Leta 2019 sem se krstila s potopom v vodi in od takrat z navdušenjem razlagam ostalim družinskim članom, da je biti poln duha, kot če si ves čas zadet, beri poln optimizma in moči, da bi lahko gore premikal. Po pričakovanju, mojega navdušenja niso uspeli razumeti, a videli so, da se jaz spreminjam na bolje, da žarim, sem manj jeznorita in polna pozitivne energije, da lažje odpuščam in sem bolj fejst. No, saj jaz tako mislim.
Medtem ko moj mož trdno zastopa mnenje ateistov in se ne pusti premakniti, občasno uspem nagovoriti hči, da z menoj zapoje kakšno slavilno pesem. Tudi sin je bolj razumniške sorte, ki zaupa Darwinovi evolucijski teoriji, stvarjenje sveta v Genezi pa je stvar pravljice za otroke, čeprav je še sam otrok. V cerkvi, ki jo obiskujem slišim, da se pripravlja otroški tabor v Ženavljah, pa nekega dne nahecam sina, da se prijavi. Sprva se močno upiral da ni govora, da ne pozna nobenega tam, da ne zna moliti, ne pozna Svetega pisma, da ne gre. Hči je stara 16 let in halo, ona pa res ne bo šla nekam, kjer nobenega ne pozna. Kaj pa sedaj. Pa rečem Jezusu: Eto, tule imaš situacijo. Jaz si želim, da gresta, če ti hočeš, da gresta, poskrbi za to. Jaz ne znam in ne morem.
Možu se zdi pametno, da se otroci družijo v zdravem okolju in predlogu ne ugovarja. Dan pred rokom prijave mi sin s težkim srcem potrdi, da bo šel, bolj zato, da bo imel mir pred mano. In res, z možem ga peljeva v Ženavlje za vikend, kjer ga pustiva med 80imi otroki in prostovoljci, kjer ne pozna nikogar, midva pa se odpeljeva v Moravske Toplice. V nedeljo popoldne, preden ga pobereva, me skrbi, kako naju bo pričakal. Ali bo rekel, da je bilo to prvič, zadnjič in nikoli več ali se je uspel prilagoditi situaciji.
Na najino presenečenje je najin sin več kot navdušen nad taborom. Celo pot do Ljubljane nama pripoveduje kaj vse so počeli, kako so skupaj poslušali pridige, molili in peli.
“Ti da si pel”, ga vprašam. “In molil?”
“Pa ja, super je bilo, najboljši tabor ever”, mi pravi.
Midva pa oba:”What??”
“Prostovoljci super,” nove prijatelje da ima, cel koncert so imeli, pa italijansko večerjo, in “Jezus je res car,” doda.
“Kaajjj”
Zaželi si, da bi imel svoje Sveto Pismo. Jaz pa goltam slino, ker mi nič ni jasno. No, malo mi je. Na taboru je Jezus vstopil v njegovo srce in ga preobrazil. Sveti Duh je kot fiks, ki pride v tebe in ko ga dobiš si zaželiš : Šeeeeee bi. Dobiš nadnaravno moč, ki ni tvoja, ampak je Božji dar.
Skupaj greva na nekaj slavljenj pa pride koronca, ki vse skupaj ohromi. A poleti se pripravlja nov tabor v drugi skupnosti. Novi ljudje, nove izkušnje, nov fiks. Tokrat še boljši. Nekajdnevno druženje z novimi vrstniki in močna pričevanja posameznikov ga pripeljejo do želje, da se krsti. Prostovoljno. Sam, brez mojega vedenja. Ko ga z možem prideva iskat, mi pastor pravi: “Tvoj sin se je krstil v vodi.” Jaz pa v jok od sreče. Mož gleda in mu ni nič jasno.
Sedaj sva že dva v družini, ki žarita Božjo luč.
Vsak dan prosim za vodstvo, varnost in zaščito. Prosim, da Sveti Duh vstopi v naša srca in jih napolni. Do vrha. Vse po spisku. Prosim za vse nas in naše bližnje in se mu zahvalim, ker to dela.
Še dobro, da te imamo. Življenje s Tabo je lažje. In predaja svojih bremen Tebi je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo…..Aleluje do nebes in nazaj.
Četudi sem za razumnike premaknjena. Bolje premaknjega v duhu, kot odmaknjena od njega.
