Povej meni, zato sem …

Pričevanje – Kako mi Bog govori, da je z mano

“Povej meni, zato sem…,” mi prileti na telefon sporočilo, medtem ko predihavam situacijo v avtu garažne hiše Kliničnega centra. Pred minuto sem še govorila z Barbaro, s katero sva zapovedali duhu smrti, da naj se že pobere stran od naše družine in nas za vedno zapusti. V strinjanju sva prosili Jezusa, da bo ponovni pregled na Onko pokazal, da je z mano vse bp.

“Kdo pa mi tole piše? Kakšno čudno sporočilo. Tale se je sigurno zmotil,” si mislim, a globoko v sebi vem, da je bilo sporočilo namenjeno meni. Vem, da bo vse ok. “Hvala ti za tako jasno sporočilo. Bolj jasno mi skoraj ne moreš sporočiti. Ampak sedaj te res rabim slišati jasno in glasno. Brez šumov,” mu rečem in pogumno odvihram na mamografijo in ultrazvok. Poponoma sem mirna. 

Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas (1 Peter 5, 7).”

Mesec dni nazaj sem bila na letnem pregledu. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi bilo lahko z mano kaj narobe. Ni pravi čas. Jaz sem trenutno glavni pogon in  “kao” neko stabilno drevo naše družine. Z usti in vsemi celicami vibriram to, kar me Bog uči, odpiram srce in se učim jezika ljubezni, poganjam korenine in včasih mi celo uspe, da jih namočim v njega. Čutim, kdaj sem v Kristusu in kdaj sem v svojem starem programu, kjer je duševna moč tista, ki seka in včasih useka malo mimo, ampak kadar sem v njem in je on v meni, takrat skozi mene teče in molim, naj le teče in teče, da steče tako, da prinese vse novo za mojega moža in obvaruje otroka pred možnimi duševnimi ranami. Naj bo Jezus v vsaki možni zarezi in naj sproti lepi skupaj, kar želi duh bolezni poškodovati. Še več tvojega Svetega Duha, mu pravim, daj prilij še več. Imamo še prostora, naj se preliva skozi nas in nam gleda ven skozi vse pore. Da ga bo toliko, da se zliva iz nas na druge. Nič zato. Radi delimo. Hvaležni smo, da skrbiš za naše materialne dobrine v tem času preizkušenj, da si nas popeljal na potovanje raziskovanja , odkrivanja resnice in svobode v tebi. Takšne svobode prej nismo poznali. Svobodo smo vedno povezovali s samovoljo in neodvisnostjo od drugih, pri tem pa smo bili zelo močno zvezani z materialnim svetom. Sedaj si želimo le tvoje milosti in božjih čudežev, saj si ti naš zdravnik. Naj tvoja Beseda, ki leti skozi nas obrodi sadove, za tvojo slavo.

Trenutno govorim na mesto obeh in se borim za vse štiri. Bolezen ALS je za zdravnike neznanka, za našega nebeškega očka pa ni. On je nad vsemi boleznimi. In čeprav si morda mnogi mislijo, da sva z možem malce čez les, ko se tako močno oklepava roke tistega, ki je končal na lesu, lahko vsem dvomljivcem jasno povem, da je v času takšnih strašnih neviht, Jezus edina pot, da ostaneš v očesu tornada in prejemaš njegov nadnaravni mir, ki presega vsak um. Pomaga, če vsak dan deklariram vrstice Svetega pisma in govorim hudiču: “Poglej, pisano je: Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni (Izaija 53,5).”

Torej, ne bom skrbela, nič ne koristi. Naj on skrbi za nas.

Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.  In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu (Filipljanom 4,6-8).

Verjamem v moč besede, spoznavam luč in temo v duhovnem svetu in vedno bolj mi kaže, da je včasih v luči tudi precej teme. Uči me prepoznati pravo luč in mi daje dnevna spoznanja. Pojem, deklariram, da sem zdrava in me ščiti njegova krvna zaveza. Po krvi sva povezana, to ni kar tako. Jaz zate, on zame. Če smo pod njegovo zavezo, potem kar nekako računamo, da smo zaščiteni, nedotakljivi, da se nam ne bo zgodilo nič hudega.

Pa ni tako. Včasih navzven izgleda, da se pretvorimo v strelovod. Še bolj seka, ampak posekati nas ne more. 

