Že nekaj časa me vleče na Camino, pot poti. Bila je želja, prišel je klic in zgodila se je pot. Pot do sebe. Hvaležna sem vsem, ki so me za ta čas nadomestili doma in v službi ter tistim, ki ste bili z menoj na končnih postajah.
Tokratni zapis ni namenjen opisu poti, je preprosto opis poti do sebe. Osebno, iskreno. Morda komu koristi, morda koga zmoti. Je kot je, brez olepševanja.


Na Camino grem sama s tremi znanci, a želim si hoditi sama. Le tako lahko zaslišim svoje misli in doživim stik, po katerega sem prišla. Namen moje poti je hvaležnost. Hvaležnost za vse, kar sem prejela v preteklih letih in hvaležnost za obilje, ki me obdaja v letu 2018, hvaležna sem za vedno boljši kontakt z Bogom, ki ga želim bolje spoznati.

Kaj rabiš s seboj: iskrenega sebe, 3 majice s kratkimi rokavi, ene dolge hlače, ene kratke hlače, ene pajkice za spat eno dolgo majico za spat, troje spodnje hlače, troje nogavice, en flis in eno vetrovko, pa mini toaletno torbico s šamponom, zobno ščetko in pasto, kremo za obraz, bepantenom, homeopatske kroglica za poškodbe, obliže, robčke, magnezij, kremo za sončenje), tevice, vodo, blokec za zapiske, telefon, buff trak, klobuk, polnilec in pohodne palice. In to je to.

Rekapitulacija:
Termin: 11.5.2018 – 21.5.2018
Aktivna hoja: 12.5.2018 – 20.5.2018 – 9 dni
Razdalja: 260 km – uradno

1. DAN : PORTO – POVOA DE VARZIM – 30 KM
2. DAN : POVOA DE VARZIM – CASTELO DO NEIVA – 33 KM
3. DAN : CASTELO DO NEIVA – ANCORA – 34,7 KM
4. DAN : ANCORA – VALENCA – 40,7 KM
5. DAN : VALENCA – RODONDELA – 34 KM
6. DAN : REDONDELA – PONTEVEDRA – 21 KM
7. DAN : PONTEVEDRA – CRUCEIRO – 28 KM
8. DAN : CRUCEIRO – TEO – 31,4 KM
9. DAN : TEO – SANTIAGO DI COMPOSTELLA – 10 KM

Opis ne bo potopis, opis bo potopis do mene, moji uvidi na poti. Več je poti od Porta do Santiaga, izberemo atlantsko, da nas prevetri in odpihne naše skrbi. V levi čevelj si vtaknem Psalm 91 in že hodim.

PRVI DAH HOJE

SPREJETI SEBE

Zapuščam Porto. Na eni strani dolge peščene obale Atlantika, ki jim življenje dajejo mogočni valovi, na drugi strani se če kot kilometer vleče  kemična tovarna s štrlečimi dimniki. Povezovalni pas lesene terase in prijaznih barvitih rožic ti odteguje pogled od človeške nepremišljene megalomanskosti. Med oblaki in dežnimi kapljicami posije sonce. Vidim svojo senco in jo opazujem. Zapustim industrijsko območje in pred mano, dokler mi pogled seže, valovijo čudovite dune,  posejane s cvetočimi cvetlicami. Gledam senco, to sem jaz, moj obris, moja rit, noge, trup in glava. Vse je na mestu. Tako kot mora biti. Super sem takšna kot sem. Z vsemi odlikami in pomanjkljivostmi. Bog me je ustvaril takšno. Edinstveno. Kot so tudi vsi drugi edinstveni. Ne rabim se primerjati z drugimi. Vsak je svet zase. Drugačen in poseben. In prav je tako. Vsak ima svoj odnos z Bogom. Vsakega Bog ogovarja na njemu primeren način. Zato pričakovati, da bo pot, ki ti jo kaže drugi, prava zate, iluzorno. Tisti, ki bi te radi oblikovali po svoji podobi niso pravi učitelji, tisti, ki pa znajo v posamezniku videti in vzpodbujati njegovo individualnost in jim prižigati luč, ki vodi do posameznikovega življenjskega poslanstva, tisti  so pravi voditelji. Čast njim, ki so skromni, a hkrati veliki. 

Pustiti svobodo in žareti ljubezen, to je čudež, ki je vsakomur dosegljiv, a dosegel ga bo takrat, ko bo v sebi presegel svoje lastne omejitve uma. Primerjanje z drugimi nas ohromi in prepreči stik s samim seboj, oddaljuje nas od nas samih, kar je zanimivo, saj čutimo, da potrebujemo narediti korak, vzroke iščemo izven sebe, želeli bi se približati idealom, ki so jih za nas ustvarili drugi, pa ne vemo, kam naj stopimo. Zato ponavadi stopicamo v vse smeri in smo še bolj zmedeni. A prav je, da se zavedamo, da se moramo nekam premakniti. Priložnost dobimo šele takrat, ko se vrnemo v sebe in prenehamo z iskanjem. Takrat najdemo stanje božjega miru, ki nam lahko odkrije popolnoma druge dimenzije naše biti.

