Danes me sonce kliče na izlet, a v umu se pojavijo misli: “Pa kaj ne bi raje bila doma in kaj naredila. Kam spet rineš?”
“Mah, si mislim, grem nekam, kjer še nisem bila. Grem v Osp in peš jo mahnem do Socerba.” Kraški rob je v zimskem času kot nekakšna skalca za martinčkanje, kjer vpiješ sončne žarke in se okrepiš z d-vitaminom, preden se pojavi mama zima s kakšno pošiljko snega.
Ne plezam, zato meko plezalcev vedno opazujem le od daleč, a se mi zahoče prav tja, na meni nepoznan teritorij. V preteklosti sem brez problema organizirala vsa naša popotovanja, zvohala tisto, kar je v posameznih deželah na “must see” programu. Z našim kombijem smo oblezli velik del Evrope, včasih je morda res izgledalo, da je pot posledica zelo spontanih odločitev in da nastaja sproti, a za vso spontanostjo je bilo kljub vsemu veliko priprav, planiranja in predvsem označevanja atraktivnih destinacij, da se ne bi slučajno zapeljali mimo.
Danes mi je prišlo na misel, da imam s tem organiziranjem v naši lastni državi v glavi resničen problem. Zapadem v nekakšen krč in se tako težko premaknem. Težko dobim idejo in če jo že dobim, se zakrčim. Čeprav so na spletu na voljo številna navodila, jim sledim z muko, oziroma se zgubim, tudi z navodili. Moj um je paraliziran, napadajo ga misli: “Nimaš pojma. Pazi, da se ne zgubiš. A veš kam greš. Nisi ti za hribe. Nevarni so. Nimaš izkušenj. Levo, desno, levo desno, kam sedaj…. ”
Sedaj pa moram potovati sama in dejstvo, da pot organiziram samo zase, me straši. “Kakšna si reva. Poglej druge, ki grejo sami brez problema,” spet govori. Lažje je v dvoje. Se lahko vsaj malo skregaš. Jaz pa trenutno nimam nikogar, na kogar bi lahko zvalila slabo voljo ali pa uveljavljala svoje trenutne muhe, češ, sem greva in pika.
Čeprav svobodna, lahko ostanem privezana doma, v vlogi žrtve. Nekaj me želi prestrašiti, da ostanem na mestu in se ne premaknem. “Kaj bom kokodakala… Grem, si rečem.”
S kokodakanjem in stopicanjem na mestu ostajamo z začaranem krogu življenja. Mene je zabrisalo ven, torej grem sedaj po svoje. Živim po Duhu in ubogam le Svetega Duha, svet pa naj se čudi.
In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.
Rimljanom 12, 2
Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.
Rimljanom 8, 12-16
Parkiram na parkirišču pred vasjo Osp in sledim navodilom iz hribi.net. V vasi se za mano pojavita dva pohodnika, ki tudi sledita navodilom iz telefona.
“Aha, nista Slovenca,” tudi onadva iščeta. Nekaj časa hodim za njima, potem pa se mi zdi, da govorita hebrejsko in ju ogovorim. Ves čas poti do Socerba hodimo skupaj in se pogovarjamo. Pravita, da živita v Sloveniji.
“Poglejta, koga imam na majci, Jezusa,” jima rečem.
“Nisva glih verna, ” mi pravita. “Bolj sekularna Žida sva.”
“Aha, ni problema.”
“Sem pa jaz doma iz vasi, ki gleda na Nazaret,” mi pravi eden od njiju.
Sem jih je pripeljala ljubezen do ženske, oba sta tukaj poročena. Prav zanimivo mi je opazovati, koliko moških že poznam, ki so prišli živet v Slovenijo zaradi ljubezni. Očitno ima LOVE, ki ga imamo v imenu res privlačno moč. Ljubezen tudi moškega premakne, da zapusti svojo deželo, svoj kraj. Tudi Žare je zapustil Ankaran, da se je premaknil k ženi. Hja, očitno imamo slovenske ženske res takšno moč.
Pogovor nas vodi od trenutne politično situacije v državi do zaskrbljenosti, kaj bo dejansko z mirom na Bližnjem Vzhodu in kako daleč je sedaj z obeh strani.
Ko se pri vzponu za trenutek ustavimo, ugotovim, da sem premočena: “Moj Jezus je zašvical,” pokažem na premočeno majico in se smejimo vsi trije.