“To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal. (Janez 16, 33)”

“Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost.  Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo. (Jakob 1, 2-5)”

In tako se znajdem na Onkološkem inštitutu. Kaj je zdej to, a nisi z mano? A ni dovolj, da je zbolel mož?  Kakšne bulice imam v svojih dojkah?

Pisano je: “..poslal je svojo Besedo in jih ozdravil, potegnil jih je iz jame (Psalm 107, 20).

Konec oktobra imam na genetiki redni letni pregled. Ker je mami imela raka na dojkah dvakrat, me vsako leto poslikajo. Sprva se mi je zdelo, da pretiravajo, a sem se kasneje nehala obremenjevati in hodila na preglede reda radi. 

Čez nekaj dni me preseneti novica, da je za rakom na dojki umrla moja znanka.  Vedeli smo, da se bori, a da je tako hudo, si nismo mislili. Njena smrt me prizadane in spomne na našo pokojno računovodkinjo Heleno, ki je prav tako zbolela in se od nas poslovila. Še ko sem leta 2018 hodila po Jakobovi poti med Portom in Santiagom, sem dobila v duhu sporočilo, da moram, takoj ko se vrnem, do nje. Da jo pripeljem do njega. In sem šla.

Ko se nekega dne z mami sprehajam po gozdu, pogovor nanese na raka na dojkah. Mami povem, kaj sem zaznala pri Heleni, preden se je poslovila. Bila je nesrečna, nezadovoljna, že pred boleznijo. Počutila se je ujeto, neizpolnjeno, kot da je življenje šlo mimo nje. Živela je v stalnih kompromisih,  se prilagajala in do onemoglosti stregla drugim, zase pa nikoli ni znala poskrbeti. Vedno se je odpovedovala za dobro drugih in družine, a v družini ni bila zadovoljna. Bila je “pridna ženkica”.  Preizkušnje takšne in drugačne so prihajale vedno znova. Kot vsem nam. Kako se bila naštelana moja znanka, ne vem, vem pa, da ko je zbolela, notranjega miru ni imela. Povedala mi je, da se bori z mislimi: »Ne morem umiriti misli. Ves čas mi skačejo.« Je brala Dispenzo in raznorazne knjige. Vsake toliko sem ji poslala kakšno slavilno pesem, ji podarila kakšno knjigo, ji povedala, da je v molitvi nadnaravna moč. Ampak kdo sem jaz, da ji lahko sploh kaj rečem. Kaj lahko svetuješ človeku, ki je v nevihti? Lahko si le ob njem. Nimam kaj soliti pameti. Sedaj smo tudi mi v tem zosu, a naj povem, da si želim, da so okoli mene podobno misleči, ki me spodbujajo, da ne popustimo v našem “Jezus vajbu”. Tako ohranjam mir, ki je njegovo darilo meni in mojim. Moje navdušenje nad njim je nedvomno na popolnoma drugi ravni, kot navdušenje tistih, ki jih želim navdušiti. Verjetno gre za to, da je Bog s svojim Duhom tisti, ki ti da milost, da se sploh lahko navdušiš.

In ko z mamo hodim in modrujem o takšnih in drugačnih zadevah in se delam nekaj »kao« pametno, prideva do nabiralnika in čaka me pošta. Onkološki inštitut. Vidim kuverto in pravim: »Vse je ok, karkoli je drugače kot ok, zavračam, v imenu Jezusa Kristusa.«

Odprem, preberem. Mama prebledi. Iz mene pa: »Ne, vse bo ok. To je delo hudiča, ki za zavračam. Uničena so njegova dela, v imenu Jezusa. Amen.«

Na dojki so odkrili dve cisti, ki jih na zadnjem pregledu ni bilo. Čez 14 dni me povabijo na ponovno mamografijo in UZ desne dojke. Domačim nič ne rečem, a se mi zgodi, da mi začne sekati v glavo: »Kaj bo z otrokoma, če se meni tudi kaj zgodi? Kako bosta sama? To ni fer. Pa Jezus, kaj je zdej to. Dovolj je. Al smo, al  nismo tvoji.«

Ponoči mož ne spi. Zbuja se in potrebuje moj aktivno pomoč. Ko je meso utrujeno, nisem vedno ljubeča. Zavedam se tega. Včasih me prime, da ne zmorem več. Vse me boli. Čutim vsako celico. 