NEPOPOLNA POPOLNOST

Gledam valovanje in se čudim popolnosti celote. Valovi me  spremljajo na poti cel dan. So moji tovariši, ki mi na poti  pojejo svojo pesem. Vsak zase je drugačen, eden ni enak drugemu. Vsak val je poseben in lep tak kot je, a vsa ta nepopolnost skupaj tvori popolno enost oceana.  In valovanje morja je enost, popolnost sestavljena iz posameznih nepopolnosti. Kot mi, ljudje. Vsak je poseben, nepopoln, a hkrati popoln za ta svet. Zakaj imajo torej nekateri s sprejetjem svoje nepopolnosti takšne težave? Zakaj nekateri pod vplivom svojega ega hodijo pred drugimi in jih vlečejo za seboj, zakaj se drugi odzovejo s silo in želijo urediti nepopolnost s silo, zakaj smo ljudje s svojo nepopolnostjo tako nezadovoljni? Zakaj nekateri druge dajejo vedno pred sebe? Kaj bi ljudje morali narediti, da bi s svojo nepopolnostjo prispevali k popolnemu zlitju, ki bi prispevalo v rešitvi našega planeta? Vsak bije svojo vojno najprej s seboj, nato z drugimi v svoji okolici. Posamezne skupine nato bijejo vojno med seboj, kar prerase v vojno med posameznimi državami in navsezadnje na globalno vojno. Vojne na globalni ravni se ne morejo končati preden vsak posameznik ne spozna in razreši bitk, ki se dogajajo znotraj  njega.  Današnji čas je zelo dinamičen na osebni ravni, posamezniki imamo priložnost, da se zavemo, da je spoznavanje sebe in čiščenje misli proces, ki nas vodi do stika z Božanskim. Šele ko bomo usklajeni z božjo zavestjo, ko bomo slišali glas miline in ljubezni, takrat bomo lahko delovali v najvišje dobro vseh. A kako  predati  sporočilo naprej? Na silo? Ne. Z milino in ljubeznijo. Vztrajnost je tukaj nujno potrebna. Vsak človek posebej je odgovoren, da najde popolnost v svoji nepopolnosti. Šele ko postane pomirjen sam s seboj, lahko gradi naprej in prispeva h gradnji drugih. Naj zasije luč v vsakemu posebej, skupaj lahko naredimo čudeže. Prenehajmo z neprestanim medsebojnim tekmovanjem. Za Boga smo vsi enaki. Ni prvega ne zadnjega.
…. in prvi bodo zadnji.

POT V SEBE

Hodim sama, čutim, da sem svobodna, a hkrati povezana. Camino je pot. “Buen Camino, ” ti pravijo mimoidoči. Srečno pot do sebe. Srečno romar, da bi se na poti našel. Da bi našel pot do lučke v sebi. Jezus ti kaže pot, je s teboj na poti, zaupaj mu, prepusti se mu, predaj mu skrbi in dovoli, da ti odvzame strah. Tvoj cilj hoje je v Santiagu, a tvoja pot se nadaljuje naprej. Tvoja pot je tvoje življenje. Kako boš hodil naprej, je odvisno od tebe samega. Ali boš divjal, bil žrtev in iskal večno dramo ali pa boš deloval mirno in nesoglasja izkoristil za priložnost konstruktivnega reševanja. Ultreia.
Hvala , ker me vodiš. Povezujem se z zemljo in nebom. Vizualiziram, da se s stopali zlivam z zemljo in oceanom ter preko glave odpiram v nebo. Preko mene teče tok enosti. Jaz sem eno. Začutim srečo, hvaležnost, ljubezen. Jokam.

SAMOZAVEST IN HRBTENICA

Boli me hrbtenica, ni navajena trideset kilometrov nositi deset kilogramov na hrbtu. Prosim, da me Bog poravna, da mi okrepi hrbtenico. Res je, da nisem nič telovadila pred odhodom. A hrbtenica ne kaže samo fizične poravnanosti telesa, kaže tudi na to, kako smo mi poravnani sami s seboj. Ali znamo prenašati stiske v vsakdanjem življenju. Ali s sklonjeno glavo in z občutkom žrtve nosimo svoje življenje na hrbtu in se vedno bolj krivimo? Teža življenja nas pritiska k tlom. Ali pač znamo leteti in žareti življenje kljub tegobam vsakdana. Koliko bremena lahko prenesemo? Hrbtenica je steber človeka. Daje oporo in samozavest. Življenje me je že dodobra oblikovalo. Postajam vse močnejša. Hrbtenica mi vedno bolj služi. Ko ozavestim, kako sem se iz nehrbtenične , nesamozavestne, jeznorite , a vseeno ega polne punčare, prelevila v močno, mirno, samozavestno a ponižno zastopnico Jezusa, si rečem: “Super mi gre, želim tudi drugim pomagati, da dosežejo stanje notranjega miru. Želim pričati in povedati, da je vse mogoče. Da je nemogoče mogoče, če imaš vero in te vodi luč. ”

DRUGI DAN HOJE

ČUDEŽ NARAVE

Zbudimo se v deževno jutro, navlečem nase pelerine, z jabolkom v ustih zapustimo prvi albergue že ob 6.45. Brez zajtrka, bomo pojedli nekaj po poti. Hodim sama, tako mi odgovarja. Nerada gledam nekoga v rit, ker mi daje občutek, da ga moram loviti. Med hojo si želim povezave, zato mi tišina in samota odgovarjata. Uberem svoj tempo in se predam vetrovom Atlantika. Danes je dan za cvetje vseh oblik in vseh barv. Občudujem barve vrtov. Preprostost je lahko tako barvita. Rožice se stegujejo do neba, božajo travno površino, žarijo visoko nad drugimi, kot da bi tekmovale na lepotnem tekmovanju. Ena je lepša od druge. Grmovje v nenavadnih barvah, drevesa z izjemnimi cvetovi, gromozanske limone, ki kličejo po tem, da jih kdo obere, čebula je že gromozanske velikosti, vse raste, a bezeg šele cveti, kot pri nas.  Čudež narave se odvija pred našimi očmi. Stran od dnevnega vsakdana službe se upamo zazreti v preprosto dovršenost najboljšega kreatorja narave.

