Rdeče, ki te ljubim, rdeče

Slovenci smo malo mahnjeni na barve, še posebej so nam pri srcu tiste z naše zastave. Kdo ve zakaj? Od nekdaj sebe in druge radi vidimo v barvah češ, ta je pa ta bel ali ta je pa rdeč. Naša generacija je bila rojena v sedemdesetih, dve generaciji po vojni, pa smo bili še vedno barvno označeni. Tudi če smo bili zeleni od trave in rjavi od blata, smo še vedno presevali rdečo, barvo nekih starih časov. Sem se večkrat spraševala, kje se nam je to videlo. Na čelu nam ni pisalo. Starši so bili tudi normalni, nobenih posebnih funkcionarskih služb. Ali se je to videlo na našem obnašanju? Ne bi rekla. Dolgo časa nisem vedela, kdaj človek dobi ta čut za barvno prepoznavanje? Zakaj ga jaz nimam? Kmalu mi je postalo jasno, da se doma vsi pogovarjajo, kot smo se pogovarjali tudi mi. In medtem ko je naša babica z nami delila zgodbe junaške partizanske kurirke in je naša nona znala povedali, da je šivala srajce za vojake, medtem ko je molila, so morda druge babice pripovedovale drugačne zgodbe. Ne glede kako so se posamezniki obarvali, vojne zgodbe so pustile nezaceljene brazgotine, ki se vlečejo iz generacije v generacijo.

Pri nas doma nismo bili verni, nikoli nismo hodili k verouku in medtem ko so vaške ženske in otroci sedeli pri maši je naš oče hodil na tenis. Čeprav je bil ob nedeljah oblečen v belo, je še vedno veljal za ta rdečega in mi skupaj z njim. Belo v nedeljo ni spremenilo naše barve. Tudi lokalni župnik je bil takrat našpičen proti nam. Sestra je želela pred cerkvijo počakati prijatelje, ki so obiskovali verouk, pa jo je nagnal, češ da nima tam kaj iskati. Ne sodi tja. Kar naj gre lepo domov. Auč. Ob neki priložnosti, ko sem hodila v srednjo šolo, so mi prijatelji iz vasi podarili čestitko s karikaturo Kučana kot Ata Smrka. Pa kaj ima to veze z mano, sem si mislila. Nisem ne bela, ne rdeča, ampak sama svoja. Kar se je zgodilo po vojni ni bilo prav. Dajte ljudje, opravičite se eden drugemu za grdobije, ki ste jih počeli, nobena vojna ni lepa, pa dajmo že nadaljevat z iskanjem svetle prihodnosti. Pokopljimo mrtve in pokažimo, da smo drugačni. Ampak rdeča se težko spere. Verjetno enako velja za belo, a kot vemo, se “Belo pere na devetdeset (super knjiga Bronje Žakelj)” in madeži se lahko prekuhajo in izginejo.

Ko prideš v zgodnjih dvajsetih v mesto, je barv še več. Zastopaš mavrične barve, ki simbolizirajo upor proti vsemu, kar je normalnega. A za mavrico se skirva tema, ki privede do krize identitete, če tvoji temelji niso pravi. A kako bi le lahko bili, če ne poznaš Božje besede, po kateri je nastalo vse. Če imaš srečo, kot sem jo imela jaz, te v iskanju le najde Jezus. Princ miru je oblečen v belo, a njegova zdravilna moč se skriva v njegovi rdeči krvi, ki jo rad deli med verniki. Vesel je, ko najde izgubljene ovce in jih popelje v svoje kraljestvo, ki je tukaj na Zemlji. Jezus je tak frajer, ki nas uči, da moramo biti strpni do vseh barv. Ne ločuje med belimi in rdečimi, rad ima vse, ki mu odprejo srce in ga povabijo, da jih spreminja in uči. Naseli se v našem srcu in nam pravi: Tukaj sem za vas. Na svoj križ sem prevzel vaše grehe, vaša bremena. Predajte mi jih. Po mojih ranah ste ozdravljeni. Vabi nas, da sprejmemo njegovo milost in se prepustimo prenovi uma, zato, da se mu lahko še bolj približamo.

Princ miru, oblečen v belo, nam podari novo identiteto. Tudi mi postanemo beli, čisti, brezmadežni. S krstom odplaknemo starega človeka in v svoje telo sprejmemo Svetega Duha, ki pomeni novo življenje, novo identiteto. Vsi naši grehi so za vedno odplaknjeni. Notranji človek ne živi več po mesu, ampak za rast potrebuje Besedo, ki predstavlja najboljše orožje proti zlu. Princ miru nam je s svojo smrtjo ponudil tudi svojo kri, ki je najboljša zaščita pred zlom in temo, ki nas napada. Ko je enkrat Sveti duh v tebi, vzljubiš Jezusovo kri. Kakor grozno se sliši, je njegova smrt, naš novi začetek. Takrat, ko me je našel, sem se jokala in jokala, občutila sem njegovo žrtev za mene, ki sem tako polna napak. On je umrl pred 2000 leti, da je meni pomagal, danes. Znanstvena fantastika, bi rekli pred časom. Pa ni. Danes, jutri, včeraj je en sam sedanji trenutek. Jezusova kri še vedno teče, za vse nas. Uporabite jo, sklicuje se nanjo, saj ima nadnaravno moč.

Jezus je z mene spral greh, me oblekel v belo in mi dal svojo kri, da jo uporabljam tudi za zaščito pred zlom. Zvečer ali zjutraj, ko se pogovarjava, se premažem, da sem rdeča od glave do pet, nato pa premažem še vse moje. Naša družina je sedaj končno rdeča tako, kot je treba. Naj si misli vsak, kar si hoče. Jaz ljubim njegovo rdečo kri. Aleluja, tebi slava Jezus. Navsezadnje se je izkazalo, da je rdeča le moja prava barva.

Več o krvi Jezusa: Kri jagnjeta

Predhodna objava

I am only a human – tudi v Tivtu

Naslednja objava

Beg iz New Yorka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Start typing to see you are looking for.
Na vrh