V mene se naseli nemir. Grem večkrat v gozd in se pogovarjam z Jezusom. “Tle nas imaš. Kaj bi rad! Tole je pretežko za vse nas. Ne zmorem. Predajam ti moža, sebe, otroka, še psa in mačka. Pa valjda boš kaj zrihtal, da bomo lažje furali?” 

Na koncu mu rečem: “Kar bo, pa bo. Jaz nič ne morem. Vse je v tvojih rokah. Sprejemam.” 

“Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? (Matej 6, 27)”

Pride dan D. Pregled. Zapeljem se v garažno hišo. Parkiram. Pokličem ženo pastorja, mojo Babraro, ki je vedno ob meni. Moliva, deklarirava in se prepuščava Besedi. Zacinglja sporočilo. Pogledam. »What? Kdo pa zdej to piše? On mi piše. Bog mi piše. Kako si ti dober. Vedno, ko sem stisnjena v kot, se mi prikažeš, mi govoriš ali kako drugače sporočiš. Hvala ti. Zaupam ti.« Eto, grem na pregled. Sem popolnoma pomirjena.

Vseeno se mi zdi prav, da napišem tej številki. Bom bolj vljudna, morda pa je vseeno namenjeno meni. Napišem: »Kdo pa si? Te nimam v imeniku?«

»Se opravičujem, pomota,« odgovori.

»Tole sporočilo, čeprav je bila pomota, je bilo namenjeno meni,« odgovorim.

»Bogu hvala. Obilo blagoslova,« napiše.

»Kaj?!! Pa kdo bi to bil,« si rečem. Nič, jutri ga pokličem.

 Na kliniki me poslikajo, nato me povabijo na UZ, kjer ugotovijo, da sta nastali bulici nenevarni cisti. Aleluja. Hvala ti. Od mene odpade skala

Naslednji dan pokličem pošiljatelja sporočila. Kot se izkaže, je bil nekdo, s katerim sva se srečala na zoom srečanju preučevanja Petrovega življenja, a ga sploh ne poznam, moje številke nima. Nič mi ni jasno. V ponedeljek smo spet na zoomu. Gledam njegovo profilno sliko. Slika Usmiljenega Jezusa. Halo, ta slika je mene poklicala k Jezusu. Povem štorijo o sporočilu še v skupini. Mi pravijo ostali, da so tudi oni dobili sporočilo, a so ga ignorirali, ker jim ni nič pomenilo. Oseba, ki ga je poslala, je rekla, da sploh ne ve, zakaj je poslala takšno sporočilo, da pa se je zmotila. A jaz vem, da se je tale oseba morala zmotiti v številki in vsebini, takšno za njo »butasto« sporočilo, je nekdo potreboval. 

“Povej meni, zato sem… “ mi pravi Bog.  “Mojca. Halo. Ne rabiš na dolgo in široko razlagat in jokat ljudem. Oni ti ne morejo pomagati. Nič ne pomaga, če jamraš. Povej raje meni. Vse mi povej. Jaz sem nad vsem. Jaz sem alfa in omega. Mi zaupaš?”

“Ja, ja, zaupam ti. V tvojem naročju sem. Vsa sem tvoja. Prepuščam se ti. Eto mene, moje probleme, moje otroke in moža. Še starše in sestro ti dajem, pa taščo in moževo teto… Bi še?”

Čez nekaj dni me preseneti sporočilo Julije. Mojca, a veš, da imata s to osebo, ki ti je poslala sporočilo po pomoti, podobni zgodbi?

“Aja?”

“Tudi oni se spopadajo z nevrološkim obolenjem.”

“A bejž no. Ne morem verjet!”

“Dovolj je,” si rečem.

Bog je naš zdravnik. Če že fizičnega ozdravljena ne vidimo, še ne, pa v Jezusovem imenu zahtevamo duhovno in psihično zdravje. Amen.

Dnevi minevajo, doma se preizkušnje in izzivi poovečujejo. Se večkrat zgodi, da se počutim, da me nekaj stiska. Moja glava postane bojno polje, misli švigajo, tiste slabe se kar množijo. Se mi zdi, da mi teža sveta stoji na glavi. Pa kaj je zdej to? Saj tega prej ni bilo? Kje so bila vrata odprta? Zakaj se je spet pojavilo to nadlegovanje? Pa tale jeza, od kje si se spet vzela? Nisi dobrodošla.

