Napade naju ovčar

Danes naj bi bil čisto običajen jutranji sprehod s psičko Belo, a se je izkazalo, da je bilo mnogo več kot to. Bog mi je pokazal, kaj pomeni moč deklaracije v jezikih in me spomnil na  situacijo,  ki se je pripetila pred leti, ko sem naokoli hodila brez “orožja”.

V domačem okolju na vasi, tam kjer me zjutraj najlepše pozdravi sonce, na travniku izven naselja, se ponavadi pogovarjam z Bogom. Medtem ko mu predajam svojo tekočo problematiko in ga prosim, da se vključi tudi on, ker sama pač ne zmorem, se mu zahvaljujem za vse kar je že storil, kar dela in bo še naredil in sem hvaležna, da je ob meni in  povezana s Svetim Duhom, ki živi tudi v meni, moja psička Bela spuščena teka po travniku in opravlja svoje jutranje zadeve. Jutranji obred ponavadi  poteka na samem, včasih naju pozdravi le jutranje sonce, zvečer pa nama posvetu luna. Prosto sprehajajočih psov na najinem travniku ni. Vsi štirinožci, če pridejo, so v spremstvu svojih lastnikov. Tisti z večjimi čekani in bolj hude sorte so na štriku, pod kontrolo, kot je treba, manjši, bolj boječe sorte, pa lahko letajo prosto.   Danes je miren sprehod prekinil nemški ovčar, ki je pikiral na malo Belo, nekje na travniku. Ko od daleč opazujem situacijo, me popade panika, začnem kričati in se poženem proti Beli. 

“Ti šment, od kje se je le vzel? Sploh ga ne poznam,” si mislim in kričim: “Bejž stran. Halo.”

Moje kričanje je verjetno prestrašilo tudi ovčarja, tako da Belo zgrabim v pravem trenutku, še preden je začela od strahu renčati na ovčarja. Od zadnjega bližnjega srečanja z nemškim ovčarjem imava še obe travme. Tale napadalec sicer ni tako nevaren kot tisti, ki jo je pred leti držal v gobcu, a pri psih nikoli ne veš. Odkar sta naju napadla dva ovčarja, velikim psom ne zaupam več. Vidim, da se jim hitro obrnejo koleščki v glavi in so zelo nepredvidljivi.

Z Belo v naročju nemškega ovčarja naganjam, a se ne pusti odgnati. Skače po meni in jo ovohava. Ne razume, da naj že gre domov in nama kar sledi.

“Kako naj se ga rešim? Nič ne uboga. “

Kar naenkrat se instiktivno obrnem in mu v jezikih izrečem nekaj stavkov. Nimam pojma kaj. Ampak kar zletelo je iz mene.   Na moje veliko presenečenje se pes kar naenkrat obrne in  odmašira stran brez da bi se enkrat samkrat ozrl nazaj. Uaooo.
 
“Aleluja. Tole pa deluje. Bog ve, kaj je slišal pasji duh.”
 
Verjetno je bil tole duhovni napad preko psa, le da se je tokrat dobro izteklo. Me pa je Bog spomnil na najino izkušnjo iz leta 2019, ko sva obe potegnili ta kratko.

 