Bog nas na poti vodi in usmerja pogovor tako, da se pogovarjamo o večnosti, smrti, moči Besede in ne ostajamo ravnodušni. Eden izmed njih se razgovori o strahu pred smrtjo in z mano podeli svoje nadnaravne izkušnje, jaz pa mu pričujem o mojem srečanju z Jezusom. Pravi, da on misli, da je vse v naših glavah, da si sami ustvarjamo slike s pomočjo lastne domišljije. Želi si, da bi Bog res obstajal, ampak ne verjame. “Kaj si jaz mislim, je bilo najprej jajce ali kura?” In odgovorim mu zelo diplomatsko, da so zadeve, o katerih človekov um nima pojma in morda tudi tisti, ki mislijo, da nekaj vejo, v bistvu res nič ne vejo. Tudi Platon je zase dejal, da ve, da nič ne ve. Ko te zajame ponos, že pikiraš nazaj v podzemlje. Lažje je sprejeti Resnico iz knjige, ki vsebuje več kot 2500 prerokb, od tega je 2000 že uresničenih. Zakaj bi s svojim omejenim umom ustvarjala novo resnico ali pa zagovarjala resnico drugega. “Nisem tolk pametna.” In mi pravi, da se mu zdi to pametno.
Začutim, da bi jim kar nekaj zapela v hebrejščini, pa si mislim, da si bosta res mislila, da sem nora. “Jaz namreč znam samo slavilne pesmi, ona dva pa nista prava publika za moje hebrejsko slavljenje. Sploh pa ne Oče naš. Kakšne nore ideje imaš, Mojca.”
Pot do vrha prav hitro mine, prehitro. Pri vrhu se razidemo, jaz šibnem do vrha gradu, onadva pa pojesta svojo malico ob kalu pod obzidjem. Na vrhu se zapletem v pogovor z dvema Srboma in Bosancem, ki govorijo perfektno slovensko, poslikam brezoblačne poglede na slovensko obalo in se z Belo usedem na travo, kjer pojem lazanjo, ki mi je ostala od včeraj.
“Ajoj, zakaj jim nisem zapela v hebrejšini,” si mislim. “Kok sm smotana. Ja, nič. Škoda.”
Na poti nazaj iščem odcep za Kastelec, da bi naredila krožno pot, a ga zgrešim, a ker bo sonce kmalu zašlo, se vrnem po poti prihoda. Hodim sama, pojem in se naglas pogovarjam z Bogom. Molim za Izraelca, da se jim Bog da spoznati, ker po vseh teh gobicah in nadnaravnih izkušnjah, o katerih mi je pripovedoval eden izmed njih, Boga res rabi. Gobice te pripeljejo v stanje, kjer postane tema duhovnega sveta zelo vidna, a pravi Elohim, se v takšnih nadnaravnih situacijah skrije. On, ki se imenuje Jaz sem, ki sem, nas čaka, da mu odpremo srce brez gobic, v stanju zamaknjenosti srečaš druge elohime, ki nosijo lažno luč.
Na poti proti Ospu pojem. Hebrejsko slavljenje odmeva po črnokalskih gozdovih, ki so zaradi požara v lanskem letu res črni, a gospodova molitev v hebrejščini prinese luč tudi med ožgana drevesa gozda, ki ga že božajo žarki zahajajočega sonca. V meni se dvigne mir in naseli radost.
“Če ju srečam, jima zapojem v hebrejščini,” si mislim. “Ampak itak jih ne bom, saj sta že šla,” se del mene razveseli. Ne bo mi treba delati norice iz sebe.
V Ospu se mi porodi misel, da bi skočila še do skal, da vidim to slavno plezališče in medtem ko razmišljam, kje je pot do plezalnih sten, se izza ovinka primajeta dva plezalca. “O, hvala lepa,” si mislim in zavijem v njuno smer. Približam se skalam in poslikam nekaj riti plezalcev v steni, se jim vnaprej opravičim, čeprav me kar iz stene sprašujejo, zakaj jih slikam v rit, pa še selfi naju z Belo in se vrnem nazaj do vasi.
Tam izza ovinka pa me pričakata… tata… Izraelca. “Uao. Ne morem verjet. Kaj jim boš res pela, norica. Ajde, da te vidimo,” mi seka v glavo. Pa se spomnim jutranjega psalma, ki se mi zdi zelo na mestu. To kar jaz počnem s tem mojim blogom in načinom svobodnega življenja v Njem, je prav vriskanje kadarkoli in kjerkoli, tudi na nemogočih mestih, izžarevanje nadnaravnega miru, ki morda nekomu pomaga, da se priklopi na Njegovo luč in zažari tako, da uresniči božji namen, poslanstvo in živi svojo usodo.
In črnokalski gozd je slišal moje glasno vriskanje in prepevanje. Drevesa so poslušala, odmev pa je očitno segel še dlje, preko našega vidnega, v nevidno, kjer je izvor njegove moči, kjer domuje El Shadai, El Roi, Adonai, Jehova Rafa, pravi Jaz sem, ki sem.
Naj darujejo zahvalne daritve, z vriskanjem, naj pripovedujejo o njegovih delih.
Psalm 107, 22
Izraelca sta vesela, da me spet vidita. “No super, si mislim, jim nisem preveč zatežila na poti navzgor,” kakor se mi je že na poti navkreber vsiljevala misel, a je nisem sprejela.
Medtem ko jo skupaj maširamo do parkirišča, jim povem, da jim lahko zapojem v hebrejščini. “Pa daj,” mi rečeta.