Moliti za čudeže in vsak dan z ljubeznijo služiti možu je včasih iznad mojih sposobnosti, zato se zgodi, da sem ter tja izlijem svoje srce in zajamram. V trenutku se prebudi v meni  identiteta žrtve, ki prevzame mojo glavo.

Joj, to pa ne bo ok. Nekaj ne štima. Medicina sicer pravi, da je treba žalost spraviti iz telesa, da je treba izliti bolečino, strahove, jezo, vse kar nas obremenjuje. A ko izlivamo vso bolečino našega srca se prav lahko zgodi, da s tem duhovnemu svetu pokažemo, da je hudobnim zlohotcem njihov namen uspel. 

“Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl (1 Peter 5, 8).” 

Aha, si rečem, ne boš me…

Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo. S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba. Ne boš se bal nočne strahote, ne puščice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne žela, ki pustoši opoldne (Psalm 91, 3-6)”

Hudič nam ves čas strelja v glavo butaste ideje in misli. Včasih pademo v past in misel posvojimo kot svojo. Hudobni demončki ves čas pratrulirajo okoli nas in opazujejo naše reakcije, a v glavo nam ne vidijo. A ko vidijo, da smo prijeli za trnek, potegnejo, vlečejo in ne spustijo. “Pa smo ga ujeli. Mala malca…” si morda mislijo. In grejo vsi zadovoljni na raport k šefu satanu, ki jih pohvali: “Ej. Pridni, super. Mission well done. Evo vam nova naloga. Uničiti ga moramo. Nevaren je.”

Zato se začne duhovno stiskanje in pritiskanje na vseh frontah. Naša okolica se dvigne proti nam, vsi nas napadajo in znotraj nas je cela štala. “Hvala Bogu, da bo kmalu Ellel na temo osvobojenja,” si mislim. Sem bila večrat na osvobojenju in vem, da so tile duhovni zavojevalci eni majhni prdci, luft, ki leti iz naših ust in riti, ampak imajo sposobnost, če pademo v past, na nam v glavi naredijo svoje gnezdo in se jih ne da kar tako otresti. Ko se pri osvobojenju spravi na njih Beseda, takrat lahko nekateri celo bruhajo ali počenjajo še kakšne druge zadeve. Vse to sem sama doživela, pa prej ne bi verjela. Bi mislila, da je to le za Hollywood. 

Dianne poskrbi, da naju vključi v krajši program služenja. Res rabiva, da nama služijo in za naju zastopajo. Vesna, moževa osebna asistenkta, se ponudi, da nama pomaga in gre z nama. Sama ne moreva speljati. Je podvig premikanja enostavno prezahteven. S seboj potrebujeva vso mogočo mašinerijo.

V tem tednu, kot za nalašč, hči ostane doma. Bruha nekaj dni kot še nikoli. Zapreva jo v sobo in ji nosim za jest kar v sobo. Glasovi, ki se rojevajo v moji glavi, so vedno bolj glasni. “Pa kaj si ti nora. Pacienta voziš med ljudi. To je lahko zanj usodno. Saj veš, da ne sme zboleti. Aspiriaš mu nos, usta, kašelj, bog ne daj, da se ga prime.” mi seka v glavi. “AAAAAA,” bi kar zakričala. “Dovolj je.” Bom molila, kaj mi pravi Bog. Mir imam, greva, rečem.

Čeprav je za medicince neodgovorno in butasto, greva v skupino, kjer tudi drugi krehajo. “Tukaj sva, na kolenih pred tabo. Greva na vse ali nič. Zaščiti naju s tvojo krvjo. Aplicirava Psalm 91 in deklarirava, da sva pod božjimi perutmi, ne bojiva se kuge, ki hodi v temi, ne puščice, ki leti podnevi. Ali bova, ali pa ne bova. Your choise. Srednje variante ni. Midva sva trenutno že v ognjeni peči, saj si ti z nama, a ne?” mu pravim.

