Zgodba o našem kosmatem družinskem članu je posebne vrste. Že nekaj let sem se z možem pregovarjala, da moramo imeti psa. Pred leti smo že dali akontacijo za Evrazijca, pa smo se potem fino skregali, saj je moj mož zagovarjal prepričanje, da nismo mi za psa, češ da smo premalo doma. To je mislil verjetno zato, ker ga nikoli ni imel, jaz pa sem ves čas odraščala s kužki, zato sem bila po prvem pasjem neuspehu prepričana, da bo drugi poizkus uspešnejši in da tokrat pregovor, da gre v tretje rado, ne bo držal.
Moja draga sestra je vse naštudirala in je menila, da je za nas primeren pes, ki je “trasnportable”, beri, manjše sorte, da gre lahko potuje z nami in živi z nami v stanovanju. Po njenih poizvedovanjih naj bi bil za nas špic. Pa grem v akcijo iskat špica. V Sloveniji je v tistem obdobju bila prava suša, oglasi so bili polni hrvaških psov, s kobajagi rodovniki, a meni se ni dalo ukvarjati s prebrisanimi rejci. Nekega dne odprem Delo in dom in na zadnji strani zagledam predstavitev pasme Japonski špic. Super, glej si rečem, luškani, pa še leglo imajo ravno v tem času. Pokličem gospo in mi pove, da so rodovniški s pravim pedigrejem in stanejo 1200 eur. Ojme, kako bo tole šlo čez pri mojem možu res ne vem. Pa jih greva s hčerko pogledat. Gospa se nam je zdela malo čudna, psi so lajali, a mladički so mladički in špic je špic , če nam je že namenjen.
V glavi se odločim, da bi ga vzeli, a moram obdelati še mojega moža, ki je absolutno proti. Grem na banko, dvignem denar in ker tudi sama nisem najbolj prepričana, rečem: “Dragi Bog, zdej pa takole. Prosim za jasen odgovor, ali naj kupim tega psa ali ne. Nič mogoče. Da ali ne. Imaš malo časa, da mi poveš. In kar boš povedal, moram jaz jasno razumet. A je jasno!”
In grem z banke. Pokličem moža in mu povem, da sem dvignila denar in on mi začne predavat, da no go, da toliko denarja za psa že ne bo dal, da imava gume za kupit in če sem zmešana. Jaz ga prepričujem, da ja, da so luštni in da psa moramo imeti ko kar naenkrat, sredi Ljubljane, zagledam na pločniku pred mano spuščenega psa. Špica. Rečem možu: “Ej sorry. Vidim psa ,” in poklopim telefon. Saj že ve, da sem občasno norica, ki dela s svojo glavo. Nič mu ni jasno.
Gledam naokoli, od kje se je kuža vzel, nakar zagledam pred seboj zlatarno. Vstopim in vprašam: “A je tale kuža vaš?”
“Ja,” mi pravi gospa.
“A je špic?” ja, pravi.
“Kok je lep,” se zraven topim in mislim na Boga, da je res pravi car: “Pa kar takole spuščen, sredi Ljubljane, a nikamor ne gre?”
In ko takole kramljava mi pravi: “Moja sestra ima ravno sedaj mladičke, stari so 1 teden. Niso rodovnik. Po 200 eur jih prodaja.”
“Kaaajjjjj? Kje pa živi vaša sestra?” vprašam in si mislim, da mi je očitno pes res namenjen.
“Na Rudniku,” mi odgovori.
Jaz pa takoj v akcijo. Naj mi da čimprej številko od sestre, ki jo še isti dan pokličem. Zvečer poberem hči in že letiva na ogled kužkov. Ko zagledava tri male bele kepice, stare en teden, sva pečeni. Ena kužika bo naša. Vsak teden obiskujeva kužke in mož popusti, saj bomo prišparali 1000 eur. Bomo imeli še za gume za oba avta.
In kako jo bomo poimenovali? Ker je bele barve, naj bo Bela, si rečemo.
Psičko pripeljemo domov in v prvih mesecih življenja, ko so psi na vrhuncu raziskovanja in grizenja od nekje privleče in zagrize v otroško knjigico Belle et ses amis.
Ti šment, sploh nismo vedeli, da imamo knjigo o psički Beli doma. Še ime naj je bilo vnaprej dano. Bela je naš družinski član, ki se nas rada tišči in je najbolj srečna, če smo vsi skupaj.
Hvala lepa, dragi Bog. Res si frajer, da nam takole pod nos moliš, kar misliš, da je za nas. In hvala, ker uresničuješ naše želje.
Zgodba iz leta 2014