Noge bolijo, hrbet tudi, a grem naprej. Mi je težko, pa si zaželim družbe. Najprej mi zapoje Ed svojo Perfect, nato zapojeva skupaj in kasneje se nam pridruži še Andrea. Vsi skupaj zvenimo naravnost perfektno, kot je čudovit tudi dan. Znova in znova, da kilometri hitreje minejo. Tudi glasba tako dobi barvo. Tisto ljubezensko.
Perfect

Pozno popoldne prisopiham do alberga. Noge otekle, kakšna številka večje Salomonke bi bile priporočljive, še dobro da imam samo tudi Tevice. V Castelu do Neiva je albergo nov s skupnimi ležišči za 18 oseb. In vse postelje so polne. Se počutim kot v študentskih časih, pomlajevanje s sprejemanjem preprostosti in hvaležnost, da imaš možnost, da se umiješ in odpočiješ v horizontali.

TRETJI DAN HOJE

OMEJUJEMO SE SAMI

Camino je pot in pot je stara, tlakovana z granitom, največkrat iz rimskih časov. Umaknili smo se Atlantiku in krenili po naseljih v njegovem zaledju. Ugotavljam, da so tukajšnji prebivalci ljubitelji zidov. Vse je ograjeno, dvorišča, njive, poti.  V vas vodi lepa tlakovana pot, ki je z obeh strani obdana z visokim zidom. Prav fascinirajo me. Očitno je to dan, ko moram v sebi raziskati lastne omejitve. Hodim in se snemam. Obzidja so različna, nekatera so visoka, da ne vidiš preko, druga nižja, da razkrivajo kar zakrivajo, spet druga so betonska, hladna in neosebna, tretja kamnita, kjer vsak kamen nosi svojo zgodbo. Nekatera so porasla z rožicami in mahom,  so pa tudi taka, kjer življenja ni.  In tako kot so različna obzidja so različne tudi naše omejitve. Zidovi, ki omejujejo našo pot so lahko zidovi prisile, hladni in neprijazni. V nas vzbujajo upor. Me kar zmrazi, ko pomislim, da sem tudi jaz včasih trda in da me morda moja hči v določenih situacijah vidi kot zid. No, če ne vidi mene, vidi pa šolo. In kako  ozkogleda sem glede določenih tem, saj vidim samo pot, ki jo zarisuje obzidje in obzidje so postavili moji starši. Morda pa je pot, kjer je dovoljeno skakanje med zidovi ali hoja po zidu bolj zanimiva, a kaj ko so tudi mene tako naučili. Kje piše, da je treba delovati tako, kot nas je oblikovala družba? Zakaj poskušam svoje otroke usmeriti tako, da bo za družbo najbolj sprejemljivo in seveda bo družba hvaležna, da bo dobila nove ovce, ki jih bo lahko vodila in molzla? Zakaj je tako težko videti in vzpodbujati individualnost, ki odstopa od pričakovanj družbe? Jap, tudi jaz potrebujem širše obzorje, vsaj glede vzgoje. A kje je meja med popustljivostjo in vzpodbujanjem individualnosti?

Ogledujem si zid, ki je mestoma prekinjen in odpira se nova pot. Če hodimo torej med zidovi, ki so nam jih postavili starši ali družba, se lahko zgodi, da nam ta pot ne odgovarja, hoja po takšni poti nam je nezanimiva, dolgočasna, prisilna in morda se lahko zgodi, da zaradi vztrajanja na poti, ki nam ni namenjena, naša dušica otopi in izgubi luč, ki ji osvetljuje pot. Prisila vodi v otopelost ali upor. Upor je v tem primeru zdrav, saj odreši dušico otopelosti. Vedno imamo možnost izbire. To, da hodimo po poti, ki so nam jo izbrali drugi, ki je za nas hladna in zoprna, je znak predaje in izguba stika s seboj. Dolžni smo poiskati takšno pot, kjer bodo zidovi porasli s cvetjem, kjer bo vsak dan poln in barvit, kjer nas bo življenje vodilo in bo duša srečna. Lahko skočimo čez zid na novo pot ali pa počakamo do razcepa. Začnemo znova in zažarimo v tem, kar nas veseli.

V meditaciji odpiram svoje srce in vizualiziram, kako se obzidja, ki ga obdajajo, rušijo in izginjajo. Prihaja ljubezen, ki ima zdravilno moč. Nekdo je na poti zapisal željo mnogih romarjev: ” Mas amor , por favor.” Živeti in žareti pravo ljubezen do življenja, polno in iskreno, delovati milostno in modro v vseh situacijah, to je smisel življenja. Poiskati pot do lastnega srca, brez opojnih substanc.

