Nedelja zjutraj. Zunaj iz megle naletava sneg. Ni ravno jutro, ki bi te potegnilo ven v naravo, a nekako mi je že včeraj prišla v glavo misel, da bi z možem šla do Sv. Ahaca pri Turjaku. Pri nas smo namreč vajeni vsakodnevne hoje do Tabora, za Ahac pa si moraš vzeti kakšne 3 in pol ure in večinoma hodiš po brezpotjih Medvedice, torej teritoriju rjavega kosmatinca in priznam, letos sem prvič bila na Ahacu. No, tokrat želim ponoviti ponovoletni izlet, ko me je nekaj nadobudnih sosedov vzelo s seboj, da mi pokaže gozdne bližnjice čez hribe in doline in danes se želim dokazati možu, geodetu, da ga znam tudi jaz kam popeljati. In to brez gps-a in karte ampak po spominu. Za vsak primer sem si turo snemala na Relivu, tako bom imela možnost, da sproti sledim, kje sem. Pa sem se uštela.
Zjutraj sem moža komaj prepričala, da greva. Ko sva takole maširala po še domačem gozdu, mi je prišel na misel sosed, ki nas je zadnjič zbobnal skupaj in nas zvlekel na pohodniško turo. Ravno sem premišljevala o njemu, ko ga čez nekaj sto metrov zagledam, s svojim psom. Neverjetno.
“Kaj pa ti tukaj. A si bil na Ahacu?” ga vprašam.
“Ja, pa vidva?”
“Midva tudi greva tja, greva poskusit, če najdeva pot,” mu odgovorim, a si mislim, pa saj imam vse posneto, pa še v glavi. Valjda bom našla.
“Samo stopinjam sledita, pa bosta prišla,” mi pravi.
“Pajade, saj znam,” si mislim.
Pa se začudim, da je res čudno, da sem ga srečala ravno na tem delu gozda, ker ponavadi na tej lokaciji ponavadi ne srečaš nikogar. V snegu pa še manj.
Po eni uri imam pot še v glavi, vsa pametna vodim levo in desno po gozdnih stezah, krajšava cestne odseke kar čez gozd, ko kar naenkrat film iz glave izgine. Gozd postane podoben gozdu, ovinek ovinku. Ti šment, kam pa sedaj. Izvlečem telefon, da pogledam slavni relive posnetek, ko se mi telefon ugasne. Očitno je nekdo snel usb kabel s polnilnika. Baterija je prazna. Ajme. Še mož pravi, da se kar obrneva, kaj res rabim do tja rinit danes. V takem vremenu. Prosim za vodstvo, da me vodi Bog. “Saj res, sledi. Glejva sledi,” predlagam. Vrneva se do ceste in vidiva sledi, ki jih že pošteno zakriva sneg, a so še tam. Pripeljejo naju vse do vrha. Aleluja.
Še dobro da mi je Bog poslal soseda, ki mi je pustil sledi v snegu. Kot da je vedel, da mi bo crknil telefon. No, saj je vedel. Jaz nisem.
Hvaležna za vodstvo in polna Svetega duha sem pripravljena na teden, ki prihaja. Aleluja.
