Leta 2009 se nam je, beri bolj meni kot možu, zahotelo, da bi šli v New York. Nisem še bila v Ameriki in ko je prijateljica rekla, če bi šli skupaj, ni bilo potrebno nikakršno prepričevanje. Moža je kar nekaj časa matralo in se je ideji upiral, saj je sam v New Yorku že bil. Še celo na vrhu dvojčka je stal, kar mi nikoli več ne bomo. Letalske karte sem rezervirala, a še mesec dni pred odhodom je bil slabe volje, češ, kam rinemo, če nam ni treba. Dejstvo je, da nerad leti in Amerika za en teden je eno samo letanje. Ampak kdaj bomo pa šli, če ne bomo šli sedaj, sem mu odgovarjala. Ko je moj oče izvedel, da gremo z dvema majhnima otokoma (2,5 in 4,5 let) v Ameriko je rekel, da nisem normalna. Hm, ko sedaj pogledam nase v letu 2009 bi rekla, da res nisem bila, ampak v Ameriko bi še vedno šla. Rada potujem in kljub temu, da sem se v tem času močno spremenila, je ljubezen do potovanja in raziskovanja ostala. Hvala Bogu.
Prvi stik z Ameriko je bilo eno samo čakanje. Pred vstopom te pregledajo kot največjega kriminalca. Kar nekaj ur smo stali v dolgi koloni, da so nas poslikali in vzeli prstne odtise. Še odtisi našega najmlajšega so sedaj v njihovi bazi. A po začetnem slabem štartu smo se nastanili v hotelu v Quensu, kjer smo vsako jutro za zajtrk tolkli ameriške palačinke in ham and eggs. Dneve smo preživljali na ogledih znamenitosti, zvečer pa smo se samo zvalili v posteljo. Malce se nam je zdelo čudno, da smo videvali Japonce in Kitajce z maskami in rokavicami. Mislili smo si, pa saj oni so itak ves čas v maskah, nič čudnega. Po nekaj dneh je do nas le prišla informacija, da je bil v New Yorku cel halo, saj naj bi letalo letelo izjemno nizko in se skoraj zaletelo v kakšen nebotičnik. Celo mesto je bilo na nogah, v vseh časopisih na cesti smo si ogledovali sliko letala v mestu. In nas je malo stisnilo pri srcu, saj smo bili kakšen dan prej na ruševinah World Trade Centra in podoživljali stisko ljudi.
Ko je naš najmlajši zbolel, sem nekega popoldneva ostala z njim v hotelu in prižgala televizijo. Cel halo. V Queensu, četrti, kjer smo se nahajali mi, je izbruhnila svinjska gripa. Ljudje umirajo, na letališčih kontrolirajo temperaturo vsem potnikom, cel New York je v paniki. Pokličem domov in mi pravijo, da je situacija v New Yorku aktualna tudi pri nas. Kaj neki smo rinili v to Ameriko in da naj poskrbimo, da pridemo čimprej domov. Kakor vemo in znamo.
Ajoj, sin pa je zbolel, kako neki se bomo le vrnili domov, če pregledujejo temperaturo. Pokličem na Coris in mi pravijo, da sem v tem primeru upravičena do povračila stroškov hotela in leta zase in sina. Če se tako odločim, naj ostanem v Queensu s sinom, dokler se ne bo počutil bolje na Corisove stroške. Ob ideji, da ostanem sama v Ameriki, bogu izza nogu, me stisne pri srcu. Prijateljica mi pravi: “Ni šans, vsi gremo domov. Skupaj. Ne bosta ostala tukaj.”
Preplavi me slaba vest in odgovornost do vseh, po drugi strani pa je občutek, da moram ostani na drugi strani luže, medtem ko vsi bežijo ven, nevzdržen. Ok, gremo skupaj, rečem. Na JFK-ju merijo temperaturo na vsakem vogalu. Ko nemočna stojim na letališču si rečem: “Dragi Bog, če obstajaš, prosim, da poskrbiš, da pridemo v Evropo. Potem bomo že nekako. Evropa je že dom.” Takrat namreč še nisva imela osebnega odnosa. Ampak, ko je zagustilo, sem ga vedno prosila za pomoč. V stiski vsak ateist namreč postane vernik. Tudi pri meni je bilo tako.
Medtem ko stojim sama s sinom nekje v kotu in se na skrivnem pogovarjam z Bogom, zagledam tri čudne tipe v dolgih črnih haljah in z dolgimi bradami. Pa si mislim, kakšni čudaki pa so to. Čez nekaj minut se mi pred očmi pojavi oseba, ki me vpraša: “Hello, can I ask you from where you are?”
“Why?”
“I have something for you.”
“From Slovenia.”
“Look I have here a message for you.” In mi da eno kartico, kjer je na sliki tip, ki sem ga videla v družbi drugih dveh le nekaj minut nazaj.
“I saw this guy few minutes ago. Are you with him,” ji rečem.
“No. Which guy. I am alone.”
Nič mi ni bilo jasno. Kako je sama, če sem jaz tega tipa videla. Šel je mimo mene. Pogledam kartico, ki mi jo je dala in gor piše v google translate slovenščini. Nič mi ni jasno. Pa kako imate vi tole kartico tukaj? Kaj počnete? Kako veste, da sem jaz iz Slovenije. In že je ni bilo več. A kartica v rokah je ostala. Če ne bi imela kartice, bi rekla, da sem imela samo privid, saj mi nihče ni verjel. Nihče ni videl bradatih tipov v dolgih oblekah.
Takoj sem pomislila na mojo prošnjo Bogu: “Samo da se vrnemo v Evropo…” To je bil znak. Vedela sem, da mi Bog na tak način pravi: Zaupaj mi, vse bo ok. Vsi boste lepo prišli v Evropo. In smo res. Njegov odgovor me je pomiril in let je bil čudovit. Ko smo pristali v Frankfurtu sem vedela, da smo že doma. V Evropi so otroka tudi pogledali, a je prišel mimo kontrole.
Ko danes pomislim na dogodek, sem Bogu hvaležna, da nas je rešil iz zagate in prevzel breme slabe vesti. Vodil me je že takrat, ko še nisva bila na ti, ko sem ga poklicala samo takrat, ko sem bila zares v škripcih, medtem ko sem vse ostale zadeve reševala s svojo (nes)pametno glavo. A očitno Bog ve, da ima pri vsakemu možnost, da ga osvoji in spremeni. Saj mene je nagovarjal od malega, pa sem te znake imela za neka čudna naključja, ki so namenjena tistim, ki so rojeni pod srečno zvezdo. In če se malo pohecam, moja srečna zvezda me je očitno pripeljala do osebnega odnosa z Njim.
Danes vem, da nikoli nisem sama. V vseh viharjih je z menoj in se bori namesto mene. Pogovarjava se, jokava in smejiva, vse skupaj. Včasih mi je bolj težko in se mu zjočem v naročju, drugič pa letim na njegovih krilih ter se napajam v slapu njegove milosti. Aleluja. Hvala ti, da si živ Bog, da si mi dal Svetega duha, s katerim sva odslej za vedno povezana.