Ko takole hodim in premišljujem o ljubezni, kaj ljubezen je in kako razbiti kamnite zidove, ki ščitijo srce, mi pride, da pojem pesmico o ljubezni, ki si jo sproti zmišljujem. Evkaliptusova drevesa so moji poslušalci, ki ne dajejo komentarjev o mojih pevskih sposobnostih. A pesem kar doni in besede kar letijo, gozd za trenutek prisluhne uglasbeni besedi, prejeti z nebes. Še sama sebi se čudim, od kje vse to prihaja. Kakšna milina.  Vzpostavim stik z Jezusom in se mu zahvalim za vse prejeto in ko  pridem do konca gozdne poti, se ozrem nazaj proti hribu in me kar strese, vse kocine se mi naježijo. Stojim pred cerkvijo, pogled nazaj pa razkriva, da se z vrha hriba proti cerkvici vije križev pot.  Merci beaucoup Jezus. Dojela sem sporočilo. Pripravljena sem na spremembo. Srce odpiram in ti ga predajam.

Hodim naprej  in opazujem hiše.  Vse  z nekimi glomaznimi stopnišči do prvega nadstropja. Najbolj inovativne hiše imajo kar dvojno stopnišče, ki vodi do prvega nadstropja, seveda ograjenega z ograjo, ki ima pozlačen rokonaslon. In se sprašujem. Zakaj delamo takšna stopnišča, zakaj niso hišice pritlične, brez stopnic? Zakaj imamo potrebo po razkazovanju stopnišča? Navsezadnje, zakaj si v življenju ustvarjamo ovire. Bolje kot živimo, več ovir si ustvarimo. Sami. Postanemo sužnji svojih materialnih stvaritev. Za preživetje potrebuješ malo. Na poti imam ene dolge hlače in ene kratke hlače. Vse kar rabim je v mojem nahrbtniku, ki brez vode tehta okoli 7,5 kg. Tudi doma lahko materijo omejim na najnujnejše, a kaj ko smo navajeni na avtomobile, stanovanje, avtomobile. Vse to nas zasužnjuje. Kako potegniti mejo med nujno potrebo in balastom? Kje je meja med zdravo pametjo in norostjo?
Gledam polja. Vidim cvetje, ki mi je znano, a ne znam poimenovati rožice. Kaj je to za ena rožica? Pa saj jo poznam, si rečem, a ne pride mi na pamet. Vprašam Jezusa in v um mi prijadra odgovor: “Janež.” Super je tale komunikacija, prav hvaležna sem. “In za kaj se že uporablja tale janež”, spet vprašam. “Ja proti krčem v trebuhu”, mi pravi. O, kako sem srečna.

Popoldne je korak že težak. Spet povabim Eda, da se mi pridruži. Zapojeva vse pesmi iz njegovega albuma, a pri Supermarket flowers zajokam. Najprej me pokliče moja nona. Čutim stik in jokam. Nato pa dobim uvid, a moram znati kazati ljubezen tudi do družine, moje mame. Spet jokam. “Pokaži ji ljubezen”, mi pravi.

Spimo v skupnih ležiščih Youth hostla v Ancori, ki je pozicioniran ob obali, se nasmejimo do solz in nabašemo hrane. Vsak je za tri: telo, dušo in um. Le tako se telo napolni z energijo, ki jo čez dan izgubi. V hostlu je tudi Američanka s svojo partnerko, starejšo gospo, ki prihrumi iz sobe in nabija receptorju, da ji pilot na televiziji ne dela. Da je rezervirala drago sobo za 70 eur in da sedaj pilot ne dela. Nočni receptor se loti reševanja problema, a kaj ko menjava baterij ne zadostuje, da bi bil problem rešen. Olala gospa. Če ste prišli iz Amerike v Evropo televizijo gledat, potem je to res velik problem. Morda bi drugič raje šli v hotel in ne v hostel. Morda pa ste samo spregledali črko s.

ČETRTI DAN HOJE

FOKUS NA SEBI

Jutro je najlepše. Portugalska še spi, hodimo sami, pridruži se nam Nemka iz hostla. Po nekaj sto metrih že hodim sama, med hojo opravim jutranjo meditacijo, molitev in zahvalo. Misli aktualnega dne se hitro izkristalizirajo. Današnja tema je fokus. Kje je moj fokus? Zakaj prvo kar pomislim, da je potrebno pomagati drugim, reševati probleme drugih, opaziti napake drugih in kje grešijo. Pa dajmo najprej pred svojim pragom počistiti. Vsak bi moral imeti fokus na sebi v smislu, da najprej postane čist na način, kot to zahteva Bog in šele potem lahko kvalitetno daje drugim. V nasprotnem primeru se boš samo telesno iztrošil. Ko pa si čist, te napaja vir neskončne energije, ki nikoli ne usahne, vsaj dokler si priklopljen na vir luči. In tudi jaz moram strogo držati fokus na sebi, ne na mojem možu in mojih starših. Naša družina je tukaj, da nam kaže tisto, kar ne želimo slišati. Kaže nam, kje šepamo, prav zato pri domačih takoj vidimo, kje se razlikujejo od nas in prav oni nam najlažje pritisnejo na gumbe, ki v nas sprožijo bliskovit odziv, po domače, nam dvignejo pokrovko. Jap, zato dajmo se naučiti kontrolirati naše reakcije. Ko smo v miru in ko se zavemo, kje imamo sprožilne gumbe, se lahko zavestno in z božjo pomočjo, odločimo, da reagiramo drugače, kot smo sprogramirani. Ja, programe je možno zamenjati, ampak človeški um in volja sta premalo. Potrebna je božja milost in reden stik, ki nas napaja. Zase ugotovim, da želim delovati milostno, graciozno, modro, preudarno, a kljub temu samozavestno. Želim si postati bolj ženstvena, čutiti in žareti ljubezen. Naj izginejo vsi programi in zidovi, ki ščitijo moje srce. Sedaj že poznam precej več tehnik samozaščite in se zavedam obrambnih mehanizmov, ki me oddaljujejo od pravega čutenja ljubezni. Vse moje strahove predajam v reševanje Bogu. Popolnoma mu zaupam.

