September 2016
»A zdaj pa ja?«
»Ja, zdaj pa ja.«
»Zakaj pa? «
»Odločila sem se.«
»Kaj je bilo pa pred enim tednom drugače?«
»Zdaj si res želim.«
»Aha. Lahko kjerkoli?«
»Na morju bi, če lahko izbiram.«
»Aha, ti bi na morju…?.«
»Hvala «
»Z veseljem«
Sledile so priprave na MOJ KRST. Veliko njih. In teksta. Zapletenega teksta, ki sem ga večkrat prebirala, podčrtovala, si pisala vprašanja in iskala odgovore. Vse sorte pojasnil na moje zakaje, sem prejela v dolgih telefonskih pogovorih, ki so mi po petih letih študijskega moratorija, obudili spomine na čas pred izpiti. Vsaj tako sem vse skupaj vzela. Nad mano je bdela nepopustljiva učiteljica, ob kateri sem se čudila in včasih zavijala z očmi, kar je sama dobro vedela. Zelo sem bila motivirana, da krst izpeljem, a čutilo se je, kot da želja ni samo moja. Želja je bila tam, me ujčkala, potiskala dalje in gnala naprej v veri, da bo POTEM pa res vse, čisto vse, drugače.
Jezusa sem sprejela v svoje srce 22. aprila 2017, čeprav sva se imela že od malega zelo rada. Le na drugačen način. Vedno je bil z menoj, to zdaj dobro vem, saj bi v nasprotnem primeru, zaradi načina življenja v preteklih 20 letih, naredila precej večjih neumnosti in Bog ve, kje bi lahko pristala. Danes, ko gledam nazaj, bi bile moje odločitve precej drugačne, ampak vse se zgodi ob Njegovem času. Za nas ima svoj plan.
Mednarodno krščansko skupnost sem prvič obiskala 2015, v Zlatem zobu. Spomnim se pisanih blazin in kako zelo je žarela gospa na moji levi. Je žarela takrat in še vedno žari, ko jo danes vidim. Vsakič, znova in spet. To ji enkrat preprosto moram povedati. Najbolj se me je dotaknilo, kako zelo so vsi prisotni uživali v slavljenju! Pričevanja gospoda iz Postojne se še danes dobro spomnim in navdihujočih besed, ki jih je izrekel pastor tudi. Spomin je tako živ, barvit in radosten, da ga lahko kadarkoli prikličem in uživam v njem. A vseeno me je pot vodila še po drugih skupnostih v različnih krajih. Iskala sem namreč okolje, kjer bi si odpočila, se napolnila, umirila. Sledila sem namigom posameznikov, vse dokler se v meni ni prebudil žareči občutek na moj prvi obisk slavljenja v MKS. Ko sem se vrnila, me je pričakalo doživetje prvega obiska, zato odslej z veseljem prihajam v Njegovo družbo v skupnost, kjer se tako dobro počutim.
V času moje rasti in zorenja imam mnogo raje kot nasvete, ljudi, ki brez velikih besed, vlečejo in dajejo vzgled. Njihova bližina me obdaja s toplino, mi je prijetna in prav diši. Ko pa se še zapolne s Svetim Duhom, postane božajoča paša za mojo dušo.
Tudi knjige imam rada. Poleg Svetega pisma, me je navdušila knjižica Pogled v večnost, Iana McCormaka in Jenny Sharkey, ki govori o izkušnji po smrti. Vsak dan pred službo odprem Ricka Warrena, da mi Odgovori na težka življenjska vprašanja. Pomaga tudi subtilen odnos z Jezusom, ki ga V njegovi navzočnosti opisuje Sarah Young. Všeč mi Joyce Meyer in njena Bitka v umu. Ko potrebujem prebujenje, rada prisluhnem njenim duhovitim in hkrati močnim nagovorom na Youtubu. Način njenega podajanja Besede mi daje izjemno moč in to mi je všeč. Vsake toliko potrebujem Osnove ozdravitev Daniela Beana in Warrenovo učečo pripoved Življenja z namenom. Če želim ohrabritev, vzamem v roke Petra Horrobina in se prepustim psalmom v knjigi A 40-Day Devotional encouragement Journey from the Psalms. Ko po dolgih in težkih delovnikih želim umik, vzamem barvice in v pobarvanki za odrasle raziskujem Psalme, ki jih je vanjo kreativno zapakirala Jacqui Grace.
Od vstopa v Mednarodno krščansko skupnost, čutim spremembe. Velike spremembe. Zelo močne so, ko se ponižna potapljam v Jezusovo bližino in mnogo bolj intenzivne takrat, ko pokroviteljsko mislim, da lahko delujem samo v svoji moči. Joj, kdaj me bo izučilo. Puf! Tako še vedno prenekatero nedeljo z Jezusom skupaj rešujeva delovni zvezek in pride vrstica, ki jo je potrebno večkrat ponoviti. Tudi naglas. A on dobro ve, da moram vrstico slišati , večkrat, če je treba. Zato se skupaj smejiva, kar izpade prav simpatično, no, včasih tudi ne, a On dobro ve, da me ponavljanje izgrajuje.
Če na kratko povzamem, moja pot z Jezusom je zanimiva in predvidevam, da bo takšna tudi ostala. Ko se na samem pogovarjava, si dovolim, da čustva privrejo iz mene v vseh oblikah, dimenzijah in agregatnih stanjih. Pride čas, ko gre iz mene vse lepo in nelepo, tudi grdo. Včasih se mi zdi, da pridem do točke, ko nimam več kaj izgubiti in takrat molim. Molim zelo srčno. Odkar molim tudi v jezikih, je molitev še intenzivnejša. Ko molim se začutim, umirim in mu dovolim, da deluje v meni in me uporablja. Zdaj že prepoznam, kdaj se to zgodi, saj sem takrat prijetna bližina. In zaželim si, da bi tudi dišala. No, morda pa tudi dišim.
Zapisala: hvaležna Jezusova učenka
