Šok diagnoze ALS

Februarja 2021, na možev rojstni dan, je kakor strela z jasnega med nas  usekala diagnoza ALS.  

Pa saj ne more biti res. To se vendar ne dogaja nam. Nemogoče. Takšnih brutalnih diagnoz pri nas vendar ni. Ne poznamo nobenega, ki bi jo imel, kaj smo naredili narobe, da se to dogaja? Bolezen ni v našem planerju. To se dogaja samo drugim, nam, ki smo v centru vesolja, mi pa smo nedotakljivi. Pa še Jezusa spoznavamo, on nas je našel kot izgubljene ovce in nas dal pod svoje okrilje. Mož se je ravno začel spreobračati, spoznavati moč Besede, ko je udarilo. 

Greš spat enkrat, dvakrat in misliš, da so vse skupaj samo sanje ali pa da se to dogaja junakom iz filma. Ko se zbudiš, boš nazaj v svojem lajfu, vse po starem.  

Pa ni. Zjutraj vstaneš in teža diagnoze ti visi nad glavo in seka v možgane. Kaj pa sedaj? Naprej se pošteno zjokaš, zamisliš nad negotovo prihodnostjo, preletiš spomine iz čudovitih potovanj in se  zaveš dejstva, da smo na tem planetu le na krajšem ali daljšem obisku. Soočanje z lastno minljivostjo je boleče.  Pa kaj res še ena boleča preizkušnja? Kaj ni bilo dovolj? Zakaj spet jaz in moja družina? Pa kje ste mene našli za takšne preizkušnje? Ni fer. Nobenemu nič nočem, vsem želim samo pomagati in delati za dobro vseh. 

Iz nekih starih ran se ti sproži program primerjanja z drugimi, ki naplavi na površje jezo in bolečino ter vprašanje zakaj ta kratko potegnejo vedno pošteni, barabini pa so zaščiteni kot kočevski medvedi in vsem na očem živijo v ugodju, obilju in brezbrižno uživajo v sadovih, ki jih svet ponuja. Kje je tukaj pravica?

Od nekje se ti pojavi smejoči glas, ki ti v glavo šopa: Pa kje je zdaj ta tvoj Jezus? In čudeži? Eto, pa maš. Nova porcija. Kako pa se boste iz tega izvlekli? Als je neozdravljiva bolezen, za katero zdravniki ne poznajo niti vzroka niti ne obstaja nobenega zdravila. 

Um in razum tega sveta pravi, da je s tabo konec. No way out.  Pa kaj bomo sedaj? Ni drugega kot da gremo v akcijo in pokličemo našega Boga na pomoč, saj nam ostane le on. Vsa pamet sveta nam ne more pomagati. A pomaga nam lahko le ON, tisti, ki je svet ustvaril in poslal Besedo, da je po njej vse nastalo. In ker ima Beseda MOČ in kot pravi, se ne vrne k njemu brez da bi storila to, za kar jo je poslal,  je odslej dalje redno na našem jedilniku.  Saj vendar nismo zastonj sprejeli vero. Če je Jezus le zgodovinska osebnost, potem je celo krščanstvo za lase privlečeno in vsi, ki izpričujejo o njegovih čudežih, so za v umobolnico. Ola, pa ni tako. Mi ti zaupamo. Tle smo, da se učimo, pa kar bo, bo.

Ti si mene našel že prej, verjetno z nekim razlogom, me rešil iz godlje in mi vlil vero, da čudeži obstajajo. Vera je obstoj resničnosti, v katero upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo (Heb 11, 1), torej, just believe. Tako enostavno, a hkrati težko. A zate ni nič pretežko. Potegnil si nas iz oblasti teme v kraljestvo nebeškega sina. Verjamem, da si močnejši ti, ki si v nas, kot tisti, ki je v svetu. Zaupam ti, da imaš tudi v tej brezizhodni situaciji svoj plan. Ne vem sicer kakšen je, moj um je precej omejen, vem pa, da so tvoje misli daleč nad mojimi mislimi in zato se ti prepuščam. A vidim, da že delaš. Vstopaš v srce mojega moža in ostalih družinskih članov in sproščaš svoje zdravilne blagoslove, nas lepiš skupaj in obnavljaš družinska debla. Sedaj, ko je tudi mož postal tvoj učenec, smo tukaj, da ti služimo, saj vendar ti potrebuješ usta, mi pa avtoriteto tvoje Besede.

»Tudi če še ne vidim, ti delaš, tudi če še ne čutim, ti delaš, nikoli ne odnehaš…«, pravi pesem. In ni druge, kot da ti zaupamo. Pa saj te tudi čutimo, spreminjaš naša srca in nas učiš ljubezni. Z lepilom tvoje milosti lepiš drobce razbitosti v popolno celoto ter obnavljaš skrhane družinske odnose. V naše življenje si poslal ljudi iz vseh kontinentov, ki so tvojo Besedo prinesli v naš dom. Vpletaš naš v  Kristusovo telo, ki je sestavljeno iz tvojih zastopnikov in nas spodbujaš, da v svet izlivamo tvojo ljubezen. Svojo bolj težko, saj je bolj omejene sorte, tvoja ljubezen pa je tista, ki je izvir nadnaravne moči in modrosti. Zahvaljujoč tebi imamo ob sebi čudovite ljudi, ki nam pomagajo in zastopajo za nas takrat, ko se zapletemo v mrežo pasti. Spodbujaš nas, da smo vredni in zadovoljni sami s seboj, takšni kot smo, brez mask, saj nas brezpogojno ljubiš.