Po nekaj kilometrih naletim na Toma iz Irske in zapleteva se v izjemen pogovor, ki nahrani oba. Po prehojenih petnajstih kilometrih skupaj, ob dvignjenih sezutih čevljih pojeva skupaj kosilo in se z objemom posloviva. Jaz nadaljujem svojo pot pri 25 km, on ostaja v mestu. Čez nekaj kilometrov srečam Američana Erica, ki hodi s svojim osemdeset let starim očetom. Si sploh ne predstavljam, da bi moj oče šel v Ameriko na čezoceanski let, tam zamenjal še dva letala, da bi potem 400 km hodil po 30 km na dan. In to pri osemdesetih letih. Ata šiba kot sneta sekira in v tem dnevu bo prehodil 32 km.  Erik ima zelo ljubeč odnos do očeta. Kaže mu ptice, drevesa, ostanem brez besed. Mi razložita svojo zgodbo. Mene bolijo noge, podplati so vroči, otečeni, žuljčki na mezincih mi rastejo vse dokler ne pride olajšanje, ko žulja počita. Moj poklon.

Hodim in se občasno spomnim na Tadejo, ki me uči kako biti bolj ženstvena, kakšno vlogo imajo naši spolni organi, ki so generatorji življenjske energije, pa ne v sekusalnem smislu,  in takole za hec začnem stiskati medenično dno z nahrbnikom na ramenih. “Stisni, nožno mišico, sečnico, zadnjik. Potegni še. Drži. Še drži,” njen glas doni v moji glavi. “Ej Tadeja, ne gre, neki stiskam, ampak sploh nič več ne čutim. Ne čutim, da spustim. Se spusti kar samo. Samo od sebe,” si rečem. Pa saj hodim šele nekaj dni. Kako otopijo tiste ženske , ki ves čas nekaj nosijo? Saj sploh ne čutijo več stiska svoje nožnice, sečnice, zadnjice. In ni čudno, da se vse skupaj povesi in lahko še kaj ven pogleda. Taoistične vaje so očitno kar zdrava zadeva. Spolno energijo je potrebno dvigniti in mišice imeti tudi tam, kjer se ne vidijo. Morda so te bolj pomembne od tistih na rokah.
Sem ponosna nase.  Pa čeprav sem vsak dan po prehojenih nebroj kilometrih popolnoma razštelana, hodim na široko, najraje bi lebdela, se ponoči nekako sestavim, da lahko nadaljujem pot, sveža, prerojena. Vsak večer se zavem, da je jutri nov dan.

PETI DAN HOJE

ODHAJANJE

Popolnoma sem zbita. Noge bolijo in žarijo, mezinci se stiskajo v čevljih, ki se ne raztegujejo, kot se razteguje in poveča noga po celodnevni hoji. Prav zato mezinčki protestirajo. Ne marajo stiskanja in iščejo pozornost. Vsak večer se zgrudim v posteljo , vse me boli, a ko hodim, vem zakaj in za koga  hodim. Želim izkazati hvaležnost in se pokloniti Jezusu, za vse kar dela zame, za vse kar mi daje. V meni je namreč izjemen mir in moč. Imam stik, dobivam uvide, predajam strahove. Z zavedanjem, da hodim zanj, je hoja lažja, umirjena. V trenutkih, ko je vsak korak težak, se mu zahvaljujem za vse kar prejemam. Dojamem, da pri hoji gre za to, da se naučiš vztrajati in nadaljevati pot tudi takrat, ko ti je težko, da si stalen iskalec novih poti, ki te vodijo do trenutnega cilja. Ohraniti je potrebno dinamiko in aktivnost. Prav zato je teža, ki jo nosim na hrbtu blagoslov za aktivacijo vztrajnosti. Nahrbtnik krepi mojo hrbtenico in predstavlja breme mojega vsakdana. Z vsakim korakom postaja lažji, bremena postanejo življenje,  življenje, ki se ne prenaša temveč  žari in živi. Včasih se iz slabih situacij rodijo odlične priložnosti, včasih razočaranje prinese novo pot, kjer se lahko očistimo. Za dežjem pride sonce. Vedno.

Danes ponoči je bila nenavadna noč. Telo je otrpnilo, bolečina se je valila iz središča proti vsem udom. Kot da bi se levila, kot kača. Zanimiv občutek, ko si v alfa stanju, vsega se zavedaš in se leviš. Iz tebe gre nekakšno valovanje v dveh valovih, kot da se iz tebe odlušči eterična plast.