Na silvestra leta 2019 sem se sprehajala z Belo po Miljskih hribih in, kot že velikokrat poprej,  sedela pred cerkvico na vrhu hriba stare Muggie, kjer se zlahka občuti nadnaraven mir in božjo prisotnost. Z vrha se odpira tudi prečudovit pogled na Tržaški zaliv z zaledjem, in ob lepem vremenu se v ozadju vidijo zasneženi Dolomiti. Kot frišnopečeni kristjanki, mi je cerkvica na vrhu hriba bila zelo ljuba točka za meditacijo in premišljevanje in ko za pol ure, v nenakšnem zamaknjenem stanju obsedim na klopci, z mislimi priklopljenimi na Jezusa, začutim hvaležnost, da je sprejel tudi mene. Polna božje ljubezni in hvaležnosti se odpravim mimo arheološkega najdišča in izza ovinka doživim šok. V naju se zaženeta dva spuščena nemška ovčarja. V trenutku je  Bela, kljub temu, da je na vrvici, v gobcu enega ovčarja, drugi pa renči in se zaganja v naju in z glasnim renčanjem in kazanjem čekanov kaže, da resno misli. Začnem kričati, vleči vrvico in brcati, a ne gre.  Vlečem Belo in ovčarja bliže k sebi, da ga lažje brcam. V nekem trenutku Bela pade z gobca in ob glasnem kričanju in brcanju se ovčarja obrneta stran in nadaljujeta s svojim pohodom. Obe sva v šoku. Meni ni nič, nekaj dni me je le bolela noga, verjetno od brcanja, Bela pa je ni dobro odnesla. Sprva  sicer ni izgledalo nič katastrofalnega, a koža je bila predrta in koprski veterinar ni saniral vseh ugriznin, zato je prišlo do resnega zapleta, nekroze. Koža na celem hrbtu ji je odpadla. Odmrla. Po čudežu smo jo rešili. V veterinarksi ambulanti Buba so naredili čudež in jo rešili, na Veterinarski fakulteti pa so pomagali z nasveti, da se je koža hitro zacelila.

 

Belo smo dvakrat na dan previjali in spremljali potek celjenja kože. Da bi navdihnili tudi lastnike, katerih psi so bili napadeni, smo poslikali in objavili slike čudežne ozdravitve. Živinozdravniki na kliniki so mislili, da bo potrebno kožo operativno zašiti skupaj, a se je izkazalo, da se je zacelila v rekordno hitrem času. Čudež. Navsezadnje je pri nas pristala tudi po čudežu.

Takrat še nisem poznala molitve v jezikih. Bila sem novopečena kristjanka, hvaležna, da me je Jezus rešil in oprostil neumnosti, ki sem jih počela, a božje bojne opreme še nisem znala uporabljati. To je bil prvi izmed večjih napadov teme, ki so se potem kar vrstili, zato, da me utrudijo in preprečijo božji plan v mojem življenju. A Beseda je bila zasejana, korenine so začele poganjati, želja po spoznavanju Jezusa je postala le še večja. Osvobodila sem se duhov, ki so me obremenjevali in se začela vpijati Besedo in jo v duhu preobražati v remo. Dobila sem dar molitve v jezikih in jo začela uporabljati. Tako moj um ne rabi razumeti, kaj govori, Beseda pa ima nadnaravno moč.

Biti kristjan pomeni, da smo tarče nasprotnika, zato se moramo vsak dan nadeti vso božjo bojno opremo (Ef, 6, 10). Tudi v pismu piše, da naj bomo budni, saj naš nasprotnik hudič hodi naokoli kakor rjoveč lev in čaka, koga bo požrl. Ampak tudi mi imamo leva v sebi in ob sebi. Judovega leva, ki zna zarjovet, kot sem danes zarjovela jaz in duh v psu je v hipu ubogal in se odmaknil. 

Mogoče se komu vse tole zdi malo premaknjeno, tudi meni bi se zdelo še nedolgo tega, danes pa vem, da smo poklicani, da smo pozorni in se znamo postaviti zase in za to, kar nam pripada po Jezusu Kristusu. Duhovni svet je zelo živ in okoli nas je ogromno pasti. Paziti moramo, da se ne zapletemo. Da se bojujemo z jezikom ljubezni. Jezus ni prišel zato, da bi nam prinesel mir, ampak meč, ki je božja Beseda. Dal nam je svojo kri, da jo uporabljamo za zaščito in obnovo. Naj ne bo njegova žrtev zaman.

V duhovnem svetu velja jasna hierarhija in zakon velja za vsa duhovna bitja, tudi grdobce, ki nam nagajajo. Vsi se podrejajo zakonu Boga. Tisti, ki zna uporabljati meč Besede in deklarirati božje zakone, pa ne mislim na 10 božjih zapovedi, ampak na Jezusovo modrost in učenje, je uresničevalec Božje Besede. Lahko bi mu rekli, da je bojevnik edine prave Luči.

Predhodna objava

2.2.22 ob 22.22.

Naslednja objava

22.2.22 22.22.22

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prični s tipkanjem za iskanje želenega prispevka
Na vrh