V začetku leta 2018 mi je Bog prišepnil, da bi bilo prav, da grem za nekaj dni v samostan. A šele po tem, ko si pozdravim obnovljeno poškodbo noge. Me je malo spomnil na traparije iz leta 2012 in me udaril po nogi. Nekaj dni prisilne rehabilitacije je bilo pod mus, a poležavanje januarja prav paše. Kar je treba, ni težko.
A da bi jaz šla v samostan, ko se mi je do sedaj, vse kaj je povezano z Bogom in cerkvijo tako upiralo. V naši družini ni pravega kristjana. Morda edina, ki je bila povezana z Bogom, nekako na pol, je bila moja nona, po vseh ostalih straneh pa so se cerkve izogibali. So bile zamere, ki so se iz generacije v generacijo samo krepile, danes pa vem, da so imeli demoni v naši družini pravi žur in svoje najboljše poslušalce. No more.
In kljub temu, da sem se umsko upirala cerkvi, smo na naših poteh z avtodomom uspeli obiskati vsa pomembnejša verska središča v Evropi: Loudres, Fatimo, Međugorje, Assisi, San Giovanni di Rotondo, Santiago di Compostelo, Višarje. Ko sem pred leti v Ogleju (Aquileia) kupila zapestnico z zanimivim prepletenim vzorcem, ki se nahaja na talnem mozaiku cerkve, nisem vedela, da je to Salomonov križ, simbol modrosti, ki povezuje nebesa in zemljo, slika z naslovne strani Svetega pisma. Bil je le lep simbol, ki je krasil mojo roko in očitno prilezel do mojega srca.
Za leto 2018 je imel zame Bog posebne načrte. Najprej me je moral peljati v samostan, nato pa še na camino.
Januarja pokličem v samostan Stična in vprašam: “Kako lahko pridem k vam za nekaj dni? Ampak veste, jaz ne znam molit, nimam nobenih zakramentov in ne hodim k maši,”
“Gospa, pri nas pa ne sprejemamo gostov, kar tako. Nimamo zmogljivosti za individualne goste. Lahko pa pridete k nam v skupini?” mi pravi pater.
“Aja, ampak ne poznam nobene skupine?” mu odgovorim.
“Ni problema, bom jaz vprašal kakšno skupino, ki hodi k nam, pa vas pokličem,” mi pravi.
“Top. Zmenjeno.”
Mine kakšen teden, ko dobim klic: “Obveščam vas, da sem se dogovoril s skupino Emanuel, ki ima pri nas vikend za samske, pa se strinjajo, da vas sprejmejo. Vas zanima?”
“Zanima, ampak jaz nisem samska. Imam otroke in partnerja. Koliko pa so stari? Nad 18?”
“Ja, ni problema, to je skupina od 18 do 50 let.”
“Super, pridem. Hvala lepa.”
V petek popoldne sem torej v Stični na svojih prvih duhovnih vajah. Takoj se počutim sprejeto. Sobo si delim z dvema simpatičnima puncama, s katerima se takoj povežemo. In ko si ogledujem samostan in krožim po samostanskih hodnikih zagledam sliko. Mojo sliko Jezusa. Tisto, ki sem jo jaz natisnila. Pred Opatovo kapelo naletim na mojega patra, tistega, ki me je povezal s skupino, in mu rečem: ” Kako to, da imate vi tukaj mojo sliko Jezusa? A veste, da je to slika, ki je z interneta poklicala mene? Kako to, da visi pri vas na steni in zakaj to sliko Jezusa prodajate vi v samostanu?”
“Zato, ker jo je narisala Favstina Kowalska, ki jo mi častimo,” mi odgovori. In res, v Opatovi kapeli je slika Favstine, pred kapelo pa prodajajo njeno knjigo in sliko Jezusa, ki ga je narisala. Slika ima celo ime in gre za eno najbolj poznanih upodobitev Jezusa. Imenuje se Usmiljeni Jezus.
Pri meni v sobi je sicer close up, torej natisnjen samo obraz, da bolje vidim njegove čarobne oči. Ko ga gledam v oči, se njegov obraz spreminja in žari. Kot da z mano govori.
Ko vidim, da je “moj” Jezus v samostanu povsod, si rečem: “Eto, na pravem mestu si. Očitno moram biti tukaj.”
Tema duhovnih vaj je Živi in ljubi in potekajo v obliki izjemnih pričevanj pogumnih posameznikov, ki nam razodevajo, kako je njihovo življenjsko pot vodil Jezus. Vsakem posebej sem hvaležna za njihova pričevanja in zame so pravi junaki. Junaki vere, ki trdno stojijo in se pustijo voditi Bogu, ki za njih najbolj ve, kakšna pot jim je namenjena. V določenem trenutku občutim hvaležnost za božjo prisotnost v mojem življenju, saj bi se moja zgodba lahko tragično končala. Če samo pomislim na moje neumnosti in kako me je premetavalo, sem hvaležna, da je takrat za mano bil on, Jezus iz slike.