Pri dvajsetih kilometrih  začnem razmišljati o smrti. Zakaj moram umreti? Kdaj se naše telo odloči, da ima dovolj zemeljskega bivanja in da ima dušica dovolj izkušanj na Zemlji. Bolezen je opozorilo, če nič ne spremeniš, se dušica odloči, da telesa ne potrebuje več in telo začne propadati. Zakaj nekateri tako trpijo? Ko takole hodim in razmišljam o odhajanju mi pravi Jezus, da naj pomagam odhajajočim in trpečim pri sprejemanju njega. Da ljudi, predvsem takšne, ki mu ne sledijo ali so izgubili stik z njim, ponovno vračam k njemu. Naj lovim izgubljene ovce, mi pravi, da jim pomagam pri doseganju notranjega miru. Človek, ki odhaja, se mora pomiriti v sebi in mir mu je dosegljiv preko prejemanja Jezusa. Pravi mi, da določenim posameznikom v srce posadim njegovo seme, naj preberem besedilo, s katerim oseba sprejme Jezusa v srce, naj jih pospremim z navodili, kako to seme zalivati, da bo kalilo in zraslo v prečudovito rastlino ljubezni, ki bo umu omogočilo, da se ukloni in sprejme  nepoznano.  Najprej sva se prepirala, da tega ne bom počela. Saj so drugi za to. Duhovniki in pastorji imajo to vlogo. Gledati ljudi, ki umirajo, ni ravno moj način služenja Bogu. Vsaj jaz ga ne vidim tako. Pa sem popustila in naredila bom tako, kot mi je ukazano.

Vsak izmed nas sestavlja pomemben delček našega oceana in dolžni smo si med seboj pomagati, če je to moje delo, da skužim, pač bom. Če bodo potem bolj mirni, naredim vse, kar se od mene zahteva.  No, z mojo babico je že bilo tako, a takrat sem vedela še mnogo manj.  Želim pa pomagati tudi tistim, ki potrebujejo videti pravi smerokaz, ki jih vodi do zdravja, miru in ljubezni. Če zalivamo posejano seme se v nas razširi občutek, da smo povezani z vsem, v nas samih pa doni tišina, ki nam dam odpira vrata do oceana notranjega miru. Naj pokažem pot do notranjega miru, do  katerega ima lahko dostop vsak. A naš razum nas včasih prepriča, da tega nismo vredni, da nam ni namenjeno, da bi bili notranje izpopolnjeni in mirni. Naša preteklost je polna napak in nepravilnih odločitev. Grešili smo in grešili bomo. Ko se zavedamo svojih napak, takrat lahko grešimo manj. Tudi mi smo lahko med izbranimi srečneži. Le naučiti se moramo  sprejeti  življenjske izzive kot imamo priložnost in se urimo v iskrenosti, ponižnosti in dobrosrčnosti.

ŠESTI DAN HOJE

POČITEK PAŠE

Vsak dan smo hodili med 30 in 40 km, zato je današnja hoja namenjena krajšemu sprehodu, ki se konča že ob 13. uri.  Potrebno je malce umiriti  tempo, ker je telo utrujeno. Namensko se odločimo, da bo naš cilj Pontevedra in se zadovoljimo z 21 km.  Celo popoldne namenimo prehranjevanju. Najprej se napojimo, potem v najboljši lokalni gostilni pojemo  kraljevsko kosilo, vse skupaj obložimo še s sladoledom in vaflji z Nutello. Da bo za nekaj dni dovolj. Smeh, arašidi in  veselje. Počitnice na poti.

SEDMI DAN HOJE

POVEZANOST

Dan se v Španiji začne kasneje kot na Portugalskem. Ob 7.00 še vsi spijo, dan se šele rojeva, Portugalska ima uro nazaj. Že kmalu po odhodu iz mesta srečam romarja, ki naju je včeraj s kolegico slikal pri zidu iz školjk. Izkaže se, da je šestdesetletnik Nemec, ki je ravno zakorakal v penzionski stan in sedaj išče, kaj bi počel v nadaljevanju življenja. Za sabo ima bogato poslovno kariero, pestre službe na vodstvenih položajih, a se je izpopolnjeval tudi na duhovnem področju. Pravi raziskovalec življenja in ljubitelj tanga. Kot jaz je tudi on reiki mojster, in prav tako kot jaz pri babici, je tudi on z reikijem pomagal očetu pri prehodu. V njem je polno ljubezni in strasti, ki jo želi živeti, prav zato se je vpisal na tango in šel na izpopolnjevanje  v Argentino. Med najino debato srečava šepajočo romarko z obvito nogo. Mlajša punca se matra pri šestdesetem kilometru. Jo povprašava, kaj se je zgodilo, nakar se samo spogledava in vprašanje se je samo porajalo v zraku? Ji pomagava? Kako? Tako. Privoli. Stefan ji polaga roke na obolela mesta, jaz pa ji odpiram kanal in ji pošiljam zdravljenje Jezusa. Opremim jo še s homeopatskimi kuglicami in nadaljujemo pot. Skupaj hodimo 10 km, nato se odpočijemo pri baru, pojemo zajtrk in najina Nemka naju obvesti, da gre ona kar naprej. S Stefanom se spogledava, zasmejeva in čutiva hvaležnost, da ji je bolje. Skupaj nadaljujeva pot in besede se prepletajo v čudovito simfonijo ujemanja. Oba tudi hodiva s pohodnimi palicami, najino premikanje korakov in udarjanje palic ob granitna tla rimske ceste je sinhrono.  Oba začutiva, da so delčki najine skupne hoje podobne tangu. Ko se dve energiji zlijeta v eno, pa čeprav samo za trenutek, začutiš dotik božanskega. Ko pripleševa do njegovega cilja za ta dan se objameva, poslikava in si zaželiva Buen camino. To je to. Ujeti trenutek s sorodno dušo. Popolnost dneva je lahko tako preprosta. Ko takole sediva, pride mimo Tajvanec Lee, ki naju slika s polaroidom in podari sliko. Midva pa sva oba paf. Kaj, slika kar takoj. “Srečno Stefan na tvoji poti in najlepša hvala za tango”, mi pravim. Nasmeh pove več od besed.


