prepričanja. To je dejanje Božje milosti. Novo rojstvo, nov človek, ki se prebudi v Jezusu. Kdor izkusi Božjo milost je ne spusti nikoli več. Jezus pomaga vsem, ki ga sprejmejo in dovolijo, da jih vodi čistost srca. Je nosilec čiste božje ljubezni in jo deli z vsemi, ki ga sprejmejo. Izven cerkve ali v njej. A biti pripadnik cerkve še ne daje zagotovila, da bo v nas tudi deloval. Iskrenost in srčnost je pot do lahkotnosti bivanja in občutenja ljubezni. Vsi smo jo lahko deležni. Vse nas ljubi enako. Grešnike in svetnike. Raje išče izgubljene ovce, kot vodi čredo, zato mu z zaupanjem svojih problemov odpremo pot v naše srce. Kar stori tam, je čudež.
A ko si v brezupnem položaju, ki ga razum ne zna rešiti, takrat se pojavi tema, ki te nagovarja, da boš s slepilom rešil težavo. Padeš v vrtinec, ki te ne spusti, dokler se um zavestno ne upre in sprejme, da je v boju nemočan. Terapija odvisnežev , ki ne zajema Boga , je obsojena na propad. Um je nemogoče zapolnjevati 24 ur na dan in ga držati v stalni kontroli. Rugljev sistem, ki posameznika priganja k neprestani aktivnosti – delo – šport – izobraževanje – brez prestanka, do danes velja za najuspešnejšega. Ampak tu milosti ni. Je eno samo garanje in odrekanje. Vsak dan je boj, do onemoglosti. Mnogi klonijo pod pritiskom časa, le redki uspejo.
Žal je spreminjanje navad brez Supermana Jezusa precej težje. Boj z razumom je včasih spopad s temo. Jezus pa je luč in ljubezen, ki te vabi, da se z njim pogovarjaš. Vsak dan. Kot s kakšnim nevidnim prijateljem. Poveš, kaj želiš, kaj te teži, ga prosiš , da ti pri tem pomaga in se mu vsak dan zahvališ, ker je tvoj kompanjon v slabem in dobrem. Ko izostriš svoje čute, ga lahko slišiš, kako ti odgovarja, kot tvoj glas v tvoji glavi. Dialogi so včasih prav zanimivi. Pogovori z Njim obrodijo sadove. Če smo srčni nam bo osvobodil srce, da bomo lahko leteli in žareli življenje. Povrnil nam bo radost in čudež življenja. Včasih bo od nas zahteval, da se v zameno za svobodo, odpovemo kakšni svoji ljubezenski odvisnosti. Vsak ima svojo, alkoholik alkohol, sladkosnednež sladkarije, adrenalinski obsedenec adrenalin in mučenje svojega telesa. Naše plačilo je tako drobceno, glede na to, kar dobimo. Svobodo, ljubezen, samospoštovanje, ponos. Dobimo nazaj sebe. Ponuja se nam novo rojstvo nas samih.
Pomislimo, kaj smo zares pripravljeni dati, da se na novo rodimo? Še ena priložnost, brezplačno, za tiste, ki želijo. Kdo si tega ne želi? Denar nima več vrednosti. Vsi smo enaki, revni in bogati. Ko predaš svojo odvisnost, dobiš nazaj svoje življenje. Je res tako težko? Morda, bi lahko Prešeren, če bi bolje poznal Jezusa, na stara leta napisal še kakšno bolj optimistično pesem in bi Slovenci v svoji himni ne slavili vino, ampak kakšno svojo vrlino. Če ga Prešeren ni poznal, imamo možnost, da ga spoznamo mi. Kdo si upa podrediti svoj racionalni um duhovni modrosti?
….. nekaj mesecev kasneje…
Poslušam priznanega slovenskega psihiatra, ki govori o odvisnosti od alkohola. Pravi, da so vse terapije, brez haska. Efektiva 0. Strašljivo.
Ampak, kdor se je pripravljen podrediti Njemu, je lahko rešen. A le , če vztraja in se drži dogovorjenega. Svoboda v zameno za disciplino. Kdo ne bi sklenil tak dogovor?
….. nekaj let kasneje…dodam k zapisu
Osvoboditev od alkohola je možna, a ne brez Boga. Alkoholik je v primežu demonov, ki ga poganjajo k destruktivnemu vedenju. Demoni si želijo uničiti posameznika, odnose, družine, zato jih je potrebno zavezati in izgnati z avtoriteto Jezusove besede. A tudi alkoholik si mora želeti osvobojenja, kajti glasovi se želijo vrniti in takrat mora posameznik sam uporabiti avtoriteto Jezusove besede. Če bo dopustil, da mu Sveti Duh napolni srce in ozdravi njegovo dušo, je lahko alkoholizem samo greh preteklosti, ki ga je Jezus odplačal na križu. Hvala Jezus.