Zvečer s cimrami prepevam Perfect Andree Boccellija in Eda Sheerana in vse skupaj je res tako kot mora biti, perfect.
Občudujem predanost posameznikov, kako se lahko predajo in vneto molijo. Jaz moliti itak ne znam, v glavi pa se mi že rastejo zidovi, ki mi pravijo, da saj to ni naravno. Pa si mislim: “Sedaj sem tu, želim razbiti predsodke in tabuje, ki jih vlečem generacijsko s seboj.”
Pa mi udari na ljubosumnost: “Pa kako to, da ga vsi tako častijo. A ni samo “moj”. Moj odnos z njim je poseben, drugačen. Nočem ga deliti. On je pomagal meni, mene rešil. Jaz govorim z njim, on meni odgovarja. S tako milostjo me gleda iz moje slike. Direktno v oči.”
Auč. A ne. Kaj vse se rodi v glavi posameznika. Od kje vse to pride. Nagovarjanje teme je zelo intenzivno. In ko tema vidi, da Jezus vstopa v tvoje življenje, poskuša na vse načine zmanjšati njegov stik s posameznikom. Tudi preko ljubosumja. Mi ljudje, sploh tisti, z velikim egom, želimo biti nekaj posebnega, unikatnega. Imeti želimo edinstven odnos. Kakšen bulšit, a očitno včasih pali, sploh če nisi v pravi povezavi.
Ugotavljam, da so te duhovne vaje namenjene, da iz mene potegnejo vso nesnago. Želim prekiniti povezavo s temo in razbremeniti družinsko drevo, da se prekletstvo prenaša naprej. Daleč sem še jaz od Boga, ampak Luč že prodira in razsvetljuje temo.
Med pričevanji in molitvami čutim, kako se čistim. Pojem, slavim, poslušam in se učim.
Med večernimi pričevanji čutim, kako vstopi v telo in me poravna. Ko duhovnik oznani, da so nam na voljo duhovniki za spoved si rečem: “Ne, to ni zame.”
Pa mi pravi: “Vstani in pojdi na spoved.”
Jaz pa v glavi nazaj:”Ne grem, bom poslušala pričevanja. Ne morem. Niti izustit ne morem vsega, kar se je zgodilo. Me je sram.”
“Vstani in pojdi.”
“Ne.”
“Pojdi.”
“Če hočeš da grem, me dvigni in pelji tja. Jaz ne grem z mojo glavo.”
Sredi pričevanja vstanem in vstopim v pisarno duhovnika.
“Ne vem, kaj delam tukaj. Še nikoli nisem bila na spovedi. Jezus me je dvignil in pripeljal sem.”
Duhovnik me milostno pogleda in povabi naprej. Iz mene se ulijejo solze in besede, ena za drugo, brez olepšav, z vsemi podrobnostmi. Samo mirno posluša in nič ne sodi. Začne me tresti mrzlica, lupim se kot čebula. Z mirnim pogledom in besedami tolažbe sprejema moje breme. V imenu Jezusa. V tisti sobici v Stični se moje srce odpre, razbijejo se železni okovi, ki so vezali mojo dušo. Postanem svobodna. A me zebe. Močno.
Pa mi pravi: “Pojdite sedaj v kapelo in se pogrejte v božji luči.” In res, prižgem lučko, zapišem željo in vzamem misel, ki predstavlja odgovor na mojo prošnjo.
Hvaležna sem vsem, ki so odprli svoja srca, da nas učijo o delovanju Boga, Mojci Giacomelli, ki je prava pištolca Svetega duha. Hvala Mojca za izjemno pričevanje in navdih. Kristjanke so lahko tudi prave žareče pištolce, polne ljubezni in akcije… Hvaležna sem skupnosti Emanuel, da so me sprejeli medse, partru, da me je usmeril k njim, duhovniku, ki me je milostno poslušal in mojima dvema kolegicama za dneve polne smeha in navdiha.
V sebi imam mir. Odpiram se ljubezni in poskušam delovati mirno v še tako viharnih situacijah. A preizkušnje pridejo hitro. Še prehitro. Doma živimo v drugačni energiji. Takoj so jo zaznali in jo sprejeli, kot nekaj čudnega. Kaj da je narobe z mano. Nič, pravim. Pravijo, da sem čudna. Pa nisem, jim pravim. Imam samo mir. Čaka me težka naloga, še ne vem, kako naj se jo lotim. Zaupam in se prepuščam.