Pot nadaljujem napol lebde. Pri Caldas de Rei me počaka moja ekipa, pojemo kosilo, si pretegnemo noge, a ko se enkrat sezuješ čevlje in nogavice ter dvigneš noge, je pot naprej malce težja. Noge ti otečejo in ko spet tlačiš nogo v čevelj se ta upre. “Kaj me spet not tlačiš, meni paše v zraku in na zraku”, pravijo nogice. Včasih se ti zasmilijo in zato si natakneš tevice.  Z vsakim dotikom ti mezinčki protestirajo, a jim rečeš:”Ni kaj, takole je. Sprejmite, ni druge.” In mezinci se pod zaporednjem korakov uklonijo. Čez čas bolečine ni več. Vztrajnost se poplača. Tako je tudi v življenju. Ko prideš do ovire lahko poklekneš in obupaš, si rečeš, da to ni zate, ker te je strah, ker se bojiš in ker nisi pripravljen prejeti posledic napačne odločitve. Lahko pa si rečeš: “Ni kaj, grem naprej, pa kar bo bo.” Nadaljuješ pot in prebiješ zid, bolečina popusti in nagrada sledi. Ko čez čas pogledaš nazaj si ponosen nase, da si šel naprej. Tako kot na Caminu. Sedmi dan se bliža koncu, za nami pa je 210 km. V bistvu smo zmagovalci.

Ko maširam proti naši destinaciji si vklopim glasbo. Najprej mi zapoje Andrea Boccelli Vivo per lei, potem pa mi spregovori Bog v pesmi I believe in you. Tokrat jo dojamem, kot da mi Bog govori, da verjame vame. Do sedaj sem pesem vedno doživljala, da jaz verjamem. Zato se mi z oči ulijejo solze hvaležnosti. Besede oživijo in se mi zlijejo s srcem.

Prisopiham do našega alberga, kjer se razkomotim, operem hlače in čutim hvaležnost za prejeto. Zadovoljstvo z malim. Ko je človek zadovoljen z mislimi, ko se zaveda, da so največje bogastvo misli…..

Medtem ko razmišljam, kako si mi tole pot organiziral, se mi orosijo oči. V Santiago bomo prišli na Binkoštno nedeljo. Sveti duh, pričakujem te in odpiram ti svoje srce. Naše letalo pa leti na Binkoštni ponedeljek, zato vem, da bo vse v redu. Še eno sporočilo, da so Binkoštniki prava cerkev zame. Pojemo, slavimo, se povezujemo. Hvaležna sem, da sem del tega. In še bolj čutim potrebo po tem, da se krstim v Binkoštni cerkvi.

OSMI DAN HOJE

HVALA TI RUMENA PUŠČICA

Zadnja tridesetica je na sporedu. Točno teden dni hodimo. V albergu v Teu nam pravi, da smo svetovni prvaki. Pravi, da pelegrini pridejo do njih po 11. – 14. dneh hoje. Nas bo kar slikal in našo sliko obesil na zid.

Danes premišljujem o rumeni puščici. Kako lepo nas vodi. Na poti je naša zvesta spremljevalka. Ko hodiš sam in si zatopljen v svoje misli, na vseh križiščih pogledaš na hiše, prometne znake,  ograje in tam je. Rumena puščica. Morda je narisana na cesti. A kadar je ne vidiš, ker je morda njena barva zbledela, te zajame dvom. Kam naj grem? Ali hodim po pravi poti? Nimaš želje po tem, da bi zašel s poti. Ponavadi se puščice v mestih izgubijo.  Večkrat smo v mestu zašli in potem nekako našli pot iz mesta in spet prišli na pot puščice.  Puščica, s tabo je pot lažja. Odločitve s teboj so tako enostavne. Ko bi le bila prisotna tudi v našem življenju. Vedno, da bi bila smer vedno zelo jasno označena. Ko končam Camino, pride preizkus. Ali znam poslušati notranji glas, ki me potiho usmerja? Ali sem se naučila z zaprtimi očmi krmariti po razburkanem morju? Kako vedeti, da je smer prava? Najbolje, da zaprem oči in se prepustim. Vizualiziram rumeno puščico in se odločim. Sveti duh brez dvoma odslej skrbi za to, da me bo puščica vodila tudi v prihodnje.