Učimo se jezika ljubezni in sprejemamo življenje takšno kot je. S proučevanjem Besede dobimo občasno preblisk večje slike kateri sledi aha moment. Učimo se sprejemati minljivost, kot del naše zemeljske poti in strah pred koncem izginja, saj nas pomirja obljuba brezčasne večnosti. Koncept, ki je bil morda vgrajen v nas, a je bil povožen s strani sveta že v rani mladosti. Ko umreš, te pač ni več, je bilo učenje moje mladosti. A le kdo si upa ali želi zavrniti obljubo večnega življenja? Zakaj bi jo sploh zavračali, če nam je lahko dana?

A v soočanju z minljivostjo in trpljenjem nas opazujejo tudi tisti, ki nimajo žive vere in si mislijo: Eto, pa naj jim sedaj pomaga ta njihov Jezus. Kje je sedaj? 

A on je tukaj. Z nami, v tej nevihti, tudi če ga ne vidimo. Uči nas črpati iz moči ljubezni in zaupati njegovi Besedi. Naj bomo prevodniki milosti, nam pravi. Včasih je to težko, ker smo celo življenje furali program naše lastne resnice in pravičnosti, se borili z jezikom (beri jezikali) proti krivici in služili ljudem iz lastnega mesa.  

V trenutku takšnih življenjskih preizkušenj lahko vsem zelo jasno zatrdim, da je boj z boleznijo iz lastnega mesa, brez vključevanja Jezusa , zelo naporen in vodi v obup in depresijo. Nevihta te hitro prevrne in začneš se utapljati v lastnem znoju. Meso je v bolezni slabotno, duh pa je lahko močan in Sveti Duh ima moč, da oživlja meso, prenavlja um in vodi dušo.

A ker smo ljudje krvavi pod kožo in je življenje na razburkanem oceanu naporno, pride trenutek, ko tudi jaz padem v past in me zajame val samopomilovanja. Takrat grem najraje v gozd, kjer se razjokam in predam njemu svojo zlomljenost. Želim si, da bi bilo tako kot prej. Toliko stvari bi delali drugače, sedaj ko vemo, da nam ura tiktaka.  Včasih je pritisk tako močan, da ostanem brez avtoritete, takrat se hitro zavedam, da sama ne zmorem. Takoj grem v akcijo in na pomoč pokličem Njegovo telo, saj sem vendar tudi jaz njegov del in aktiviram druge molilce, ki z molitvijo vere razbijejo duhovni pritisk in pomagajo, da Luč premaga temo. 

Ko enkrat postaneš učenec Jezusa, spoznavaš, da si vrojen v svet, kjer poteka neprestano duhovno bojevanje. Danes smo prišli v čas, ko se duhovne bitke kažejo v povečanju agresivne komunikacije na vseh področjih življenja, ko posamezniki na vsak način poskušajo dokazati lasten prav in pri tem ne popuščajo. Bolj kot iščemo resnico, več vpogleda v duhovni svet imamo in verjetno težje preizkušnje nas čakajo, saj postajamo nevarni za sovražnika, ki je v tem svetu zelo domač. Sveto pismo piše, da naš sovražnik  hudič hodi naokrog kakor rjoveč lev in čaka koga bo požrl. Ja, hudič je pravo duhovno bitje, katerega namen je, da uniči odnose, družino in nas pahne v bolezen.

V naši družini je ves čas deloval na skrivnem in takrat, ko ga nismo “poznali”, je z nami upravljal, kot s svojimi lutkicami. Prav zabaval se je, ko nas je vlekel, da smo cvilili kot majhni prašički, hkrati pa se obnašali kot da je ves svet naš. Ko je želel, da se skregamo, nam je šepetal na uho vsakemu svojo štorijo, tako da je bil hitro »hudič v hiši«. Danes se zavedamo, da obstaja in se učimo uporabljati Besedo resnice, kateri je poslušno vsako duhovno bitje. A prav v trenutku, ko je mož začel odpirati srce Jezusu, je udarila diagnoza. Naključje? Prav zares ne. Bolezen je prekletstvo postave, on pa je šel na les, da bi sam postal prekletstvo. Danes vem, da ni naključij temveč nam Luč in Tema vsaka po svoje cukata v svojo smer, katero pot bomo izbrali, pa je odvisno od naših lastnih zavestnih odločitev. Če se odločimo za Boga, bomo na varni strani z zagotovljeno večnostjo. Zakaj torej ne bi bili Jezusovi učenci?

 

takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.

Izaija 55, 11

Če obupuješ na dan preizkušnje, je tvoja moč majhna.

Pregovori 24, 10

Je pa vera obstoj resničnosti, v katero upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.

Hebrejcem 11, 1
Predhodna objava

Pričevanje Gorana Macure

Naslednja objava

Jezus ozdravi ALS

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prični s tipkanjem za iskanje želenega prispevka
Na vrh