Zavrneva ptičarjevo zanko – strah pred virusi – in se upreva teži sveta, ki pravi, da s tem odpirava vrata virusom.  Enostavno greva. Pa pride nova pošiljka.  Me pokliče mami in pravi, da sta pozitivna. Dan prej pa sem se z mamo objemala, ker sem ji morala malo pojokcat “Ajoj.” Panika?! “Ne, zavrnem, v imenu Jezusa. Premazujem se z njegovo krvjo. On naju ščiti.” Greva. Kar bo, pa bo.

Prideva na služenje v popoldansko skupino. Najprej je na vrsti Žare. Skupina moli zanj, medtem ko sem jaz v skupini za molitev drugim. Po dveh urah se Žare odloči, da bi šel domov.”Ajoj, ne, jaz še nisem prišla na vrsto,” si mislim. “Vesna, a bi lahko ti sama šla z njem domov,” jo vprašam. “Ja, ni problema,” mi odgovori. Zlata je tale najina Vesna.

Žare gre, jaz pa ostanem. Služijo meni. Povem, da me trenutno nadlegujejo glasovi, da se v meni budi jeza, ki me moti. Želim si, da iz mene lije ljubezen. Pa gremo, po vrsti, eno po eno, kot že nekajkrat. Bog kaže mojim molilcem in jih vodi. V nekem trenutku Tanja pravi: “Mojca, Bog ti pravi, povej meni. Vse mi povej. Povej meni, zato sem….” Ampak Tanja ne ve, da je to božje sporočilo zame. Tudi njej je povedal, da mi pove. Kako si dober. Iiiiii.

Aleluja. Začnem govoriti in povem vse. Nato Renata pravi: “Pa ti imaš trenutno pravo duhovno nadlegovanje. Duhovno zlorabo.” “Ja, res je, imam.” Molijo za mene, preganjamo, odklanjamo, zavračamo in molimo za popolno osvoboditev. Pride do mene film, kje in zakaj so se zaprta vrata odprla, da so si demončki vzeli pravico, da me nadlegujejo. Ajoj…. Ne, si mislim. Kaj res? Odločim se, da bom odslej svoje notranje boje zadrževala za ozko skupino posameznikov, ki so mojem ožjem Jezusovem krogu. Če se delam pametno in razlagam vsem povprek, lahko sprejmem nasvete od številnih in volk si lahko tačko pobarva tudi v belo, na koncu pa požre kozlička. Pa ne da je z osebami kaj narobe, vsi so moji, vsi so super, vsi so dobronamerni, da se razumemo. Osebe v mojem krogu so vse zelo čudovite, rada jim imam. A v tem trenutku sem občutljiva tudi na njihove duhovne preganjalce ali duhovna bitja s katerimi sodelujejo, pa čeprav so kot ljudje čudoviti. Vrata pa odprem samo njemu, odprem mu srce. Naj vstopi in prinese še več moči in ljubezni. Molitev vere jih je sedaj pregnala. Vrata so se zaprla in molim, da ostanejo zaprta, saj je ta mir, Kristusov mir, res najlepše darilo, ki ga svet ne razume. In spet mi je vrnjen. “Hvala ti,” mu rečem.

Kaj pa počnem sedaj? Celemu svetu izlivam srce. Ja, ampak z namenom. Morda moja zgodba pomaga, da še kdo uvidi, da v boju ni sam. Bog je z njim. Da ga bo lažje slišal, mora najprej pošiskati škrate, ki mu nagajajo in jih nagnati stran. Takole jaz iščem svoje in takole Jezus pomaga meni. Še naprej se pustim voditi njemu, ki mi nudi nadnaravni mir in me spreminja. Vasih si le rečem: “Kaj mora res biti lajf tako naporen. Daj me malo prišparaj za lepe zadeve.”

“In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca v Kristusu Jezusu (Filipljanom 4, 7)”.

A vsak dan je dan zase. Gremo dalje, vsak dan posebej. Iz zmage, v zmago. Z zaprtimi vrati in odprtim srcem.

“Povej meni, zato sem…. “, mi pravi.

Hvala ti, ker se lahko pogovarjam s tabo. Nisem sama.

Predhodna objava

Šampion, šampinjon ali šampionski šampinjon

Naslednja objava

Prva spoved v samostanu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prični s tipkanjem za iskanje želenega prispevka
Na vrh