Pohodnikov je zadnjih 100 km pred Santiagom precej. Nekateri tečejo, drugi kolesarijo, nekaj pa nas je takih, ki smo otovorjeni z velikimi nahrbtniki. Med hojo opazujem Nemko, precej obilno, ki ima meča potetovirana s podobami mrtvaških glav. In se sprašujem: “Kaj mlado punco privede do tega, da svoje telo poriše s simboli smrti?” Sama svojih meč ne vidi, a vidijo jih vsi drugi, ki jo gledajo od zadaj. Nesamozavest. Njena dušica je ranjena, njeno telo ji ni v ponos in da bi pozornost s telesa preusmerila na nekaj drugega, strašljivega, da bo izpadla močna, se je opremila s podobami smrti.  Da bo močnejša. Da bo drugim pokazala, da je močna, nevarna. Ampak grozljiva slika jo bo spremljala dokler ne bo spoznala, da je slika vir zla, da je ne potrebuje. Želim ji, da se ji na Caminu odpre srce, ki privede do spremembe in da zbriše grdobijo s svoje noge.
Zadnjih 31 km nas privede do alberga, kjer lastnik celo govori angleško. Kakšno presenečenje.
Zvečer polagam roke Katji. Slišim vprašanja in se prepustim. Hvala.

DEVETI DAN HOJE

ZAKLJUČNI SPREHOD

Zadnjih deset kilometrov ni prav hitro minilo. Ko za vsakim ovinkom pričakuješ, da si že na cilju, se ti cilj odmika. Še zadnja meditacija med hojo. Čutim povezavo. Dialog teče, ne paše mi, kar slišim. Upira se mi dejstvo, da bi svoje življenje žrtvovala za to, da bi moji našli Jezusa. Nisem še Jezus in nisem še pripravljena umreti za človeštvo. Želim pomagati tukaj, usmerjati tukaj, delovati na Zemlji. Mi je tako všeč. In zato sem pripravljena na izzive življenja.

Želim živeti, zato se ne predam. Nikoli. Raje malce potrpim in se učim od najboljšega. Učim ljubečega odnosa in spreminjati okolico z zgledom. Brez sile. Z ljubeznijo, milostjo in mirnostjo. Spremenim lahko le sebe in s svojo spremembo lahko vplivam na druge. Izziv in vztrajnostni preizkus. Sprožilce moram prilagoditi na način, da bodo elastični. Želim si stalne prisotnosti Jezusa, želim delovati na Zemlji v njegovem imenu. Ko se zahvaljujem angelom, nadangelom in Jezusu čutim vse. Čutim, kako se mi zavest premika od ramen do glave. Odlično. Zadovoljna sem. Prepuščam se mislim, ki mi priletijo mimo. Pretok  se vedno začne z informacijami, ki jih mi dobro poznamo in jih lahko prenesemo, šele kasneje lahko dobimo informacije, ki so nam nove. A za nove informacije moramo biti močni, stabilni, trdni kot skala. Informacije ne smemo jemati k srcu. Takrat pridejo na vrsti čudeži. A čudežev ne smemo pričakovati, čudež pride sam. Čudež pride takrat, ko si ga ne želiš, ko samo si. Tudi drobna informacija je čudež. A ker smo ljudje neučakana vrsta, vse želimo takoj in hitro, zato čudežev tudi ne zaznamo. Razvoj povezave pride počasi, vsak dan droben delček, spremembo opazimo le, če pogledamo daleč nazaj in se zazremo vase. Ko gledam tako nase, moj ego, razum, dušico in telo si rečem: ” Uao, kakšna sprememba. Hvala ti, ker si me izbral.”
Ekipa me že čaka v baru, kjer pojemo zajtrk in se odpravimo na obred s kadilom v cerkev. Ko zaigrajo orgle, zapoje ženski glas in se po nabito polni cerkvi zaniha kadilo, takrat se čas ustavi. Sveti duh se zlije na vse nas in iz cerkve pridemo prerojeni.

Prav zanimivo je, da sem zadnji dan večkrat poskusila opravili check in za letalo, a nikakor ni sprejel moje kode. Vsi moji kolegi so že bili čekirani, medtem ko je moje karte Iberia ni želela potrditi. Smo poskusili iz različnih telefonov. Ko pa smo prišli iz cerkve pa za hec rečem: “Poskusim še enkrat”. Pa mi pravi Iris: ” Sem že jaz poskusila medtem, ko si bila pri maši, pa ne gre.” Vseeno poskusim še enkrat. In čudež. Gre. Očitno sem morala k maši v cerkev in šele takrat sem dobila zeleno luč, da grem lahko na letalo.
Cel dan slavimo, obhodimo Santiago po dolgem in počez, se pogostimo s specialitetami in tapasi ter kupimo spominke. Brez rumene puščice ne gre. Ta gre z nami domov, da bomo našli pot tudi takrat, ko bomo na razpotju.

Zadnji dan dobi Katja sporočilo, ki nam je pisano na kožo. Smeh.

Zadovoljna in zadovoljena se vračam domov. Polna notranjih uvidov.
Naj me vodi puščica.
Hvala Iris, Roku in Katji, da ste bili z mano, ko je bilo potrebno, skrbeli za organizacijo spanja in me pustili, da me na poti vodi Luč.

Hvala ti.