In etola, gremo: “Avinu (Our father), še bachamaim, jitkadeš, šimha, tavol malhutha, jatse rezonha, che vašamajin, ken van arez. et lehem.”
“Saj imaš kar dobro izgovorjavo, ” mi pravita in se smejita, ker nista vajena poslušat gospodove molitve v hebrejšini. Jima zavrtim še posnetek in pravita, da ga ne poznata. Itak, da ne.
Mi podelita še nekaj svojih pesmi, ki so narejene na podoben način.
Preden se poslovimo, me vprašata, kako mi je ime. Jima povem, da sem Mojca. Ona dva pa sta Or in Chak.
“O, nice to meet you Or in Chak. Ampak mene pri hebrejščini najbolj navdušuje, da imajo imena pomen,” jima rečem.
“Ja, jaz sem Usoda, on pa Luč“, mi povesta. “Baje ime zapečati tvojo usodo,” pravi Luč.
“Uao, res močni imeni, ampak kakor jaz vidim, se je treba za svojo usodo boriti. Res je, da ima Bog za nas načrt, a svet hoče našo luč ugasniti in zadušiti,” mu odgovorim malo bolj drzno: “Nič ne gre samo po sebi.”
Naj raje pazi na svojo Luč, mu izrečem mimogrede in dodam: “Bog ima zate načrt, a priklopi se na njegovo Luč.”
“Ups,” tole pa je bilo pre(drzno),” mi seka v glavo. “Kaj čem. Takole se je izreklo.”
Podamo si roke in poslovimo z nasmehom na obrazu. Verjetno bosta še kakšno rekla o besedi, ki sta jo slišala. Mogoče jih bo spodbudila k iskanju miru, ljubezni in se vrnila k izvoru Luči, mogoče pa tudi ne. Nič zato. Nedvomno pa bosta o povedanem razmišljala in se morda vprašala kakšna je bila njuna usoda, da jima vdova govori o Božji Luči, namesto da žaluje. Navsezadnje sta tudi sama prišla v Slovenijo zaradi ljubezni. Kaj pomeni biti vdova? To meni, da moškega ni več. Onadva sta moška. Črne vdove pojejo svoje moške. Ajoj. Pa ne mislim, da smo ženske črne vdove. Zato tudi kot vdova ne bom nosila črne, ampak vse druge barve. Tudi na pogrebu je bilo tako. Moja barva je bila iz zelenega pašnika (Ps 23).
Vsi mi imamo omejen rok trajanja. Mogoče bosta poiskala moč besede, ki je skrita v imenu, ki ga nosita ali ki nosi njih. Mene bo sigurno takoj odneslo v raziskovanje, notranji glas me že priganja, raziščem, kaj se v hebrejščini skriva za lučjo in usodo.
Verjetno je tole naše srečanje res bil božji načrt. Jaz lahko ne bi šla nikamor. Lahko se ne bi pogovarjala in bi ju ignorirala. Lahko bi bila v nekih svojih mislih, onadva pa tudi. Lahko bi me gladko odpikala že na samem začetku. A verjetno je bil vseskozi njegov načrt, da vidim, da tudi, ko hodim po robu, gresta njegova Luč in Usoda z mano.
On je Luč, ki bo poskrbel, da bo moja Usoda v njem doživeta. Luč prinaša moč od zgoraj in nam daje možnost, da z njegovo pomočjo vnesemo v svoj življenjski kaos njegov red. Le On nam lahko s svojo lučjo pomaga, da bo v njegovi moči odslej tako, kot je velela božja usoda.
Raziskujem imena, pa ugotavljam, da se mi tale usoda glih ne gre skupaj s chukom. Mogoče pa je Chuk mal po svoje povedal, ampak meni se je predstavil kot Usoda. Nedvomno zgoraj zapisano zame velja, moja usoda je nedvomno v rokah Ora (Or-a), prave Luči.
Hebrejska imena razodevajo skrita preroštva. V Svetem pismo tako najdemo imena od Adama do Noeta, ki napovedujejo prihod božjega človeka, ki bo učil in s svojo smrtjo potolažil obupane, jim prinesel tolažbo in mir.
Tudi to velja zame.
Naslednje jutro se zbudim in jutranji Daily Jesus govori kako prepoznamo govor Svetega Duha. Prav tako govori tudi meni in lahko govori prav vsakemu. Ni to nekaj, kar je rezervirano samo za nekatere. Prav za vse je, za vse tiste, ki ga iščejo s srcem.
Kot je rekel Mali princ: Bistvo je očem nevidno. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.
Zelo drži. Tudi Jezus tako uči, le da je on Kralj kraljev. No, princ pa je njegov sin, tako da blagoslovi se prenašajo iz kraljev na sinove. Tudi mi smo sinovi in hčere, dediči blagoslovov, zato se tako tudi obnašajmo in zahtevamo nazaj, kar nam je bilo odvzeto.
